OCENA FILMA: Policist

"Nisem prepričan, ali si prekleto zabit ali prekleto pameten?" se sprašuje FBI-jev agent Everett, ko začne preživljati čas s policistom Gerryjem Boylom. Čeprav gre za osrednji osebnosti, je dilema za gledalce nepomembna, saj nam jo film hitro razjasni. Kar je pomembnejše – z vlogo Boyla Brendon Gleeson potrjuje, da je ... prekleto dober igralec!

Po igralskih sposobnostih se lahko primerja z najboljšimi in precej znamenitejšimi predstavniki igralskega ceha, kot sta De Niro in Pacino, in čeprav je pri svojem delu neprimerno zanesljivejši in prepričljivejši v primerjavi z nedavnimi stvaritvami omenjenih igralskih legend, sodi Gleeson še vedno med igralce, katerih obraze pozna večina, redki pa se spomnijo njihovih imen. Policist (The Guard) bi moral enkrat za vselej to spremeniti.

Ciničen, z zajedljivim smislom za humor in s svojevrstnim načinom dela daje policist Boyle občutek, da je služba zadnja stvar, ki ga v življenju zanima. A kadar se ne opija, ne zabava s prostitutkami in ne obiskuje na smrt bolne mame, mu razen službe veliko drugega niti ne ostane.

Boylovo enolično življenje se začne zapletati, ko se v eni od počitniških hišic pojavi truplo. Pri preiskovanju primera mu sprva pomaga novi pomočnik Aidan (Rory Keenan), ki kmalu skrivnostno izgine, zato do Boyla pristopi Aidanova soproga Gabriela (Katarina Čas). Situacija dobi širše razsežnosti, ko v mestece prispe temnopolti FBI-jev agent Everett (Don Cheadle), ki sporoči, da bo v nekaj dneh v bližnje pristanišče prispela 500 milijonov dolarjev vredna pošiljka kokaina.

Čeprav sta si Boyle in Everett na prvi pogled povsem različna in se najprej ne prenašata, k čemur pripomorejo tudi Boylove rasistične opazke ("Mislil sem, da črnci ne plavate. Ali pa to velja za smučanje?"), partnerja ob razširjeni korupciji spoznata, da sta si podobna vsaj v načelnosti in da se lahko zaneseta le drug na drugega.

Primer, ki ga Boyle in Everett raziskujeta, je v filmu obrobnega pomena. V zgodbi ni pretiranih presenečenj, vpleteni v tihotapljenje narkotikov se že zgodaj razkrijejo gledalcem, ki smo podobnih zgodb že tako vajeni. Če nas scenarij ne poskuša navdušiti z nepredvidljivostjo, pa je toliko uspešnejši v karakterizaciji, pri kateri seveda prednjači Gleesonova osebnost, ki predstavlja srce in dušo Policista.

Največ komičnih situacij izhaja iz nasprotij med obema junakoma – če se zadržani Everett drži pravil, jih neposrednejši Boyle na vsakem koraku krši. Prvi najprej razmisli in nato ukrepa, drugi predvsem ukrepa. Tujec Everett je družinski človek, medtem ko domačin Boyle meni, da so dojenčki dolgočasni, ker so si med seboj podobni. Izjema so samo ekstremno grdi dojenčki, ti so zanimivi tudi Boylu.

V filmu poleg Gleesona in Cheadla nastopajo številni odlični, širšemu občinstvu neznani igralci, ki uspejo ustvariti avtentične osebnosti tudi iz najmanjših vlog. Temelji so spet v scenariju, ki se izogne karikiranju, in čeprav so nekatere osebnosti "prekleto zabite" ali nenavadne, nikoli ne dobimo občutka, da so v scenariju samo zato, da bi nas nasmejali.

To še posebej velja pri triu hudodelcev, ki tekmujejo v poznavanju filozofov, nasprotnika Boyla pa spoštujejo, ker v njihovem poslu "danes že težko najdeš človeka z integriteto".

Še najmanj zanimivi sta vlogi Katarine Čas in, presenetljivo, Dona Cheadla. Časova opravi svojo nalogo čisto solidno, vendar je osebnost zaskrbljene soproge pogrešanega policista premajhna in preveč enolična, da bi z njo slovenska igralka pustila večji vtis.

Vedno prepričljivemu Cheadlu pa vloga agenta FBI ne ponudi ničesar oprijemljivega, čeprav je druga najpomembnejša. Ob tem, da je Everett glas razuma in protiutež Boylu, služi njegova prisotnost predvsem povzročanju kulturnih nasprotij in iz njih izhajajočih komičnih situacij.

Cheadle je v Policistu Gleesonova druga violina, v funkciji katere smo običajno vajeni prav Gleesona. Nekdanji učitelj, ki je začel igrati razmeroma pozno (pri 34-ih), je nase prvič opozoril z vlogo Hamisha v zgodovinskem epu Mela Gibsona Pogumno srce. V zadnjem desetletju smo ga lahko videli v Umetni inteligenci Stevena Spielberga, Martin Scorsese ga je najel za Tolpe New Yorka, z Ridleyjem Scottom sta sodelovala pri Nebeškem kraljestvu, igral je tudi v Troji, v Beowulfu in v franšizi o Harryju Potterju.

Kljub blestečim referencam pa mu nikoli ni uspel veliki met, s katerim bi prodrl v prvo igralsko ligo. Vloga v Policistu, kjer nas znova navduši z zanj značilno kombinacijo robustnosti, dobrosrčnosti, očetovske modrosti, nagajivosti in prepričljivosti, bi lahko pomenila prelomno točko.

Kaže, da irska družina McDonagh iz sonarodnjaka Gleesona črpa ustvarjalni navdih, saj je igralec pred tremi leti nastopil v odličnem komičnem trilerju Morilca na kolektivca, celovečernem prvencu mlajšega brata Martina McDonagha, Johna Michaela McDonagha, še pred tem pa v kratkem filmu Six Shooter, za katerega je bil režiser nagrajen z oskarjem.

Prvenca obeh bratov imata številne podobnosti – oba sta prežeta s humorjem, ki ne prizanese nikomur, pri obeh je poudarek na karakterizaciji in oba prepletata različne žanre (črno komedijo, dramo in kriminalni triler). Filma pa se ločita predvsem po tem, da je pred leti Gleesona zasenčil Colin Farell. Oba igralca sta bila nominirana za zlati globus, zaradi intenzivnejšega nastopa ga je prejel Farell.

Nevarnosti, da bi kdo od soigralcev zasenčil Gleesona, pri Policistu ni.

Napovednik filma Policist: