OCENA FILMA: Grand Budapest hotel

Če so filmi Wesa Andersona nekoč veljali za prismuknjeno posebnost filmskega sveta, so do danes postali že tako priljubljeni in kritiško pohvaljeni, da Andersonov najnovejši izdelek Grand Budapest Hotel že velja za enega od kandidatov za oskarja. Andersonov filmski svet temelji na podrobnostih, neobstoječih knjigah, ki jih hočemo prebrati v trenutku, ko jih zagledamo na platnu, in centralni kompoziciji kadrov, ki jo je v Grand Budapest Hotelu izpilil do potankosti.

Prav kompozicija je poleg barv ena od tistih tehničnih lastnosti, ki Andersonovim filmom dajejo občutek topline, četudi gledamo posnetek miniaturne vzpenjače, ki se škripajoče dviguje po zasneženih hribih Zubrowke, izmišljene alpske republike, ki se ji v vzporednem Andersonovem svetu zgodi stilizirana različica druge svetovne vojne. Notranjosti so tako v hotelu kot v domovanju rodbine Desgoffe-und-Taxis razdelane do potankosti, tudi najbolj zanikrni prostori pa oddajajo privlačno melanholijo, ki je odločilno zaznamovala že Veličastne Tenenbaume in The Life Aquatic with Steve Zissou.

Vsa ta očarljivost, med katero nas nasmeji vsaka "odrasla" kletvica, skorajda zamegli dejstvo, da zgodba govori o lovu za dediščino umorjene Madame D. (ki jo odigra komajda prepoznavna Tilda Swinton), začetku vojne in prihodu nacizma ter življenju hotelskih receptorjev, ki temelji na streženju in varovanju skrivnosti drugih. Tudi tokrat je ljubezenska zgodba med Zerom in Agatho (Tony Revolori in Saoirse Ronan) zgolj tragikomični dodatek k resnični "ljubezenski zgodbi" o iskanju očetovske figure, ki jo mladi Zero najde v receptorju Gustavu (Ralph Fiennes). Čeprav gre za moralno komajda sprejemljiv lik, Gustave služi kot velika rešitev za tegobe mladega vojnega begunca.

Zvestoba in solidarnost med hotelirji, člani Društva prekrižanih ključev, v katerega Anderson včlani svoje filmske prijatelje (Owen Wilson in Bill Murray), odigrata nasprotni pol pokvarjenosti in grabežljivosti družinskih članov rodbine Desgoffe-und-Taxis, kjer v svoji groteskni podlosti še posebej blestita Adrien Brody in Willem Dafoe, ki je videti, kot da bi pobegnil iz Hitchcockove Raztrgane zavese. V seriji prismuknjenih likov še najbolj pomirjata Jeff Golblum in Edward Norton v vlogi odvetnika in policista, zgodbo v zgodbi v zgodbi pa povezujeta F. Murray Abraham kot odrasli Zero in Jude Law kot mladi pisec zgodbe.

Grand Budapest Hotel v svoji andersonovski predvidljivosti ustreže vsem, zvestim oboževalcem in novincem, natančnost, ki jo Anderson redno vloži v oblikovanje kadrov in rekvizitov, pa je tokrat vložil tudi v strukturo naracije, ki je kljub časovni večplastnosti dostopna.