Ponedeljek, 29. 7. 2013, 21.04
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Pred polnočjo
Ko smo Jesseja in Céline videli nazadnje, je razigrana Céline v svojem majhnem in simpatičnem pariškem stanovanju poplesavala na Nino Simone in, medtem ko so se ji v trebuščku najverjetneje gnetli metuljčki, svojega starega znanca Jesseja opozarjala na nevarnost, da zamudi letalo nazaj domov čez lužo. Ko je sliko prekrila črnina in se je prelila v sklepno špico, se je konec filma Pred sončnim zahodom (2004) obenem zdel kot morebiten začetek vseživljenjske romance – romance, ki bi se lahko začela že devet let prej, ko naj bi se pol leta po svojem prvem kratkem, a romantičnem srečanju (Pred zoro, 1995) dobila na dobro znani dunajski železniški postaji. Film Pred sončnim zahodom je torej vprašanje, za katero pot se bosta odločila Céline in Jesse, pustil popolnoma odprto; ali bo on odšel domov k svoji ženi in sinu, Céline pa ohranil le v najbolj romantičnem, a hkrati grenkem spominu svojega življenja, ali pa udejanjil ljubezen, o kateri sanjata že od svojega prvega srečanja, ko jima je bilo komaj dvajset-in-nekaj let.
Tovrstna skrivnostnost je v filmskih romancah dobrodošla, saj v glavah gledalcev pušča prostor za neverjetno barvito paleto interpretacij – te so seveda odvisne od gledalčevega pogleda na svet in tudi njegove ljubezenske izkušnje – a se je režiser in scenarist Richard Linklater kljub privlačni plati skrivnostnosti odločil, da bo zgodbo nadaljeval. Ob pomoči glavnih igralcev, ki sta tudi soscenarista, Ethana Hawka in Julie Delpy, je na veliko platno spet pripeljal Céline in Jesseja – in da: Jesse je letalo zamudil.
Tretje poglavje ene od najbolj privlačnih filmskih romanc nosi naslov Pred polnočjo, dogajanje pa se je z Dunaja oziroma Pariza preselilo v Grčijo, kjer Jesse in Céline počitnikujeta s svojima hčerkama dvojčicama – skupaj sicer domujejo v francoski prestolnici. Od njunega ključnega popoldneva v Parizu se je zgodilo točno to, kar sta se bala že v preteklosti: njun več let trajajoč odnos ni tako rožnat, tako čaroben, kot je bil nekoč. Strast pogosto zamenjajo obveznosti, sanje pa prevpraševanje odločitev, ki sta jih naredila zdaj. Ona ima priložnost za napredovanje v svoji karieri, on pa razmišlja o selitvi družine v ZDA, saj ga razjeda krivda, da v Evropi ne more več časa preživeti s svojim sinom iz prvega zakona – ta z mamo živi v Chicagu. Nekoč sanj poln par se je tako znašel v položaju, v katerem ni kompromisa. Samo eden je lahko zmagovalec. Ljubezen zahteva žrtve.
Tako kot v prvih dveh filmih je tudi tokrat ena od najbolj privlačnih točk filma pogovor. Pogovor o tistem in onem, pogovor o majhnih, velikih in tudi bizarnih stvareh. In če sta se v preteklosti v njune dialoge pogosto prikradla impulzivnost in romantična ideja prihodnosti, ju tokrat na trdnih tleh držijo obveznosti: otroci, delo in vse, kar spada zraven. A kljub temu, da je "odraslost" lahko dolgočasna, se njuni dolgi prizori pogovorov zdijo vse prej kot to: vsaka beseda nosi pomen in z vsako besedo odkrivamo, kako sta se spremenila.
Odkar smo ju nazadnje videli, sta se Céline in Jesse že prekleto dobro spoznala – in ko iz razigranih besed preideta do trenutka razdražene napetosti, točno vesta, kam pritisniti, da bo bolelo, katere besede izreči, da bosta dosegla tisto, kar želita. Kljub težavam in ostrim besedam pa je v njunih očeh še vedno mogoče opaziti naklonjenost, kanček tiste ljubezni, ki je to zgodbo sploh začela pisati.
Ethan Hawke in Julie Delpy sta ob scenaristični pomoči Linklaterja z Jessejem in Céline ustvarila enega od najbolj iskrivih filmih parov – in to ne glede na to, ali se par v tretjem, četrtem ali petem desetletju svojega življenja. Tako Hawke kot Delpyjeva v obdobju svoje kariere nista našla soigralca, s katerim bi si lahko besede, pomenljive poglede in nasmeške izmenjevala s tako lahkoto in naravnostjo in si drug drugemu pomagala pri raziskovanju najbolj skritih kotičkov svojega talenta. In ravno zato se ta zgodba zdi tako prepričljiva, tako resnična, tako navdihujoča. Film Pred polnočjo nadaljuje tisto, kar sta počela že njegova predhodnika – riše zapleten blodnjak, ki mu rečemo ljubezen. Ljubezen, ki je sprva sladka, romantična, vznemirljiva, brezglava in preprosto nora in ljubezen, ki z zrelostjo prevzame tisto bolj mirno, zapleteno ter včasih tudi bolj suhoparno in težavno obliko. Z leti ljubezen postane nekaj drugega, potrebuje več potrpljenja, dela in vztrajnosti. Ali bo preživela, je odvisno od nje in njega – in kot kaže, bomo morali na razplet usode ljubezni Jesseja in Céline počakati še na četrti film. Komaj čakamo!