Četrtek, 29. 1. 2015, 16.48
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Ritem norosti
Intenzivna, razburljiva in izjemno razvedrilna glasbena drama o davku, ki ga moramo plačati, če želimo postati najboljši. Odličen J.K.Simmons je živ dokaz za to, da vaja dela mojstra.
Film Ritem norosti (Whiplash) – za pet oskarjev nominirana glasbena drama Damiena Chazella o mladem bobnarju in njegovem neizprosnem mentorju – je lani na Sundanceu pometel s konkurenco in domov odnesel nagrado žirije in nagrado občinstva. Ni težko ugotoviti, zakaj. Film, ki slavi doseganje odličnosti v umetnosti, je na festivalu, na katerem se predstavljajo neuveljavljeni ameriški režiserji, vnaprej veljal za favorita.
To seveda v ničemer ne zmanjšuje vrednosti Chazzelovega dosežka. Ne nazadnje gre za suvereno posnet in izjemno razvedrilen film, k njegovemu uspehu pa je veliko prispeval tudi osrednji igralski duet, iz katerega Ritem norosti črpa dobršen del svoje neizmerne energije.
Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo (oba pa te lahko pripeljeta na rob živčnega zloma)
Fletcherjeve vaje so bolj podobne vojaškemu kot pa glasbenemu urjenju, njegove, milo rečeno, nekonvencionalne učne metode pa mladega bobnarja pripeljejo na rob živčnega zloma. Andrew mora dati vse od sebe, če želi izpolniti svoje sanje in postati najboljši med najboljšimi, kar vključuje tudi zdrav razum, na nitki pa ne visi le njegovo duševno, temveč tudi telesno zdravje.
Legenda o letečih činelah
Legenda pripoveduje, da naj bi bobnar mlademu Parkerju na nekemu koncertu med ponesrečenim solom zalučal činele v glavo. Dogodek naj bi Parkerja spodbudil k obsesivni vadbi, zaradi katere je postal eden najboljših saksofonistov vseh časov.
Anekdota je sicer nekoliko prirejena – v resnici naj bi bobnar činele zalučal v bližino Parkerjevih nog –, zato pa služi kot odlična metafora za prepreke ter skoraj nadčloveške napore, ki jih mora začetnik prestati, če se želi izpopolniti v upanju, da bo nekoč posegel po vrhu.
Bobni, kri in ves ta jazz
Andrewov nasprotnik pa niso samo bobni, ampak tudi njegov mentor. Chazzel in Simmons sta se izognila klišeju strogega, a pravičnega in dobrohotnega učitelja, ki poskuša svojim učencem približati glasbo. Manipulativni Fletcher pooseblja bolečino in strah pred neuspehom, njegovo verbalno nasilje nad varovanci pa je veliko srhljivejše od fizičnega. Spomnite se, kako se je narednik Hartman v Kubrickovi vojni drami Full Metal Jacket izživljal nad svojimi kadeti, in jasno vam bo, o čem govorim.
Zato nikar ne peljite svojih osnovnošolskih otrok v kino, misleč, da jim bo Ritem norosti privzgojil delovne navade. Če kaj, jih bo film (ta zanje tako ali tako ni primeren že zaradi kletvic, ki bruhajo iz Simmonsa) prej odvrnil od nadaljnje glasbene poti.
Uglašen igralski duet v nekonvencionalni glasbeni drami
Vzdušje na vajah in med nastopi je po zaslugi energične montaže Toma Crossa dobesedno naelektreno, za dodatno napetost pa poskrbita še oba glavna igralca.
Nepozabni Simmons ima oskarja praktično že zagotovljenega, igralski veteran pa ne bi bil v svoji vlogi niti približno tako učinkovit, če ne bi nasproti njega stal prepričljivi Teller. Njegov lik se namreč izkaže za veliko bolj trdoživega, kot sprva mislimo, to pa je bil pravzaprav tudi glavni cilj vseh Fletcerjevih preizkusov.
Kaj pa talent?
Dokazano je, da sama vaja še ne ustvari genija, a tudi če bi ga, sadistično izživljanje prav gotovo ni edini način, kako posameznika pripraviti do trdega dela. Fletcher na vprašanje, ali se mu zdi, da gre v svojih metodah kdaj predaleč, odgovori, da ne, ker ve, da naslednji Charlie Parker nikoli ne bi ostal brez poguma. Glede na to, da svoje učence naziva s pedri, morajo imeti genialni geji v njegovem orkestru še posebej trdo kožo.
Primerneje se mi zdi, če gledamo na zgodbo kot na alegorijo trnove poti do uspeha v vedno bolj tekmovalnem in neizprosnem svetu, kjer moramo biti pripravljeni iti čez trupla. Še več – pripravljeni moramo biti na to, da tudi sami postanemo truplo. Film se kljub temu konča z optimistično noto: zadnji kader nam izda, da končni uspeh poplača vse predhodne napore.