OCENA FILMA: Možje X: Prvi razred

Bryan Singer je leta 2000 z Možmi X povzročil renesanso filmov o superjunakih ter jo tri leta pozneje z nadaljevanjem samo še potrdil. Čeprav so Možje X 2 v vseh pogledih izvirnik samo še presegli, se je režiji tretjega dela odpovedal in se raje odločil za neposrečeno predelavo Supermana, ostal pa je kot producent.

Če se nam je ob ogledih tretjega in neuradnega četrtega dela tožilo po kakovosti, je vesela novica, da se Možje X: Prvi razred več kot vračajo v nekdanjo formo oziroma jo celo presežejo. In to v režiji imena, za katerega verjamem, da povprečnemu ljubitelju filmov ni poznano – Matthewa Vaughna, ki je kariero začel kot producent uspešnic Guya Ritchieja. To sicer ni njegovo prvo srečanje s superjunaki – nazadnje je v lastni produkciji režiral akcijsko črno komedijo Kick-Ass, morda celo najzabavnejši film prejšnjega leta, ki je med oboževalci dosegel kultni status. Na podlagi preteklega dela si je pri Možeh X zagotovil precejšnjo mero ustvarjalne svobode, znotraj katere mu je uspelo uresničiti svojo vizijo. Ta je vidna v vsakem posnetku in v filmu kot celoti.

Možje X so med superjunaki edinstveni v številu nastopajočih likov, kar seveda predstavlja težavo pri njihovi karakterni izgradnji. Naloga predzgodbe je, da nam razloži ustanovitev šole za mutante pod vodstvom telepata Charlesa Xavierja (James McAvoy) in preživelega iz koncentracijskega taborišča Erika Lehnsherrja (Michael Fassbender) z magnetičnimi sposobnostmi. Film nas v svojih ambicijah preseneti in nam ponudi veliko več.

Razvoj značajev je namreč izdelan v meri, ki jo pričakujemo od bivanjskih dram. Tudi v najmanjših vlogah zaznamo več življenjskosti, kot pri vseh "ne tako zelo fantastičnih" štirih skupaj, veliko zaslug za to pa gre igralski zasedbi. Fassbender in McAvoy, na katerima leži največje breme, delo opravita z odliko in čeprav je slednji nastopal že v dveh oskarjevskih filmih, se lahko pohvali z igro kariere. Izpostaviti moramo tudi letošnjo nominiranko za oskarja Jennifer Lawrence, ki v vlogi metamorfozne Mystique naravnost blesti.

V vlogah in zgodbi se prepletata tako psihološki kot tudi sociološki vidik. Alegorije o rasizmu, fanatizmu in toleranci, ki so bile močno prisotne že prej, Vaughn samo še bolj izpostavi. Opravka imamo z mladimi mutanti, ki se hkrati ubadajo s težavami, značilnimi za najstnike ("Kako lahko pričakuješ, da te bo svet sprejemal, če ne znaš sprejemati niti samo sebe?" dahne Eric Mystique, očitno nezadovoljni s svojim videzom), hkrati pa predstavljajo manjšino, soočeno s predsodki najhujše vrste.

Nepoznavanje vodi v strah, ta pa v sovraštvo. Začetni prizor v koncentracijskem taborišču nam prikaže, v kaj se lahko takšna miselnost razvije, in največjo gledalčevo dilemo predstavlja vprašanje, ali lahko Ericu/Magnetu po vseh tragičnih izkušnjah zamerimo njegove taktike? V tem pogledu je zanimivo naključje, da so film začeli predvajati samo mesec dni po likvidaciji bin Ladna. Prvi del so posneli leto pred napadom 11. septembra in v desetletju vmes se je človeštvo soočalo z mnogimi podobnimi moralnimi vprašanji.

Kod eden boljših filmov o superjunakih predstavljajo Možje X: Prvi razred zabavo za množice, v kateri bodo lahko uživali tudi zahtevnejši gledalci. Primerjava s sorodnimi izdelki bo neizbežna in verjetno bo temačnejši Vitez teme pri večini gledalcev še naprej zasedal prvo mesto – tudi zaradi izrazitejšega negativca (Kevin Bacon je v tej vlogi res precej enodimenzionalen in služi samo kot element v razvoju Magneta).

Vendar film, ki ima velike možnosti za uvrstitev na (razširjene) sezname najboljših izdelkov leta, dokazuje, da ni smiselno odklanjati vsega, kar prihaja iz ZDA in diši po uspešnici. Matthewa Vaughna pa bo verjetno kmalu marsikdo lahko štel med svoje najljubše režiserje. Povsem upravičeno.