OCENA FILMA: Ljubezen

Čas uniči vse. Bolezen tudi. Vse, samo ljubezni ne. Tudi takrat, kadar bolezen človeka razčloveči, bližnjega pa podvrže najhujši življenjski preizkušnji in trpljenju, ki presega celo trpljenje umirajočega. Ljubezen (Amour), čustveno uničujoča drama velikana evropskega filma Michaela Hanekeja, za katero je bil režiser v Cannesu nagrajen z drugo zlato palmo (leta 2008 jo je prejel za Beli trak), se brez kančka patetike zazre smrti v obraz. Film sicer prežemajo za Hanekeja neznačilni trenutki spokojnosti in miline, drugače pa gre za pretresljiv prikaz umiranja in počasne izgube, v katerem ni prostora za pomilovanje ali žalovanje. Sta samo bolečina in boj s predvidljivim izidom. Zmagovalec je znan vnaprej.

Da je smrt neizbežna, nam pokažejo že prve minute filma, ko reševalci v spalnici meščanskega stanovanja, zapečateni z lepilnim trakom – nekakšnem malomeščanskem sarkofagu –, odkrijejo truplo starejše ženske, ki drži v rokah šopek rož. Naslednji dve uri nam razkrijeta dogodke, ki so pripeljali do tega prizora: gledalci vstopimo v življenje srečno poročenega para v osemdesetih, upokojene učiteljice klavirja Anne (Emmanuelle Riva) in njenega ljubečega moža Georgesa (Jean-Louis Trintignant). Življenje, ki se začne pred našimi očmi razkrajati. Anne namreč prizadene dvojna kap, ki ji ohromi desno polovico telesa. Čeprav se ženino stanje nezadržno poslabšuje, ji je mož obljubil, da je ne bo poslal v dom za ostarele, pa čeprav bo moral sam skrbeti zanjo. Predano, vse do bridkega konca.

Konca, ki ga oba nestrpno pričakujeta. Tako kot tudi gledalci – ogled filma je, tematiki primerno, vse prej kot ležerna izkušnja. Haneke nas z Ljubeznijo ne poskuša šokirati, kot je to storil s Smešnimi igrami in Učiteljico klavirja. Stari znanec Liffa se zaveda, da je iskren prikaz počasnega umiranja sam po sebi dovolj pretresljiv, mučen, boleč. Dogajanje skoraj v celoti poteka za štirimi stenami stanovanja, ki je videti kot muzej spominov – slike, albumi, fotografije in polne knjižne police so dokaz polnega življenja. Skupnega življenja, ki se počasi končuje. Na način, ki je "žalosten in ponižujoč za oba".

Čeprav vdremo v tragično intimo zakoncev (je še kaj intimnejšega od umiranja?), je Hanekejev minimalističen slog – statična kamera, dolgi posnetki, ki zahtevajo potrpežljivega gledalca, odsotnost zunanje glasbene podlage – nevsiljiv in postavi občinstvo v podoben položaj, v katerem sta se znašla zakonca, položaj nemoči. Georges se vedno bolj zapira pred zunanjim svetom, celo pred lastno hčerko (igra jo Hanekejeva muza Isabelle Huppert), zapira pa se tudi pred samim sabo – o smrti nerad govori, saj jo živi. Od nje ne more zbežati, ker ga nanjo veže ljubezen.

Ob brezhibni režiji je največja odlika Ljubezni prepričljiva igra dveh legend francoskega filma: Trintignanta, ki se ga spomnimo iz slovitih filmov Moški in ženska, Z ter Konformist, in Rive, zvezdnice novovalovske klasike iz leta 1959 Hirošima, ljubezen moja. Več kot pol stoletja pozneje nastopa v filmu, ki pokaže, da je lahko ljubezen, kadar je podvržena težkim preizkušnjam, osebna Hirošima za vse vpletene. Oči obeh glavnih igralcev izražajo brezpogojno vdanost in toplino, gledalci pa imamo občutek, da ostarel par že vse življenje poznamo, zaradi česar je ogled samo še bolj boleč.

Še preden Anne doleti druga kap, ki jima vzame še tisto malo upanja v okrevanje, ji Georges v toplem pogovoru pripoveduje o filmu iz otroštva, ki ga je pripravil do joka. "Ne spomnim se filma, spomnim se čustev," ji prizna. Hanekejeva Ljubezen je močan film, ki si ga bomo zapolnili prav zaradi čustev.