OCENA FILMA: Daleč za griči

Režiser Cristian Mungiu, prejemnik zlate palme za mojstrovino 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, se nam znova predstavlja z moralno kompleksno dramo, ki zahteva potrpežljivega gledalca. Film Daleč za griči (Dupa dealuri/Beyond the Hills), Mungiujev tretji celovečerec, sicer ne doseže veličine predhodnika, vendar režiser z njim kljub temu utrjuje status najznamenitejšega predstavnika romunskega novega vala in enega najimenitnejših evropskih filmskih ustvarjalcev zadnjih let.

Mungiuja, ki se je podpisal tudi pod scenarij, sta za film navdihnila romana novinarke Tatiane Niculescu Bran, v katerih avtorica opisuje dogodke v romunskem samostanu, kjer naj bi mlada ženska leta 2005 umrla zaradi posledic obreda izganjanja hudiča. Osrednji protagonistki filma sta Voichita in Alina (izvrstno ju igrata Cosmina Stratan in Cristina Flutur), tesni prijateljici, ki sta skupaj odraščali v sirotišnici. Pozneje sta se njuni življenjski poti ločili: Alina, ki je nekaj časa bivala pri rejniški družini, je odšla v Nemčijo, medtem ko je Voichita našla zatočišče v odročnem pravoslavnem samostanu. Po letih dela v Nemčiji se Alina vrne v domovino v upanju, da si bosta z Voichito ustvarili skupno življenje v tujini, toda vez, ki jo je mlada nuna stkala z Bogom, je očitno močnejša od ljubezni do prijateljice, poskusi prekinitve te vezi pa imajo za vse vpletene tragične posledice.

Režiser še naprej ostaja zvest realistični estetiki – film sestavljajo dolgi neprekinjeni prizori v splošnem planu, glasbene podlage ni, svetlobo oddajajo naravni viri –, s katero prikaže pusto, surovo in neprijazno pokrajino daleč za griči in asketsko življenje redovnic samostana pod vodstvom duhovnika (Valeriu Andriuta), ki ga nune ljubkovalno kličejo očka.

Pusta, surova in neprijazna pa ni samo pokrajina, temveč tudi tamkajšnji prebivalci oziroma prebivalke, ki Alini po vrsti nasilnih izpadov sicer poskušajo pomagati, vendar na svoj, dogmatski način, ki se na koncu izkaže za usodnega. Naturalističen slog filma je zaradi neprijetnih osebnosti samo še napornejši in izrazitejši: daljši ko je prizor in dlje časa ko preživimo s temi ozkogledimi liki, bolj nelagodno se počutimo. Zato še toliko bolj razumemo Alino, ki je v globinski kompoziciji na platnu pogosto dobesedno ukleščena med temačnimi postavami. Fizično in simbolično.

Toda Alina še zdaleč ni samo preprosta žrtev zlobnih ljudi. Če se bo Daleč za griči marsikateremu gledalcu zdel slogovno preprost, pa je zgodba filma z vidika etike in morale precej bolj zapletena. Alina ni toliko žrtev skupnosti, kot je bila na primer Nicole Kidman v von Trierjevem Dogvillu, temveč prej žrtev lastnih strahov, upov in pričakovanj. Dolgo časa se celo zdi, da je Voichita veliko stabilnejša od obeh, toda tudi njen notranji mir, ki upe in strahove samo potlači, se izkaže za krhkega. Obstajajo grehi, ki jih ni na dolgem seznamu grehov, za katere se mora Alina spovedati. Eden teh grehov, ki ga lahko pripišemo Voichiti in drugim sestram, je tudi brezbrižnost.

Mungiu se upre skušnjavi in ne kritizira religije, vsaj nič bolj, kot to velja za sekularne institucije. Film je predvsem kritika razmišljanja, ki temelji na uboganju avtoritete, sledenju dogmam in oklepanju pravil, ter pogubnega ravnanja, ki iz tega razmišljanja izhaja. Alina je tudi žrtev družbe v širšem pomenu besede in ljudi, kot so brezčutni zdravniki, brezbrižni državni uradniki in izkoriščevalski rejniki.

Prizori v samostanu, kjer se dogaja večji del zgodbe, nam o življenju v sodobni Romuniji ne povejo veliko (ta del filma bi se lahko dogajal tudi pred 300 leti), zato pa so toliko bolj zgovorni kratki izleti v civilizacijo, kjer se prav tako srečamo s predsodki in nerazumnostjo. In da ne bo pomote – čeprav o Alininem življenju v Nemčiji ne izvemo veliko, je jasno, da se ji v tujini ni godilo dosti bolje. Daleč za griči pač ni film, ki bi poenostavljal in nam pustil verjeti, da se je v domovino vrnila samo zaradi "prijateljstva" (očitno je, da sta imeli dekleti v sirotišnici homoerotično razmerje).

Socialni podtoni, ki smo jim bili priča v filmu 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, so torej prisotni tudi v filmu Daleč za griči, samo da niso tako izraziti. Obema filmoma je skupna tudi prepričljiva igra glavnih igralk, toda v nasprotju z režiserjevim prejšnjim projektom gledalci tokrat do dogajanja ohranjamo čustveno distanco, zaradi česar Mungiujeva najnovejša drama ne pusti tako silovitega vtisa, kot bi glede na tematiko pričakovali.

Kljub temu je Daleč za griči pogumen, ambiciozen in moralno kompleksen film, ki nas popelje v najtemačnejše kotičke človeške psihe in ki tli počasi, kot sveče v tamkajšnjem samostanu, vse do neizbežnega požara.