Ponedeljek, 26. 1. 2015, 15.55
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Neuklonljiv
Angelininemu drugemu celovečercu ne moremo očitati veliko drugega kot to, da smo podobne biografske zgodbe o moči človeškega duha že (pre)večkrat videli. Plemenit dolgčas.
Neuklonljiv (Unbroken) prikazuje neverjetno resnično zgodbo ameriškega olimpijskega atleta, vojnega ujetnika in junaka Louisa Zamperinija - Louieja (Jack O'Connell). Ta je na berlinskih olimpijskih v teku na 5.000 metrov zasedel 8. mesto ter v zadnjem krogu podrl svetovni hitrostni rekord. Med drugo svetovno vojno je skupaj z dvema soborcema preživel strmoglavljenje bombnika v Tihi ocean, iz katerega so ga po 47 dneh plovbe na rešilnem čolnu (še en rekord!) rešili Japonci.
Po mesecih ujetništva v japonskih koncentracijskih taboriščih in izživljanja s strani sadističnega desetnika Mutsuhira Watanabeja - Ptiča (Takamasa Ishihara) se je Loiue vrnil v domovino, kjer je najprej srečal boga, dobrih 60 let pozneje pa še Angelino Jolie, ki se je o njegovem življenju odločila posneti film. Tega Louie ni dočakal. Umrl je julija lani v visoki starosti 97 let.
Angelinin kolaž oskarjevskih filmov
Njegovo zgodbo so torej povedali že drugi, veliko izkušenejši režiserji, zgodbe, ki jih slišimo prepogosto, pa običajno niso najbolj navdihujoče. Angelina Jolie poskuša nadoknaditi ta primanjkljaj z moteče veličastno glasbo Alexandra "dajte-mu-že-oskarja" Desplata, a ji to ne uspeva najbolje. Film se nas preprosto ne dotakne v takšni meri, kot bi to od njega pričakovali.
Neuklonljiv = nepremagljiv = nezanimiv
Čeprav Joliejeva svojega junaka pošlje skozi pekel – Neuklonljiv je kljub mili cenzorski oznaki PG-13 precej nasilen, večina nasilja pa je skoncentrirana v zadnji, najbolj razvlečeni tretjini filma, ki se v celoti odvije na japonskih tleh –, za njegovo usodo ne trepetamo, saj že vnaprej vemo, da bo premagal vse prepreke in izšel iz vojne kot heroj in zmagovalec.
Namesto ponavljajočih prizor izživljanja v japonskih taboriščih, s katerimi režiserka po nepotrebnem pretirava (v drugi uri 137-minutnega filma sem že komaj čakal "radostno" novico, da so Američani odvrgli atomski bombi), bi bilo bolje, če bi Joliejeva v film vključila kakšen prizor Zamperinijevega boja z njegovimi notranjimi demoni.
Filmska kanonizacija resničnega junaka
Scenarij (ta temelji na istoimenski biografiji avtorice Seabiscuita Laure Hillenbrand, pri njegovem pisanju pa sta sodelovala tudi Joel in Ethan Coen, kar iz končnega izdelka sicer ni razvidno) nam na primer zamolči, da je Zamperini po koncu vojne travmatične spomine utapljal v alkoholu, ne pozabi pa omeniti, da je odrešitev odkril v veri. Resda se to zgodi šele na koncu filma, med obveznimi napisi pred odjavno špico, a vendarle – režiserkine prioritete so jasne.
Joliejevi svetniški status ne zadošča, Zamperinija bi očitno najraje razglasila kar za božjega sina. Med vrhuncem filma, ko mu Ptič ukaže, da mora dvigniti lesen tram, ga režiserka simbolno pribije na križ. Drugi sojetniki in japonski vojaki, vključno s Ptičem, nanj medtem gledajo kot na boga. Sam sem imel pred očmi ves čas igralca in režiserko, ki hrepeni po zlatih kipcih.
Potrata igralskega talenta
Igralci so lahko prepričljivi le toliko, kot jim to dopuščata scenarij in režija, motivacijski stavki v slogu "Trenutek bolečine je vreden več kot celo življenje slave" ter posiljevanje z glasbo in nasiljem pa njihov manevrski prostor avtomatično zožijo.
Ustvarjalci bi morali večjo pozornost nameniti tudi stranskim likom, pa čeprav bi se s tem oddaljili od knjižne predloge in resničnih zgodovinskih dogodkov. Vsi drugi igralci v filmu, vključno s talentiranim Ircem Domhnallom Gleesonom, sinom bolj znanega Brendana Gleesona, so namreč tako marginalizirani, da bi njihove vloge lahko odigrali kar statisti.
Neuklonljiva zvezdnica v lovu na zlate kipce
Film je izjemno lepo posnet in Joliejeva v številnih prizorih izkaže žilico za režijo, toda če res želi, da jo bomo kdaj primerjali z mojstri, kot so David Lean, Steven Spielberg in Robert Redford, se bo morala nehati pehati za oskarji in odkriti lasten glas. Upajmo samo, da se ne bo ravnala po reku, da gre v tretje rado, in ga znova iskala v koncentracijskih taboriščih. To res ne bi bilo navdihujoče.
Če vendarle ne bo mogla iz svoje kože, pa naj se vsaj poglobi v zgodbe japonskih civilistov, ki so jih Američani med drugo svetovno vojno stlačili v svoja taborišča. To bi bilo drzno in izvirno. V tem primeru lahko Joliejeva na oskarje sicer pozabi, bi si pa prislužila spoštovanje gledalcev.