OCENA FILMA: Pogovoriti se morava o Kevinu

Tretji celovečerni film režiserke Lynne Ramsay prinaša zgodbo o Evi (Tilda Swinton), ki je po uživaškem obdobju brezskrbno svobodo na številnih potovanjih zamenjala za družinsko življenje s partnerjem Franklinom (John C. Reilly) in njunim otrokom. Odnos med materjo in sinom je že od začetka zapleten; mati se ne more sprijazniti s tem, da je to zdaj njeno življenje, otrok čuti, da je v napoto. Zaporedje skrb vzbujajočih dogodkov vrhunec doseže dan pred Kevinovim (Ezra Miller) 16. rojstnim dnem, ko najstnik zagreši nekaj grozljivega, neodpustljivega. Eva po šokantnem dejanju živi drugačno življenje, zlomljeno in pod težo bremena odgovornosti, s pomočjo prepletanja dogodkov iz sedanjosti in preteklosti pa spremljamo njeno izpraševanje o tem, koliko je za sinova dejanja odgovorna tudi sama in ne nazadnje, ali je imela Kevina sploh kdaj zares rada?

Spreten preplet dogodkov iz sedanjosti in preteklosti ter pozornost na detajlih je vsekakor presežek mučne zgodbe o vprašanju odgovornosti in krivde. V sedanjosti spremljamo Evo, ki se zlomljena in predvsem zaznamovana trudi sestaviti okvirje nečesa, kar naj bi bilo normalno življenje, v preteklosti pa spremljamo Evo, ki je nekoč brezskrbno čofotala med paradižniki na znamenitem španskem festivalu, nato pa nejevoljno zdrsnila v družinsko življenje. Sin je utež, ki ji preprečuje polet v vse kraje na zemljevidih, s katerimi je tapecirala svojo sobo; sovražnik, ki ne pozna umika in ugrabitelj. Eva se počuti in obnaša kot talka v lastnem življenju, ki vsake toliko časa podleže stockholmskemu sindromu, le da njen ugrabitelj ne pada na dobrikanje in vse poskuse zbližanja brez obotavljanja prekine že na začetku. Ali gledamo čustveno invalidno mamo ali le ptico s pristriženimi perutmi in neobstoječim materinskim čutom? Je Kevin le zelo težaven in kljubovalen ali sociopat v razvoju?

Odnos med materjo in sinom je bil sicer že od samega začetka podoben najbolj napetim šahovskim potezam in Kevin je mamo spravljal ob živce tako močno, da mu je – sicer še na pol dojenčku – zabrusila, kako je bila "mamica pred njegovim rojstvom srečna". Njen boj z otrokom z veliko nerazumevanja spremlja partner Franklin, pri katerem se Kevin obnaša znosnejše. Mama in sin pa tudi skozi leta nikakor ne uspeta najti skupnega jezika; vse Evine poteze delujejo hladno in vse Kevinove kot namerne provokacije. Tudi drugi otrok, hčerka, ne izboljša situacije. Morda se Eva ob njej počuti, kot da je vendarle sposobna donositi "normalnega" otroka, z malo Celio dobi nek popravni izpit iz starševstva, a ta nikakor ni popoln, saj je odnos s Kevinom čedalje slabši in še huje – starejši kot je, bolj je provokativen in celo nevaren za mlajšo sestrico, do katere očitno ne čuti nobene vezi. Gledalcu se ob ogledu filma pravzaprav poraja vprašanje, ali Kevin sploh čuti? Je njegovo obnašanje resnično le manifestacija odnosa z mamo ali pa so njegove težave gobje, primerne za zdravljenje? Je vojaško pospravljena soba odraz najstniške praznine ali sociopatske odsotnosti čustev? Film nam v odgovor postreže samo s Kevinovim kljubovalnim pogledom, ki ne izraža ničesar razen hladnosti. Šele ekstremna situacija mater sprosti iz krča, v sinu pa pokaže sled človečnosti. V tem zidu obstaja razpoka.

Čeprav se gledalec ob ogledu filma nenehno zaletava ob vprašanje motiva, pušča razvezane konce in pogosto ne razume dejanj protagonistov, je celovečerec vizualno impresiven in pripovedna tehnika mojstrska. Moramo se pogovoriti o Kevinu skupaj s skrbno izbrano zvočno podlago in perfektnimi poudarki na detajlih deluje magnetno, k čemur seveda izdatno pripomore tudi Swintonova, ki je znova briljantna. Svoj kos pozornosti si s srhljivo prezenco odreže tudi mladi Miller, čeprav njegova vloga mestoma deluje pretirano enodimenzionalno.