OCENA FILMA: Svetovalec

Marsikaj. Dovolj, da lahko govorimo o enem največjih razočaranj leta. Triler Svetovalec (The Counselor) vas sicer ne bo dolgočasil – za kaj takega je preveč bizaren, nasilen in zvezdniško obarvan, čeprav na trenutke tudi to komaj zadošča –, vendar najnovejši film Ridleyja Scotta ne upraviči ustvarjalnega slovesa ekipe, ki je sodelovala pri snemanju. Svetovalec je v najboljšem primeru gledljiva potrata časa in talenta. No, na koncu ni več niti to: parada hollywoodskih lepotic in lepotcev je seksi, dokler imajo ti na svojih telesih še glave. Ko pridejo v dveh delih, niso več tako zelo privlačni.

Za kaj gre? Michael Fassbender igra odvetnika oziroma svetovalca (njegovega imena ne izvemo), ki se zaradi finančne stiske zaplete v posel z mehiškimi tihotapci mamil. Medtem ko želijo ti v ZDA pretihotapiti 625 kilogramov kokaina, želi on Penélope Cruz zaprositi z najdražjim diamantnim prstanom, zato podpiše pogodbo s hudičem (recite temu pohlep, jaz in Fassbender temu praviva ljubezen). Golobčka si ob zaroki obljubita, da se bosta ljubila, dokler eden od njiju ne umre. Rečeno, storjeno: posel, v katerem sodelujeta še ekstravagantno oblečena Javier Bardem in Brad Pitt, se izjalovi, pošiljko ukradejo in svetovalec se skupaj s svojo zaročenko in vsemi drugimi vpletenimi znajde na listi za odstrel. Tu ni nobenega presenečenja: tekla bo kri in letele bodo glave.

Da Scott zna snemati filme, vemo. S produkcijskega vidika njegovemu najnovejšemu projektu ne moremo ničesar očitati – Svetovalec je videti odlično. Prav tako vemo, da zna Cormac McCarthy pisati romane. Za Cesto je prejel Pulitzerjevo nagrado, trije njegovi romani pa so bili preneseni na veliko platno – ob Cesti še Vsi ti lepi konji in Ni prostora za starce. Tokrat se je drugič preizkusil kot scenarist (pred tem je po lastni drami napisal scenarij za TV-film The Sunset Limited, ki si ga nisem ogledal), toda če sodim po njegovem kinematografskem debiju, bi mu svetoval, da naj se drži prvotnega poklica in svoje zgodbe raje prepusti strokovnjakom, kot sta brata Coen, ki sta s trilerjem Ni prostora za starce dosegla največji uspeh po Fargu.

Svetovalec bi moral biti Scottov Ni prostora za starce. Ali pa Scottov Fargo. Žal je videti kot parodija omenjenih mojstrovin, ki je najbolj smešna, ko bi morala biti najbolj resna, in obratno. Film, ki sta ga Scott in McCarthy tudi soproducirala, je še ena moralka o ceni pohlepa in moralnem propadu, ki ne varčuje s trupli, ki misli, da je pametnejša, kot v resnici je, in ki nas poskuša na vsak način šokirati, kar ji običajno celo uspeva. Toda kaj, ko je zgodba tako ohlapna in klišejska, da si jo bomo zapomnili samo po čudaških vložkih.

Film se začne s kunilingusom – dobeseden vrhunec dočakamo še pred uvodno špico. O Fassbenderjevem liku ne izvemo drugega, kot da dobro fu*a in da ljubi Penélope (zakaj je potem kemija med njima podobna tisti med Donaldom Trumpom in našo Melanijo?). Nikar me ne vprašajte, kakšna je njegova vloga v poslu, v katerem je več posrednikov kot pri nabavi medicinske opreme za slovenske bolnišnice. Vsi trije glavni igralci (Fassbender, Bardem in Pitt) so vmesni členi, svetovalci. Bardem in Pitt svetujeta Fassbenderju, komu svetuje on, ne vem. Če bi mehiški mafijci res poslovali na ta način, bi že zdavnaj prijavili osebne stečaje.

