OCENA FILMA: Preden umrem

Redko se zgodi, da nam konec filma razkrije že njegov naslov. Čeprav Tessa, glavna junakinja britanske ljubezenske žalostinke Preden umrem, ki so jo posneli po istoimenskem romanu avtorice Jenny Downham, izdahne v zadnjih kadrih filma, je konec predvidljiv. Izvirni naslov filma se sicer glasi Now is Good (Zdaj je dobro), toda gledalci – tudi tisti, ki nismo prebrali knjige – vemo, da se zgodba ne bo končala dobro.

Sedemnajstletna Tessa (Dakota Fanning) namreč boleha za akutno limfoblastno levkemijo – obliko raka kostnega mozga. Simptomov bolezni sicer ne kaže, a ker se je odločila prekiniti zdravljenje s kemoterapijo, upanja na ozdravitev ni. Tedne, ki so ji ostali do konca življenja, želi kar najbolje izkoristiti, zato ustvari seznam želja, ki bi jih rada izpolnila, preden umre. Na vrhu seznama, na katerem se znajdeta uživanje prepovedanih substanc (odloči se za nore gobice) in kraja v trgovskem centru, je izguba nedolžnosti, in Adam (Jeremy Irvine) – Tessin samotarski sosed, ki je pred kratkim izgubil očeta – se zdi pravi kandidat za to opravilo.

Tessin zaščitniški oče, ki želi hčerko (pa tudi njenega snubca) obvarovati vsaj pred strtim srcem, če je že ne more pred smrtjo, se z mojimi besedami ne bi strinjal, zato pa sem prepričan, da se bodo z mano strinjale vse najstnice, ki še niso slišale za Ljubezensko zgodbo in ki si bodo med balado britanske pop senzacije Ellie Goulding I Know You Care ob koncu filma brisale solze. Ellie ve, da mu ni vseeno. Tessa in gledalci tudi. Na prvi poljub čakamo celo uro, na prvi seks, za katerega jima moramo verjeti na besedo, še deset minut dlje. Tessa in Adam si vzameta čas, čeprav ga nimata. Če to ni ljubezen.

Saj veste – skoraj vse najboljše ljubezenske zgodbe se končajo tragično. Preden umrem se temu statusu ne približa, še vedno pa film Ola Parkerja, scenarista lanskoletne komične drame Eksotični hotel Marigold, opravi svojo nalogo. Pravzaprav ne potrebujete kaj dosti razmišljati: če so vam bile všeč številne upodobitve romanov Nicholasa Sparksa, od Beležnice do nedavnega Zavetja, vas bo Preden umrem navdušil, če ciljni publiki ne pripadate, pa tako ali tako ni nevarnosti, da boste zašli v kinodvorano.

Na začetku, ko scenarij lovi razmerje med komedijo in tragedijo, je še nekaj upanja, da se bo film opogumil in oddaljil od ustaljene formule tragičnih romanc, toda kmalu postane očitno, da spremljamo še eno v vrsti klišejskih sentimentalk, ki imajo sklenjeno strateško partnerstvo s Palomo.

Na srečo se Fanningova in Irvine ne trudita preveč, saj bi bil oskarjevski pristop obeh zaljubljencev zadnje, kar bi film s tako težavno tematiko potreboval. Težjo nalogo ima bolj izkušena Fanningova, ki se vloge sarkastične, s smrtjo sprijaznjene Tesse loti z občutkom, čeprav njen britanski naglas zveni nekoliko vzvišeno, medtem ko je Irving, za katerega je to po Spielbergovem Grivastem vojaku šele druga filmska vloga, natanko takšen, kot mora biti: poželjiv za najstnice, ki jim je film prvenstveno namenjen, in sprejemljiv za njihove starše, predvsem mame, ki bi si želele ogledati novodobno različico Ljubezenske zgodbe.

Dramatično intenzivnejši prizori hlipanja tako pripadejo njunima starejšima soigralcema, odličnima Paddyju Considinu in Olivii Williams, ki se izkažeta v klišejskih vlogah Tessinih ločenih staršev – z rakom obsedenega očeta in mame, ki se ne more prikazati niti v bolnišnici.

Konec je predvidljiv, a ne samo konec. Pri filmu, ki se tako zelo trudi iz gledalcev izvabiti solze, pač ne bomo jokali za pomanjkanjem izvirnosti. V vsakem primeru pripravite robčke, potrebovali jih boste.