OCENA FILMA: Nimfomanka - 2. del

Kje smo že ostali? Točno, pri seksu. V oceni prvega dela Nimfomanke sem zapisal, da me je ta neznansko zabavala, ni me pa (še) potešila. Zdaj ji je to uspelo. Drugi del Nimfomanke (Nymphomaniac: Vol. I) je vsebinsko tehtnejši, tematsko drznejši, bolje odigran, še manj erotičen (če je to sploh mogoče) in preprosto bolj … zadovoljiv.

A pojdimo lepo po vrsti.

Cerkev, ogledalo in pištola Do konca nimfomankine zgodbe so ostala še tri poglavja. Od Joe (Charlotte Gainsbourg) smo se poslovili, ko je Seligmanu (Stellan Skarsgard) razlagala o polifoniji in sreči, ki jo je občutila v razmerju z Jeromom (Shia LaBeouf). Njena sreča pa ne traja dolgo.

Ker jo Jerome ne more več zadovoljiti ("Moja pi*da je otopela."), ji predlaga odprto razmerje. Minejo tri leta in Joe še vedno ni sposobna doživeti orgazma. Par medtem spočne sina, toda seks z drugimi moškimi terja svoj davek in Jeromovo ljubosumje načne njun odnos.

Joejin zadnji poskus, da rehabilitira svojo spolnost, je sistematično nasilje. Začne obiskovati sadomazohistične seanse skrivnostnega mladeniča (Jamie Bell), na katerih pa ne seksata. Bolečina ne nadomesti užitka, bolečina postane užitek. Na koncu tudi ta poskus, tako kot njeno razmerje z Jeromom, klavrno propade.

Nimfomanka se v nadaljevanju popolnoma odpove seksu. Po ukazu šefinje se udeleži terapije, vendar ta ne prinese želenih rezultatov. Joe se sprijazni s svojo odvisnostjo in raje zamenja službo. Izkušnje, ki jih je pridobila z moškimi, ji koristijo tudi v poklicnem življenju. Zaposli se pri izterjevalcu dolgov (Willem Dafoe), kjer postane mentorica (in nadomestna mati) 15-letni P (Mia Goth), zaradi katere nazadnje pristane v Seligmanovem stanovanju.

Ti, ti, šaljivec Temeljna razlika med prvim in drugim delom Nimfomanke je v naslovnem liku. Mlado Joe je igrala (in jo na začetku šestega poglavja še vedno igra) debitantka Stacy Martin. V retrospektivi se je izkazalo, da igralka vendarle ni bila dorasla vlogi oziroma je ta od nje zahtevala bore malo igralskega razpona. Zaradi Martinove je film spominjal na mehki pornič. Šele zdaj vidim, da je bil to vseskozi von Trierjev namen.

Martinova si nima kaj očitati. Lars von Trier slovi kot režiser, ki iz svojih glavnih igralk izvabi najboljše – spomnite se samo Emily Watson, Björk in Kirsten Dunst, pa tudi Gainsbourgove. Z Martinovo se ni pretirano trudil. Morda je to celo dobro. Björk je med snemanjem Plesalke v temi pripravil do psihičnega zloma. Čeprav je bila pevka za svojo debitantsko vlogo v Cannesu razglašena za najboljšo igralko, je po izkušnji z von Trierjem prisegla, da ne bo nikoli več igrala.

Škoda bi bilo, če bi Stacy Martin doživela podobno usodo. Kamera jo ima rada in z velikim zanimanjem bom spremljal nadaljevanje njene kariere. Ali se bo izkazala, bomo šele videli. V Nimfomanki te možnosti nikoli ni imela. Von Trier jo je malce nategnil. Njo in gledalce.

Charlotte Gainsbourg kot igralski afrodiziak V drugem delu spremljamo življenje odrasle Joe, to je njena zgodba. Ne le, da jo Gainsbourgova pripoveduje, v njej tudi nastopa. Prej ni počela drugega, kot da je sedela na postelji in recitirala stavke iz scenarija. V nadaljevanju končno dobi priložnost, da pokaže svoje igralske veščine.