Razumem, da pozornost filma ni usmerjena na kriminalni zaplet, toda če nam Scott in McCarthy zamolčita podrobnosti o poslu, zakaj moramo potem spremljati celotno pot cisterne s fekalijami, v kateri tihotapijo kokain? Če bi ustvarjalca malo več časa namenila liku, ki ga igra Penélope, in malo manj cisterni (da ne rečem fekalijam), bi morda z njo in njenim zaročencem vsaj malo sočustvovali, tako pa nas njuna predvidljiva usoda pušča povsem hladne.

Res pa je, da se ob cisterni nabere največ trupel, ki začnejo deževati v drugi polovici filma. V prvi uri nam vsi razlagajo o sadističnih metodah ubijanja, ki se jih poslužujejo neimenovani vodje mehiških mamilarskih kartelov (na kratko: vsi so Keyserji Sözeji!), v drugi uri te metode gledamo. Filmu s tako temačno atmosfero se ne bi bilo treba zatekati k dobesedno brezglavemu nasilju, zadoščali bi že nazorni opisi tega.

Nasilje še zdaleč ni največja težava filma. McCarthyjev pretenciozen scenarij se šibi pod težo filozofskega blebetanja o življenju, smrti, morali, seksu, ženskah, pohlepu in različnih resničnostih. Največ je pogovorov o seksu, a ne samo pogovorov. Seks po telefonu, seks v živo, seks z avtomobilom (prav ste prebrali – seks z avtomobilom, ne v avtomobilu!) … V filmu je toliko seksa, da imamo občutek, da spremljamo nadaljevanje Sramote. Ta je, podobno kot v Sramoti, hladen, kliničen oziroma, kot se v nekem trenutku izrazi Bardem, preveč ginekološki.

Njegove besede se nanašajo na najbolj absurden filmski prizor leta 2013. Kot pravi sam: kaj takega si ne moreš izmisliti! McCarthy se je očitno lahko, čudi pa me, da je Scott to dejansko posnel. Tako je – govorim o seksu z avtomobilom. Bardem je pri tem samo voajer, za sam spolni akt poskrbita njegov porsche in Cameron Diaz.

Za čuda je Diazova v vlogi Bardemovega fatalnega dekleta edina članica bleščeče igralske zasedbe, ki se pred kamero ne osramoti. Dobro, osramoti je vendarle prehuda beseda, toda vsi drugi liki v filmu so tako nepristni, da bom poskušal ponesrečene nastope njenih soigralcev čim prej pozabiti. Diazovo imam rad, toda če igralka zasenči dva oskarjevca (Cruz in Bardem), enega nominiranca za oskarja (Pitt) in igralca, ki bi moral to že zdavnaj postati (Fassbender), je jasno, da je nekaj hudo narobe. Še enkrat več bom s prstom pokazal na McCarthyja. Njegov izviren scenarij je prepreden z zabavnimi in osupljivimi dialogi, vendar ti, podobno kot seks Diazove z avtomobilom (in številni drugi prizori), ničesar ne prispevajo k zgodbi in razvoju likov.

Kot rečeno, malo je verjetnosti, da bo Scottov nenavadni triler koga dolgočasil. Dopuščam možnost, da bo film nekatere gledalce navdušil, prepričan pa sem, da bo večina kinodvorano zapuščala osupla. Žal ne v pozitivnem pomenu besede. Med ogledom sem dolgo časa tehtal med plusi in minusi (kar je že samo po sebi slabo znamenje). Na koncu je nasilje prevesilo tehtnico v prid zadnjim, tako da Svetovalca odsvetujem. Morda bi bilo drugače, če bi Fassbender svoje oralne spretnosti prikazal na koncu. Res pa je, da nas po seksu z avtomobilom preprost kunilingus ne bi šokiral. Po seksu z avtomobilom nas nič več ne more šokirati.