Miha Mazzini nova pridobitev Ene žlahtne štorije

Po pisanju romanov, scenarijev, kolumn in še česa se je Miha Mazzini prvič preizkusil tudi pri pisanju dialogov za televizijsko serijo. "Študiral sem scenaristiko za film in televizijo, pri nas pa je malo možnosti pisati za prvo in še manj za drugo," nam je povedal Mazzini, ki v Eni žlahtni štoriji končno vidi domačo televizijsko serijo, ki je "zastavljena po normalnih industrijskih standardih".

Televizijska nadaljevanka je kolektivno delo "Pri nas nadaljevanke nastajajo na dva načina. Prvi je žaljiv in podcenjujoč do ustvarjalnosti, ko producent kar kupi tuje scenarije in jih le prevede (ne izuči jih niti to, da ta praksa ni rodila uspešnice). Drugi način pa je slovensko-socialistično-narcisoiden: vse bom sam naredil. In potem en sam človek napiše celo nadaljevanko, se povsem izčrpa, skuri, zboli, omedli, ne vem, kaj še. V resnici pa gre tu za zelo kolektivno in zelo strukturirano delo."

Pri Eni žlahtni štoriji je hierarhija po Mazzinijevih besedah jasna: "So ljudje, ki pišejo zgodbo, potem tisti, ki pišejo osnutke za posamezne epizode, in na dnu smo tisti, ki v teh epizodah napišemo, kaj naj igralci govorijo."

Vse, kar moraš v filmu, v nadaljevanki ne smeš In kakšna je razlika med pisanjem za filme in televizijske nadaljevanke? "Razlika je kot črno in belo: vse, kar moraš v filmu, tu ne smeš in obratno. Primer: pri klasični TV-nadaljevanki moraš pogosto ponoviti, kaj se je pravkar zgodilo, ker ne veš, če gledalec ni odromal ravno do hladilnika in bo zamudil kaj pomembnega itd."

"To, kar imenujejo novi val ameriških nadaljevank, od Mad Mena do Breaking Bad in tako dalje, ni drugega kot TV-nadaljevanke, katerih scenariji so napisani po pravilih pisanja za film. To je vsa njihova novost. In zato gledalci zanje hočejo filmsko distribucijo: naenkrat kupijo cel letnik in ga pogledajo v kosu (ali gledajo, dokler ne omedlijo od utrujenosti)."

Več humorja in manj copatasti moški Posebnih smernic pri pisanju dialogov Mazzini ni dobil, se je pa pred tem seveda dobro podučil o lanskih epizodah in prebral vse scenoslede, si naredil beležke o likih in se vanje vživel.

"To je scenaristovo delo. Kot sem rekel, je Štorija končno normalno organizirana produkcija, torej nad dialogisti bedi oseba, ki gre čez tisto, kar napišemo, in zadevo zlika, da ni prehudih odstopanj. Mene pa opozori, kaj sem storil narobe, da si dodam na poseben seznam."

V novih dialogih bodo zvesti Mazzinijevi bralci morda začutili tudi njegov pečat, saj Mazzini priznava, da po kapljicah dodaja dvoje: "več humorja in malce manj copataste moške", vendar je pri tem skrajno previden.

"Samo citiram svojo staro mamo, pa je" "S humorjem nam gre v Sloveniji počasi na bolje, ga že malo več prenesemo. V literaturi in filmu pa bi aktiven moški lahko izzval množičen šok, zato moramo biti avtorji izjemno previdni. Kot pri zdravilih: po obroku, tri kapljice moške odločnosti na dan, ne prekoračite odmerjenega odmerka!"

In kateri liki so bili Mazziniju najbolj blizu? "Najlažje je pisati Anico, ker je tak novodobni slovenski podjetnik grebator, v resnici pa luzer. Nagledal sem se jih, povsod okoli nas so. Besede pa najlažje polagam v usta Avguštinu, sploh njegove verske fanatizme, samo citiram svojo staro mamo, pa je."