OCENA FILMA: Ognjeni obroč

Ogromni roboti, še večje pošasti in skoraj 200-milijonski proračun. Moj bog, pa ne da so v isti film stlačili Transformerje in Godzilo?! Lahko si oddahnete: Ognjeni obroč (Pacific Rim), akcijsko znanstvenofantastično ekstravaganco o obrambi človeštva proti apokaliptičnim pošastim, je režiral Guillermo del Toro, kar pomeni, da gre za film, ki ga je ljubitelj fantastike posnel za ljubitelje fantastike.

Ljubezen, ki je bila vložena v ta ambiciozen projekt, je vidna v vsakem kadru, in čeprav film ne prinaša ničesar pretirano novega in ostaja v skrbno začrtanih okvirih svojega žanra, se krilatica "večje je bolje", zahvaljujoč del Toru, enkrat za spremembo izkaže za upravičeno.

Ognjeni obroč je akcijski poletni spektakel z veliko začetnico, ki nas v enaki meri čudi, navdušuje in zabava. Del Toro je v sodelovanju s tehničnimi virtuozi iz Industrial Light & Magic, podjetja, ki se ukvarja z izdelavo posebnih učinkov, posnel film, ob katerem se tudi odrasli gledalci počutimo kot otroci.

Digitalna čarovnija je tako brezhibna, da ob ogledu popolnoma pozabimo na druge, temu podobne izdelke – tako klasike japonskega podžanra kaiju filmov (japonski izraz kaiju pomeni nenavadne pošasti), ki so k projektu navdahnile del Tora, kot tudi novejše hollywoodske robotske polomije, ki so osmislile življenje Michaela Baya.

Posebni učinki so tako posebni, da so Bayevi Transformerji v primerjavi z roboti iz Ognjenega obroča, imenovanimi jaegerji, videti kot figurice iz legokock, medtem ko je Emmerichova Godzila iz leta 1998 v primerjavi s tukajšnjimi pošastmi (kaijuji, med katere spada tudi sama) videti kot prestrašen martinček, ki na vrhuncu turistične sezone bezlja po skalnatih plažah v iskanju mirnega kotička.

Če dodamo zraven še odlično fotografijo – mešanico režiserjevega značilnega gotskega sloga in neonske estetike videospotov zasedbe Daft Punk – ter izpopolnjene zvočne učinke, je jasno, da so tehnični oskarji za letošnje leto že podeljeni.

Vsaka od štirih velikih akcijskih sekvenc, ki prikazujejo boje med jaegerji in kaijuji, vključno z uvodno, bi v kateremkoli drugem filmu pomenila njegov veličasten klimaks, v Ognjenem obroču pa se te vrstijo druga za drugo in ustvarijo enotno klimaktično izkušnjo, ki se odvrti pred nami s svetlobno hitrostjo; čeprav traja film dobri dve uri, minute v kinodvorani redko minejo tako hitro.

In to kljub temu, da je akcija v filmu, ki sestoji pretežno iz udarcev med mehanskimi Goljati in nezemeljskimi Goljati, precej ponavljajoča. Ognjeni obroč pač ni Prežeči robot, skriti zmaj, čeprav eden od kaijujev res leti. Posamezni jaegerji in kaijuji so si med seboj, bodimo iskreni, zelo podobni, enako velja za prizorišča spopadov (med njimi nekoliko izstopa bitka v Hongkongu), ki se odvijajo v mokrih in temačnih pogojih. Ob tako obilnem deževju včasih ne vemo, ali smo se znašli nad morsko gladino ali pod njo.

Na srečo se del Toro izogne monotonosti tako, da visokooktansko akcijo oplemeniti s posrečenimi detajli, kot je robotova roka, ki se, potem ko poruši pol stolpnice, ustavi tik pred newtonovim nihalom, in počasnejšimi, bolj človeškimi prizori, kot je prizor z japonsko deklico z rdečimi čeveljci, ki nas hkrati spomni na Dorotejo iz Čarovnika iz Oza in na deklico v rdeči obleki iz Spielbergovega Schindlerjevega seznama.

Na prvi pogled nenavadna kombinacija, toda mar ni bil Favnov labirint, del Torova nepozabna mojstrovina, na nek način prav kombinacija teh dveh filmov?

Ognjeni obroč se Favnovemu labirintu nikoli ne približa, kar pa tudi ni njegov namen. Film nas želi predvsem zabavati in to mu tudi uspe, če seveda niste med tistimi, ki ne prebavljate znanstvene fantastike. O zgodbi in likih nisem izgubljal besed, saj je njen namen predvsem to, da povezuje akcijo. Od kod kaijuji prihajajo? Iz druge dimenzije in skozi portal, ki poteka med tektonskimi ploščami pod Tihim oceanom. Zakaj prihajajo? Ker želijo uničiti človeštvo, kakopak.

Scenarij Travisa Beachama, ki se je podpisal pod antični mitološki spektakel Spopad titanov, vsebuje ravno dovolj humorja in človeške drame, da zgodba ohranja naše zanimanje, toda ob njej nikoli ne pozabimo, da smo se znašli na področju brezglave zabave, med katero si ni dobro beliti glave s preveč vprašanji, še posebej, če pričakujete logične odgovore.

Za takšen visokoproračunski projekt presenetljivo nezvezdniška igralska zasedba, v kateri velja posebej izpostaviti odličnega Idrisa Elbo v vlogi karizmatičnega vodje projekta obrambe človeštva, opravi spodobno delo, sicer pa so glavni zvezdniki filma jaegerji, kaijuji in del Toro. Mehiški maestro nas s pomočjo tehničnih virtuozov prepriča, da brezpogojno verjamemo v svet, ki ga je za nas ustvaril, kar je tudi največji dosežek Ognjenega obroča.

Transformerji za intelektualce? Ne, samo Transformerji za zahtevnejše občinstvo. Povsem dovolj!

Napovednik filma: