OCENA FILMA: Hitchcock

Alfred Hitchcock, eden največjih mojstrov sedme umetnosti, je vedel, da v Hollywoodu veljaš samo toliko, kot je dober tvoj zadnji film. Če bi režiserja Sacho Gervasia, ki nas je pred petimi leti navdušil z odličnim glasbenim dokumentarcem Anvil! The Story of Anvil, ocenjevali po njegovem najnovejšem filmu, ne bi mogli o njem povedati nič dobrega. Biografska drama Hitchcock je sicer dokaj gledljiv, vendar prazen filmček, ki gledalcem ponudi površen vpogled v delček kariere znamenitega režiserja – kariere, ki bi si prav gotovo zaslužila dostojnejšo obravnavo.

Film, ki temelji na knjigi Alfred Hitchcock and The Making of Psycho Stephena Rebella, spremlja režiserja (Anthony Hopkins) v času snemanja znamenitega Psiha. Piše se leto 1959 in Hitchcockov najnovejši triler Sever-severozahod je postal velika uspešnica. Režiser si za svoj naslednji projekt izbere upodobitev zgodbe romana Roberta Blocha, ki so jo navdahnili resnični umori Eda Geina. Hitchcock se odloči film – kombinacijo seksa, umorov in norosti – financirati sam, toda pritiski ob snemanju v njem prebudijo demone, ki jih še dodatno razdražijo sumi o nezvestobi žene Alme Reville (Helen Mirren).

Podobno, kot se je Spielbergov Lincoln osredotočil na največji dosežek Abrahama Lincolna, se Gervasijev film osredotoči na najznamenitejše ali pa vsaj najbolj razvpito delo Alfreda Hitchcocka, s tem pa se podobnosti med obema filmoma že končajo. Medtem ko je Lincolna krasila večplastnost, ki jo pri običajnejših biografijah redko zasledimo, se moramo pri Hitchcocku zadovoljiti s peščico trivialnih poudarkov iz režiserjevega zasebnega in profesionalnega življenja, zaradi česar film spominja na ekranizacijo tabloidne zgodbe.

O snemanju Psiha izvemo malo, o režiserju še manj, o delovanju hollywoodskega sistema nič. Če veste, da je imel Hitchcock velik apetit, fetiš na blondinke in da je izjemno cenil ženino mnenje, veste vse. Kot da bi v biografiji o Lindsay Lohan izvedeli, da ima igralka – česa ne poveste! – težave z alkoholom. Ob vsem zanimivem, kar bi lahko povedal o Psihu in njegovem režiserju, se film raje osredotoči na Almino domnevno romanco z nepomembnim scenaristom Whitfieldom Cookom (Danny Huston). Pa da ne boste mislili, da gre za scenarista Psiha Josepha Stefana, ki ga film komaj omeni. Kaj bi o njem, če pa lahko slišimo, da je imela Janet Leigh velike prsi in da so Anthonyja Perkinsa privlačili tudi moški.

Ko smo že pri scenaristih: ironično je, da je scenarij za Hitchcocka napisal John J. McLaughlin, ki se je nazadnje podpisal pod scenarij Črnega laboda. V nasprotju z mojstrovino Darrena Aronofskega pri Hitchcocku ne občutimo nobene napetosti in ne dočakamo klimaksa, kar je za film o "mojstru suspenza" neopravičljivo. Hitchcock bi se strinjal, da bi moral za oboje, napetost in klimaks, poskrbeti režiser, toda Sacha Gervasi se tokrat preprosto ne izkaže.

V naslovni vlogi je presenetljivo neprepričljiv tudi Anthony Hopkins, prepričljiv je samo njegov podbradek. Res je, da Hopkins Hitchcocka ne poskuša imitirati, toda subjektu, ki ga upodablja, se ne približa niti v podobi, niti v besedi oziroma glasu, niti v duhu, to, da je bil režiser medijsko precej izpostavljen, pa igralcu samo še dodatno škodi. Dejstvo, da ga Akademija, ki podobne vloge naravnost obožuje, ni nominirala za oskarja, je dovolj zgovorno. Mirrenova se trudi po najboljših močeh, vendar ob tako neprepričljivem soigralcu ne more pustiti večjega vtisa, medtem ko so vse druge vloge v filmu navkljub impresivni igralski zasedbi zanemarljive.

Gledalcem, ki z likom in deli Alfreda Hitchcocka niste seznanjeni (kaj še čakate?), film ne bo približal režiserjeve veličine, medtem ko si boste vsi drugi želeli, da bi namesto Hitchcocka raje gledali Psiha ali katero od drugih režiserjevih številnih mojstrovin. Ni dvoma, da bomo prej ali slej dočakali Hitchcockovo biografijo, ki bo vredna režiserjevega priimka. Hitchcock, ki spada bolj na televizijo kot na velike ekrane, ga namreč ni.