OCENA FILMA: Histerija

Tanya Wexler, ki se je režije nazadnje lotila pred desetletjem, je lani posnela Histerijo, romantično komedijo o težavah, ki v viktorijanski dobi tarejo ženske in vodijo v nekako naključen izum prvega elektromehanskega vibratorja. Tega je v resničnem življenju kot napravo za lajšanje mišičnih obolenj leta 1883 izumil Mortimer Granville. V filmu je naš Mortimer Hugh Dancy, napredni zdravnik, ki opozarja pred bacili (takrat, ko se je ideji očem nevidnih mikrobov večina zdravnikov posmehovala) in se zaradi svojih nekonvencionalnih (in finančno potratnih) metod zameri vsem bolnišnicam v Londonu. Delo nazadnje dobi pri dr. Robertu Dalrymplu (Jonathan Pryce), uglednem specialistu za zdravstvene težave žensk, ki ga seznani s histerijo, najhujšo sovražnico žensk. Histerija je vse od tesnobe, melanholije, panike, zdolgočasenosti, jeze, vzhičenosti in vsega vmes, gospod doktor pa se zdravljenja, ki je v 18. stoletju lahko vključevalo tudi odstranitev maternice, precej uspešno loteva z ročno masažo intimnih predelov, za katero ženske kar stojijo v vrsti pred njegovo ordinacijo. Človek bi pomislil, da same nimajo dveh popolnoma uporabnih rok.

Mortimer sprejme delo in se ob spodobni plači preseli v doktorjevo hišo, cvetoč posel pa nadgradi še z zaroko z očarljivo in v vseh pogledih nadvse sprejemljivo hčerko svojega šefa Emily (Felicity Jones). Vse je popolno, dokler zaradi obilice dela njegove roke ne začnejo grabiti krči, zaradi česar se mu ob pomoči prijatelja Edmunda St. Johna-Smytha (Rupert Everett), navdušenca nad elektriko, po naključju porodi ideja o "mehanskem maserju" za ženske. Tu je še Emilyjina čustvena sestra Charlotte (Maggie Gyllenhaal), ki jo bolj kot družbena pravila višjega razreda zanimata pomoč manj srečnim in zagovarjanje enakopravnosti žensk. Seveda se Charlotte posmehuje očetovi praksi, ona pa se njemu zdi – histerična.

Na videz simpatična komična romanca, ki je v veliki meri tudi drama, je zabaven izlet v leta ob izumu prvega vibratorja. Še bolje bi bilo, če bi se film obrnil v smer večje prismuknjenosti, saj mu dramatični trenutki ne gredo enako dobro od rok. Šale na račun masturbacije, izum vibratorja in sočasno obravnavanje (poenostavljenih) feminističnih tem občasno ustvarjajo nelagodno mešanico smeha in pridiganja. Ko se s površinskosti spustimo v globino, se nam poraja preveč vprašanj (in ne samo tisto, kaj je narobe z ženskimi rokami, da po krožne gibe naoljenih prstov hodijo k dragemu zdravniku). Histerija iz neznanega razloga meni, da smo nekatere probleme že prerasli in se lahko iz varne distance 21. stoletja določenim temam smejimo brez potrebe po ogledalu.

Lik Granvilla, ki ga upodablja Dancy, je precej enodimenzionalen in tudi živahna Gyllenhaalova, ki porabi približno sto minut (no, minus deset), da Granvilla izobrazi o tem, da je histerija le nalepka za upravičeno nezadovoljstvo in zdolgočasenost žensk, ga ne more prebuditi. Čeprav mu naposled dopove vsaj to, česa si ženske v resnici želijo – in to ni vibrator. Kljub temu film malega mehanskega pomočnika vseeno portretira kot komičnega rešitelja vseh ženskih težav in skoraj emancipatorja žensk. Ključ do sreče ni v spremembi družbe in v drugačni vlogi žensk, ampak v spolnem zadovoljevanju žensk. Orgazem ženske osrečuje. Srečne ženske so zadovoljne ženske. In zadovoljne ženske ne zahtevajo sprememb.

Film se sicer skuša norčevati iz nekaterih starokopitnih nazorov, a težava tiči v tem, da določene pogledi sploh niso tako zelo preživeti. Lahko se smejimo fiktivnemu dogajanju iz viktorijanske dobe, in današnji vibratorji so res popolnoma sprejemljiva ter tehnično izpopolnjena igrača za odrasle, ampak ob poskusih feminističnih podtonov filma se lahko le kislo nasmehnemo domnevnemu napredku. Samo dobre vibracije pač niso dovolj.