OCENA FILMA: Neskončna lepota

Usoda je hotela, da obstaja Jep Gambaredella. Usoda je izbrala, da je ta očarljiv moški postal pisatelj. Avtor romana, ki ga je napisal v mladosti, je pred leti prejel pomembno nagrado, pozneje v življenju pa sloves nerealiziranega pisatelja. A Jep Gambaredella se je znašel v obdobju, v katerem se je začel spraševati, kaj v življenju res šteje. Vprašanje, ki si ga v svojem 65. letu starosti začne zastavljati kraj zabav visoke rimske družbe, omamljene z bliščem, truščem, površinskostjo, izjemnostjo, slovesom, položajem, obupom, izgorevanjem in minevanjem.

Gambaredell se giblje v sodobni rimski družbi, oviti v čarobne scenografije Rima in domov njegovih premožnih in "pomembnih" prebivalcev. Prav to si je pisatelj vedno želel, po 40 letih takšnega življenja pa nanj začne gledati z veliko mero ironije. V spominih se vrača v čas otroštva, kraj idealiziranega življenja, v preteklosti išče vero v življenje, v prihodnosti možnost za razrešitev njegovih ukan, v sedanjosti pa spoznanja, da biva v družbi, kjer še pogreb predstavlja v črnino zavito modno pisto in trenutek, kjer skoraj ni prijateljskih rok, ki bi v poslovilnem sprevodu prijele za krsto. Ljubezen pa je ovita v spolzko izmuzljivost.

Film Neskončna lepota režiserja Paola Sorrentina z veliko mero lahkotne tehtnosti in vizualne sladkobnosti predstavlja portret sodobne družbe, kjer šteje tista umetnost, ki se prodaja. Gre za čas, ki proizvaja izgrajene, izpraznjene in depresivne človeške podobe, ki so jih ukleščila plehka hrepenjenja, ta pa za seboj puščajo obupane razvaline in prepuščajo izjemnosti. Gre za družbo, ki ne živi, temveč si predstavlja, kako živeti, na koncu pa se sooči prav s to ukano življenja. Polzenja časa, v katerem razmišljamo o tem, kako smo živeli in kako bi živeli, med tem pa si mislimo, da živimo.

Medtem ko iščemo lepoto življenja, si o njem pripovedujemo, v tem času, v tem trenutku, v njegovi primarnosti, bazičnosti in čutnosti pa je vsa njegova lepota. Lahko turobna, lahko bleščava, lahko melanholična, predvsem pa tista, ki je onkraj občutka neprimernosti. Moč je prav v tem, opozarja v filmu lik urednice ene izmed vodilnih italijanskih revij, s katero kot pisec sodeluje Jep. Urednica revije, ženska, ki med drugimi dirigira glasove družbe, je pritlikavka, "kraljica neprimernosti", a ravno ta lahko razširi okove določenega družbenega prostora in časa, zavitega v blišč in bedo sodobnosti. Ali kot na enem od pogovorov v pisarni urednice med grizljanjem rižote z ironijo ugotovalja Jep Gambaredella, da je pogret riž lahko boljši kot sveže skuhan.

Neskončna lepota je vsekakor neskončno vizualno in zvočno lep film. Predvsem pa z veliko mero humorja na nezajedljiv, prepričljiv način pripoveduje o površinskosti, izumetničenosti, plehkosti ter končni resnici in dražu življenja, ki se razkriva pod gostostjo besed, bliščem podobe in okovjem predstav.