Ponedeljek, 20. 8. 2012, 11.46
6 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Kraljestvo vzhajajoče lune
Wes Anderson je res en čuden tič. K sodelovanju mu uspe pritegniti takšna zvezdniška igralska imena, kot so Bruce Willis, Edward Norton, Frances McDormand, Tilda Swinton in Harvey Keitel, ne manjkata niti njegova redna sodelavca Bill Murray in Jason Schwartzman, in kaj stori Anderson? Glavni vlogi zaupa 13-letnima igralskima naturščikoma – Jaredu Gilmanu in Kari Hayward. Tvegana odločitev se je obrestovala, saj je Kraljestvo vzhajajoče lune, Andersonov prvi igrani film po Darjeeling Limited iz leta 2007, vrhunec njegove dozdajšnje ustvarjalne kariere – film, ki še vedno nosi režiserjev neizbrisljiv pečat, a nas hkrati preseneti z izjemnim čustvenim nabojem.
Če ste se kdaj spraševali, kakšna bi bila slovenska mladinska komedija Gremo mi po svoje, če bi se je lotil režiser Veličastnih Tenenbaumov in Življenja pod vodo, se odgovor skriva v Kraljestvu vzhajajoče lune, otvoritvenem filmu letošnjega Cannesa. Zgodba se odvija na izmišljenem otoku Nove Anglije sredi 60. let prejšnjega stoletja in spremlja lov na pobeglega skavta Sama (Gilman) – osirotelega fantiča židovskih korenin, ki so se mu odrekli še celo rejniki, in najbolj nepriljubljenega člana svojega skavtskega odreda – in njegovo simpatijo Suzy (Hayward), deklico, katere starši prebirajo priročnike o vzgoji neprilagojenih otrok. Pobudnik akcije je službi predan skavtski starešina Ward (Norton), iskanju pa se pridružijo še osamljeni krajevni policist (Willis), dekličina starša (Murray in McDormand), brezčutna socialna delavka (Swinton) in številni skavti s spremenljivimi občutki do prebežnikov. Že tako napete okoliščine pa še dodatno otežuje nevarnost bližajoče se nevihte bibličnih razsežnosti.
Andersonove značilne teme – odtujenost, neprilagojenost, hrepenenje, osamljenost in občutek superiornosti – so prisotne tudi v Kraljestvu vzhajajoče lune, toda če so njegovi prejšnji filmi z izjemo kultnega Rushmora iz leta 1998 mejili na pretencioznost, o tej tokrat ni sledu – gre za popoln spoj forme in vsebine in občutek imamo, da so šele otroški protagonisti v Andersonov svet vnesli nekaj prepotrebnih čustev. Junaki Andersonovih filmov so bili od nekdaj zanimivi, a hkrati tudi intelektualno vzvišeni do te mere, da so bili precej nedostopni in posledično gledalcem niso omogočali poistovetenja. S Samom in Suzy je drugače – njuna ljubezen nas popolnoma prevzame, njun idealističen in nemalokrat naiven pogled na svet pa v nas prebudi nostalgične občutke in spomine na lastno otroštvo, ko smo bili iz majhnega zalivčka sposobni ustvariti kraljestvo.
Otroška igralska debitanta v svojih vlogah blestita, enako velja za starejše, izkušenejše kolege, med katerimi še posebej izstopajo Willis, Norton in Murray, ki v stranskih vlogah pokažejo, da so otroci, prilagojeni ali neprilagojeni, vedno produkt okolice in vzgoje – odrasle osebnosti imajo, tako kot v vseh Andersonovih filmih, številne značajske napake, ki pa jih režiser ne obsoja ali karikira, pač pa jih jemlje kot dejstvo, s katerim se moramo sprijazniti. Enako velja za otroke, ki so nemalokrat zrelejši od odraslih skrbnikov, njihove značajske "hibe" pa režiser pravzaprav pozdravlja.
Izlet v stop motion animacijo, ki si ga je privoščil z odličnim Čudovitim lisjakom (Fantastic Mr. Fox), je Andersonu očitno dobro del, saj je v svoj nezgrešljivi vizualni in pripovedni slog vnesel dodatno svežino. Pozornost, ki jo nameni detajlom, je tudi tokrat osupljiva, vse je na svojem mestu, uravnotežene kompozicije in topli barvni odtenki nas dobesedno posrkajo v platno, kamera pa je precej bolj igriva, kot smo bili vajeni pri režiserjevih prejšnjih igranih projektih. Red je prisoten tudi v kaotičnem sklepnem delu, ki ob nepozabni glasbeni podlagi Alexandra Desplata in Leonarda Bernsteina doseže epske razsežnosti. Po videnem se ne bi čudil, če se bo Anderson v prihodnosti lotil režije visokoproračunskega filma katastrofe. Ki ga bo posnel na svoj, edinstven, andersonovski način.