Ljubljeni Razredni sovražnik

"Draga ekipa, hvala, da ste se pridružili mojemu popotovanju," se je na odru portoroškega Avditorija svojem filmskemu timu zahvalil režiser Rok Biček – njegov prvenec Razredni sovražnik svoj uspeh z Beneškega filmskega festivala namreč nadaljuje s kar petimi vesnami, med drugim tudi za najboljši celovečerni film. "Film o paradoksu vzgoje, o tavanju brez cilja med permisivnim in avtoritarnim, o sodobni nesposobnosti posameznika, da se sestavi v kolektiv," je svojo odločitev utemeljila mednarodna strokovna žirija, ki so jo sestavljali režiserji Hanna A. W. Slak, Hrvoje Hribar in Olmo Omerzu . "Film nastane iz intimne nuje po kritičnem portretu šolskega sistema, vendar kmalu preraste v raziskovanje kolektivne družbene resničnosti. Počasi pada krinka za krinko mehanizmov družbenih struktur. Film se konča z eksistencialnim nelagodjem, ko platno v kinu postane kolektivno zrcalo." Biček se je v svojem kratkem zahvalnem govoru poklonil tudi svojemu producentu, dolgoletnemu prijatelju Janezu Lapajnetu, Nejcu Gazvodi za njegov prispevek k scenariju oziroma za "virtuozne dialoge", pa tudi Nataši Barbari Gračner in Igorju Samoborju, ki sta mu med drugim pomagala pri rokovanju s preostalo, povečini mlado in neizkušeno igralsko zasedbo. Še več, Samobor je "za močno minimalistično igro pri ustvarjanju karizmatičnega ambivalentnega lika profesorja nemščine" prejel vesno za glavno moško vlogo, ob čemer se je svojemu filmskemu razredu napol v šali opravičil za svojo "zoprnost" na snemanju.

Tako kot Samobor je žirijo prepričala tudi Nataša Barbara Gračner, ki je v filmu upodobila ravnateljico – lik avtoritete "v precepu med institucionalno in osebno pozicijo", ki ga je uprizorila s "samoironično eleganco".

Razredni sovražnik, film o srednješolcih, ki zaradi samomora izgubijo sošolko, za njeno smrt pa okrivijo učitelja nemščine in celotni šolski sistem, je svoj uspeh zapečatil tudi z vesnama za najboljšo fotografijo (Fabio Stoll) in tudi kostumografijo (Bistra Borak).

Od solznih oči do kratke stand up rutine

Nagrada za najboljšo režijo je šla tokrat v roke Marku Šantiću, ki se je "z odločno in zrelo" režijo podpisal pod film Zapelji me – ta pripoveduje o 19-letnem Luki, ki se v iskanju odgovorov iz preteklosti zaljubi v živahno dekle Ajdo, odkrije pa tudi pretresljivo družinsko skrivnost. Ajdo je upodobila Nina Rakovec, a je žirijo bolj prepričala s svojim delom v Gazvodovi Dvojini – za upodobitev Tine, "karizmatične mlade ženske na prepihu življenja", je namreč prejela vesno. Na odru se je z nasmeškom na ustnicah sprva zahvalila Gazvodi, nato pa s solzami v očeh in tresočim glasom nagrado posvetila svojemu dedku.

Za eno najbolj zabavno-simpatičnih zahval sta nedvomno poskrbela Dino Hajderović in Jernej Kogovšek, ki sta si skupaj z odsotnim Ivanom Pašalićem "za preigravanje stereotipov subkulture z mladostno norostjo, temperamentom in svežino" v Vojnovićevem filmu Čefurji Raus! prislužila vesno za najboljšo stransko vlogo. Dino se je zahvalil svoji mami, ki mu je povedala za avdicijo, obenem pa poudaril, da kot naturščik v resnici ni "glumac na platnu, ampak glumac v resničnem življenju", kar pomeni, da je "naravni talent".

"Zdaj pa bo to Jernej prevedel v italijanščino," je, kot je to na Primorskem v navadi, nadaljeval, Jernej pa je poskrbel za rafal naključnih in nepovezanih italijanskih – tistih, ki jih pač pozna.

Tako kot mladeniča pa je za smeh in aplavz v občinstvu poskrbel tudi Marko Brecelj – zvezda z vesno nagrajenega dokumentarnega filma Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj? je njegovega režiserja Janeza Burgerja na oder pripeljal kar na svojem doma narejenem "Popoviču". "Opozarjali so me, da se ne bova razumela, a sva postala prijatelja," je o Breclju dejal režiser, ki je nekaj minut pozneje v imenu svojega dolgoletnega in "najbližjega kreativnega sodelavca" Miloša Kaluska prevzel tudi nagrado za najboljšo montažo.

Nagrajen tudi poklon dobitniku Badjurove nagrade Karpu Godini Vesna za najboljši kratki film je šla v roke Špele Čadež, ki je z animiranim filmom Boles oziroma "vrhunsko avtorsko poetiko ustvarila intimno zgodbo na območju med resničnostjo, fikcijo in fantazmo", vesno za scenarij pa sta si prislužila B>Matjaž Ivanišin in Nebojša Pop-Tasić, ki sta se s "sintezo besede in filmskega znaka v domišljeno pripovedovani zgodbi o potovanju v preteklost in srečni vrnitvi v prihodnost" v filmu Karpopotnik poklonila letošnjemu dobitniku Badjurove nagrade za življenjsko delo Karpu Godini.

Vesna za najboljšo glasbo je "za melanholično spogledovanje s filmsko sliko" pripadla Dvojini oziroma danski zasedbi Monkey Cup Dress, vesno za najboljše študijsko delo je za svoj film Divji vzhod prejela Maja Prelog, za najboljši animirani film pa je s "humornim rušenjem svetinj patriarhalne družbe" obveljal Wanted Borisa Dolenca.

Na letošnjem festivalu se je predstavil tudi v Benetkah uspešni koprodukcijski film Zoran, moj nečak idiot goriškega režiserja Mattea Oleotta – zgodba o nenavadnem tkanju vezi med čudaškim, a inteligentnim Zoranom in njegovim nergavim stricem si je "za produkcijsko, fabularno in emotivno prebujanje ustvarjalnega naboja regionalnega filma" prislužila vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, Vasja Kokelj in Anton Vončina Spazapan pa sta prejela nagrado za najboljšo scenografijo.

Tako kot med vesnami je tudi pri drugih nagradah slavil Razredni sovražnik – kot najboljši film ga je izvolilo tudi občinstvo, Samobor je postal Stopov igralec leta, Nina Cvar, Tina Bernik in Živa Emeršič pa so mu podelile nagrado žirije kritikov. Z omenjeno nagrado občinstva Teleking si je produkcijska hiša filma Triglav film prislužila postporodukcijske storitve v protivrednosti 7.000 evrov, a jih bo, kot so razglasili na podelitvi, namenila delu študentov AGRFT.