Gainsbourgova učinkuje na Nimfomanko kot afrodiziak. Lik nam približa, po njeni zaslugi začnemo z Joe sočustvovati. Tokrat nisem imel občutka, da bi bila lahko njena zgodba izmišljena. Nasprotno – v celoti sem ji verjel. Na splošno so vsi liki, vključno s Seligmanom in Jeromom, prepričljivejši, posledično pa to velja tudi za film.

Ker je manj poglavij, je manj časovnih preskokov iz preteklosti v sedanjost, redkejše pa so tudi Seligmanove moteče digresije. Zgodba je veliko bolj strnjena, pripoved poteka bolj tekoče. Čeprav se von Trier v nadaljevanju dotakne nekaterih bolj občutljivih tem, kot so pedofilija, nasilje nad ženskami in izkoriščanje otrok, Nimfomanka ostaja eden najlahkotnejših in najdostopnejših režiserjevih filmov.

Seks na eks Seksajo malo, več je šeškanja. Edine "šokantne" podobe so bežni posnetki genitalij in še te bi lahko našteli na prste ene roke. Zdaj smo dobili dokončno potrditev: velika večina orgazmov na domiselnih posterjih je lažna. Zanimivo si bo ogledati režiserjevo necenzurirano različico, čeprav dvomim, da nam bo ta kakorkoli razširila obzorja ali pa kaj bistvenega prispevala k zgodbi.

Pravzaprav so vsi moški v drugem delu Nimfomanke na takšen ali drugačen način impotentni: aseksualni Seligman, nekdanji Billy Elliot s svojo račko (ne sprašujte), afriška brata … Zadnja resda nimata težav z erekcijo, toda kaj, ko se med njima vname prepir o tem, kdo bo med seksom zasedel kateri položaj.

Razočarano Joe je pritegnila misel, da bi seksala z neznancem (dogovorjena je bila z enim, prikazala sta se dva), ki ne razume besedice angleško. Nam želi von Trier povedati, da je seks brez verbalne komunikacije obsojen na neuspeh?

Persona grata Vprašanje. Bistvo sem zadel že v prejšnjem besedilu: film vam bo več povedal o njegovem avtorju kot o seksu. V nečem sem se vendarle zmotil. Nimfomanka ni von Trierjeva različica zgodbe o ptičkih in čebelicah, temveč njegovo sporočilce canski (in širši filmski) javnosti, ki ga je zaradi izjav o Hitlerju na festivalu razglasila za persono non grato.

"Si le moralna policija družbe, ki ima nalogo zbrisati mojo obscenost z obličja Zemlje, da buržujem ne bo slabo." Seks je torej samo krinka za esej o svobodi izražanja in človeški hipokriziji, v katerem nam Danec predstavi svoja, pogosto precej nedodelana stališča o najrazličnejših temah.

Če si obetate, da boste lahko iz njih izpeljali zadovoljive sklepe, boste najverjetneje razočarani. Edino smiselno in nedvoumno sporočilo Nimfomanke, s katerim se lahko vsi strinjamo, je tisto o moškem zatiranju ženske spolnosti.

Von Trier se je znova izkazal kot mojster samopromocije. Obstajajo številni drugi, boljši dokazi, ki pričajo, da gre tudi za mojstra režije, kljub temu pa Nimfomanka v nadaljevanju popravi mlačen vtis prvega srečanja in zapolni številne luknje.

Luknje izhajajo predvsem iz odločitve, da celovečerec razkosajo na dva dela, najverjetneje pa je svoje opravila tudi cenzura. S tem, ko je von Trier privolil v zahteve studia, je na neki način privolil tudi v posilstvo svoje Nimfomanke. Ni kaj, čuden tip.