OCENA FILMA: Silvestrovo v New Yorku

Se spomnite letošnjega praznika zaljubljencev, ko so nam v kinematografih servirali miks med sabo povezanih zgodbic različnih ljudi, parov? No, Garry Marshall (Čedno dekle, Princeskin dnevnik) si ni pustil predolgega oddiha, ampak je že za priložnost novoletnih praznikov ponovil recept in nam serviral na podoben način ustvarjeno zgodbo, ki tokrat zaživi na ozadju novega leta. Glavne teme so seveda letnemu času primerne, upanje, ljubezen, obračanje novega lista in odpuščanje, vse pa nam Silvestrovo v New Yorku ilustrira s pomočjo več prepletenih zgodb in usod; noseča Tess na primer ravno na silvestrovo pričakuje otroka, Sam išče dekle, ki jo je spoznal pred natanko enim letom in je ne more pozabiti, dostavljavec pošte Paul bi za vstopnice za zabavo naredil skoraj vse, tudi pomagal tajnici Ingrid izpolniti njene novoletne zaobljube, Paulova sestra Kim ima medtem težave z najstniško hčerko … Kopica zgodb, a nobene takšne, ki ne bi bila videti kot promocijski sestavek iz reklame za čokolado (takšno, ki je menda blazno zdrava za otroke).

"Tu bo več zvezdnikov kot na kliniki za odvajanje," v filmu reče Katherine Heigl in nič čudnega ni, da so citat uporabili tudi v napovedniku za film, saj bi lahko njen lik govoril tudi o filmu samem. Lepo, da se ustvarjalci celovečerca tega zavedajo, a kaj ko očitno menijo, da so znana imena le češnja na vrhu – v resnici pa so le višnja v presušeni bombonjeri, ki bi jo za novo leto radi podarili naprej. Zvezdniški obraz pač ni našitek za krpanje lukenj. Preko velikega platna se sicer v slabih dveh urah sprehodi toliko znanih imen, da gledalec ob šepavi zgodbi svojo pozornost počasi preusmeri na štetje zvezdnikov – Michelle Pfeiffer, Ashton Kutcher, Sarah Jessica Parker, Zac Efron, Sofia Vergara, Josh Duhamel, Halle Berry, Lea Michele, Alyssa Milano, Katherine Heigl in celo Robert De Niro. Ni, da ni; poskrbeli so tako za "stare in dobre" (De Niro, Pfeiffer), za najstniške idole (Efron), za televizijske obraze (Vergara, Michele), ameriške ljubljenke (Parker, Heigl, Berry), multinadarjene glasbenike (Jon Bon Jovi, Common, Ludacris), oskarjevce (Swank, De Niro drugič, Berry drugič) in tako dalje. Nekaj za vse in … za nikogar nič. Poplava zvezdniških imen pač očitno še vedno ostaja sinonim za filme z luknjasto zgodbo in pravzaprav je skoraj čudaško, da se lahko gledalec pri tovrstni igralski zasedbi kljub vsemu dolgočasi, a vendar se.

Silvestrovo v New Yorku ne bo spreobrnilo nobenega cinika, ravno nasprotno (za nameček pa lahko pridela še kakšno sladkorno bolezen). Klišeji, kič in sentimentalnosti letijo vsevprek, in bolj kot se trudimo najti svetlo plat in vklopimo ves svoj praznični zanos, bolj vidimo le dialog nabuhlosti in praznine, ki pleše v tem celovečercu. Gre za šolski primer vsega, kar ljudje zamerijo hollywoodskim izdelkom in včasih skorajda meji na parodijo, a vseeno ostaja varno na svoji stereotipni strani. Ob pomanjkanju substance je film mogoče gledati tudi kot tekmovanje iz priljubljenosti, v katerem so pravzaprav vsi na izgubi (in zato spremljanje niti ni blagodejno, ampak nam je prej malo nerodno za vsa imena, ki se sprehodijo skozi to parado, pri Michelle Pfeiffer in Robertu De Niro pa smo že kar malo nejeverni). Čeprav naj bi film navdihoval, se po tej nedomiselni mineštri lahko počutiš le kot na dan po silvestrovem – z glavobolom in občutkom slabosti ter vprašanjem, kaj ti je bilo tega treba.