Četrtek, 3. 1. 2013, 15.27
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Pijevo življenje
Tajvanski režiser Ang Lee je med svojo režijsko potjo prepotoval širne pokrajine najrazličnejših žanrov: od zgodovinske romance s filmom Razsodnost in rahločutnost, do erotičnega vohunskega trilerja v času druge svetovne vojne Poželenje, nevarnost, z Goro Brokeback je pokukal v svet gejevske melodrame, s filmom Prežeči tiger, skriti zmaj pa se je drzno poigral z borilnimi veščinami. S svojo aktualno filmsko pustolovščino se je podal v svet nenavadnega filozofskega podviga nagrajenega kanadskega pisatelja Yanna Martela – tako knjižna uspešnica Pijevo življenje kot njena filmska predelava se ukvarjata z vprašanjem religije in vere, pa tudi z vprašanjem človekovega odnosa s kraljestvom živali in nevarnostjo, na katero lahko naletimo, če v svojih predstavah posamezni (potencialno nevarni) živali pripišemo človeške lastnosti.
In če je režiser s prejšnjimi filmskimi podvigi že dokazal svojo virtuoznost in raznolikost, mu je nekaj takšnega uspelo tudi zdaj, in to z zgodbo, ki jo je na prvi pogled nemogoče prenesti na veliko platno – to mu je uspelo zahvaljujoč sodobni računalniški animaciji.
Gre pravzaprav za zgodbo v zgodbi: neimenovani kanadski pisec (Rafe Spall) v Montrealu po nasvetu nekega Indijca obišče moškega, imenovanega Pi (Irrfan Khan) – ta naj bi imel namreč neverjetno zgodbo, ki človeka pripravi do tega, da verjame v boga. In res; Pi začne mlademu pisatelju pripovedovati nenavadno zgodbo svojega življenja – ta se začne, ko je kot sin lastnika živalskega vrta še živel v Indiji. Tam se je kljub ateističnim nazorom očeta srečal s tremi verami, številnimi bogovi, pa tudi z bengalskim tigrom Richardom Parkerjem – ta mu je z očetovo pomočjo dokazal, da sicer divjim živalim ne smeš zaupati.
Nekega dne se Pijeva starša zaradi okoliščin odločita zapustiti živalski vrt in se z družino preseliti v Kanado – družina s sabo na ladjo vzame tudi živali, ki bodo čez lužo dobile nove lastnike. Nekje na sredi oceana svoje zobe pokaže nepredvidljiva narava, potopi ladjo, najstnik Pi pa se na rešilnem čolnu znajde z zebro, orangutanom, hijeno in, glej ga zlomka, Richardom Parkerjem. Čez nekaj dni na čolnu ostaneta samo še mladenič in tiger – prvi mora ugotoviti, kako bo v družbi vedno bolj žejnega in sestradanega plenilca sploh preživel. Kljub temu da se ponekod življenje na čolnu ne zdi tako tragično, nam Lee kaj hitro da vedeti, da je položaj nepredstavljivo neprijeten. Neizprosna je tako narava, kot eden njenih najveličastnejših plenilcev.
Tako kot je to naslikano v knjigi, tudi Ang Lee v svoji priredbi zgodbe ne odplava v svet, kjer bi živali, kot se to v filmih rado zgodi, nosile pretirane človeške lastnosti – čudovita in ogromna divja mačka je nevarna zver, ki ji ne gre zaupati, niti ne računati na to, da ti bo za karkoli resnično hvaležna.
Na drugi strani čolna oziroma improviziranega splava sedi mladi Pi – radovednega najstnika je upodobil danes devetnajstletni Suraj Sharma. Vlogo je brez predhodnih igralskih izkušenj dobil le slučajno in zdi se, da je svojo nalogo opravil odlično – morda tu in tam manjka le projekcija mladeničevih spoznanj, ki jih sicer slikovito opisuje knjiga. Vse zgoraj napisano pa ne bi imelo pomena brez sodobne tehnologije, ki je filmsko priredbo romana sploh omogočila. Veličastni bengalski tiger je čudovit dokaz možnosti sodobne računalniške animacije – večinoma je videti resničen, zastrašujoč, njegovi gibi, odzivi, obnašanje pa prepričljivi in popolnoma naravni. S CGI-animacijo z dodatkom 3D-tehnologije je filmski ekipi ustvarjalcev uspelo naslikati čudovite in obenem tudi strašne lastnosti narave; vse od ogromnih kitov, igrivih delfinov, palet barv neba, razpoloženj širnega oceana, pa do zvezdnatega neba in meduz polnega morja. Z domišljijo prepreden magični realizem, ki gledalca ne pusti hladnega – tudi če mu nepričakovani dvoumni konec zgodbe ni najbolj všeč.