OCENA FILMA: Eksotični hotel Marigold 2

Gostje in gosti Eksotičnega hotela Marigold se vračajo v nadaljevanju presenetljive kinematografske uspešnice iz leta 2012, poimenovanem The Second Best Exotic Marigold Hotel. Angleški naslov filma, ki se v dobesednem prevodu glasi Drugi najboljši eksotični hotel Marigold, je precej poveden, pa čeprav so odstopanja med obema izdelkoma resnično majhna. Celo tako majhna, da se sprašujem, ali je bilo nadaljevanje sploh potrebno?

Zgodba o starostnikih iz Velike Britanije, ki so se odločili, da bodo zadnja leta preživeli v oddaljeni Indiji, ga prav gotovo ni zahtevala, res pa je, da v kinematografih primanjkuje romantičnih filmov, ki bi nagovarjali zrelejše občinstvo. S tega vidika je nadaljevanje, tako kot je bil izvirnik, dobrodošla popestritev komercialne kinematografske ponudbe, pri čemer velja poudariti, da Eksotični hotel Marigold 2 nagovarja predvsem tiste starejše gledalce, ki jim vleče že rahlo na otročje, medtem ko je rahla oblika demence v tem primeru kvečjemu prednost.

Paradise hotel za tretje življenjsko obdobje

Čeprav so gosti hotela – z izjemo Toma Wilkinsona se je vrnila vsa izvirna igralska zasedba na čelu z Judi Dench, Billom Nighyem in Maggie Smith, na novo pa sta se jim pridružila še Richard Gere in David Strathairn – nekaj let starejši, to še ne pomeni, da so tudi pametnejši. Hotel Marigold postaja vedno bolj podoben Paradise hotelu za upokojence. Ti v njem seksajo, zapeljujejo, prešuštvujejo, se zabavajo, trgujejo, obedujejo, modrujejo in, takšno je pač življenje, umirajo.

Za glavni zaplet znova poskrbi najmlajši (in najmanj prepričljiv) član druščine. Ker so nastanitvene zmogljivosti hotela bolj ali manj zasedene, se nepoboljšljivo optimistični upravnik hotela Sonny Kapoor (Revni milijonar Dev Patel) s svojo pikro in neposredno poslovno partnerico Muriel Donnelly (Smithova) odpravi v ZDA, kjer poskuša prepričati investitorja (Strathairn), da podpre njegovo idejo o ustanovitvi hotelske verige za starostnike.

Kmalu po njuni vrnitvi iz ZDA se v hotel Marigold prijavi nov gost (Gere). Sonny sumi, da gre za hotelirskega inšpektorja, ki pod krinko pisatelja opravlja nadzor za potencialnega vlagatelja, zato poskuša nanj narediti kar se da dober vtis (med drugim tudi tako, da mu ponuja svojo mamo), pri tem pa popolnoma zanemari predporočne obveznosti s svojo zaročenko Sunaino (Tena Desae).

Drugi gostje hotela se medtem ukvarjajo s svojimi srčnimi težavami: Evelyn in Douglas (Dench in Nighy) še vedno vzdržujeta platonsko ljubezen, Madge (Celia Imrie) se ne more odločiti med dvema indijskima snubcema, strastna Norman in Carol (Ronald Pickup in Diana Hardcastle) pa se le počasi privajata na monogamno razmerje.

Simpatije za tretje življenjsko obdobje se končajo v predvidljivem bollywoodskem slogu: s petjem, plesom in poročno svatbo ter našim upanjem, da so se infantilni oldtimerji iz svoje druge skupne pustolovščine vendarle kaj naučili.

Predvidljivo kot poletni monsun, vendar precej bolj zabavno

Po pravici povedano že prvi Hotel Marigold ni bil najbolj eksotičen (beri: izviren), a je izkušena igralska zasedba pod režijsko taktirko Johna Maddena (Zaljubljeni Shakespeare) poskrbela, da nam je obisk ostal v prijetnem spominu. Glede na to, da je Marigold doživel minimalno prenovo, je zgodba v drugo samo še bolj predvidljiva, nekoliko pa je usahnil tudi šarm igralcev. Ti sicer ostajajo najbolj hvalevreden del Maddenove hotelske ponudbe, zatakne pa se znova pri scenariju Ola Parkerja. (Scenarist, ki se nam je pred dvema letoma predstavil z režijskim prvencem Preden umrem, se je očitno specializiral za filme, ki se vsaj posredno navezujejo na smrt).

Pozna se, da se je iz hotela odjavil Tom Wilkinson. Ta je v izvirniku upodabljal najbolj zaokrožen in celovit lik, njegova zgodba je bila najbolj ganljiva in zanimiva. Druge podzgodbe so bile in so še vedno bolj ali manj pozabljive (to velja še posebej za Sonnyjevo, ki se nekje na polovici filma sprevrže v orgijo samopomilovanja), domačini so tokrat še bolj podobni turistom (ustvarjalci bi lahko namesto Gera k sodelovanju povabili kakšnega indijskega zvezdnika, kot je Irrfan Khan), številne šale, ki temeljijo na trapastih zapletih in ne na igralskih nastopih, pa povsem zgrešijo tarčo.

Na srečo je tu še vedno odlična Maggie Smith, ki se je mlajšemu občinstvu priljubila z vlogo profesorice Minerve McHudurre v seriji filmov o Harryju Potterju. Gospa Donnelly bo s svojim strupenim jezikom nasmejala še tako čemernega gledalca, njeno nerganje o tem, kako se pravilno pripravlja čaj, bi lahko poslušal ure in ure.

Drugi liki počnejo vse v imenu ljubezni ali pa jih ljubezen pri tem, kar počnejo, ovira. Donnellyjeva je v tem pogledu častna izjema – ker v jeseni svojega življenja ni obremenjena z ljubezenskimi traparijami, je prav ona tista, ki Sonnyja spametuje in zgodbo pripelje do zadovoljivega, četudi predvidljivega, sklepnega dejanja.

Ni prvi, lahko pa bi bil zadnji

Na koncu si bom sposodil besede Richarda Gera, ki jih ta izreče, ko Sonnyjevi mami med dvorjenjem razlaga o tem, koliko razmerij je imel po ločitvi od svoje žene: Eksotični hotel Marigold 2 ni prvi, lahko pa bi bil zadnji.

Vse skupaj še vedno zadostuje za tri zvezdice, toda če jih želijo ustvarjalci obdržati, bodo morali poskrbeti za temeljitejšo prenovo, ki bi upravičevala pridevnik eksotični. V nasprotnem se lahko zgodi, da bo Tretji najboljši hotel Marigold, v kolikor bo do njega prišlo, kljub dokaj spodobni tradiciji sameval.

Napovednik filma: