FDF: 1971

Leto Umazanega Harryja in Peklenske pomaranče je bilo leto, ko je skupina Američanov razkrila umazane aktivnosti FBI-ja in obvarovala svoje sodržavljane pred peklensko prihodnostjo.

1 / 2

Foto: Cargo Film & Releasing

2 / 2

Foto: Cargo Film & Releasing

Citizenfouru, z oskarjem nagrajenem dokumentarcu Laure Poitras o Edwardu Snowdnu in enemu od vrhuncev 17. FDF-ja, se bomo na Planet Siol.net posvetili v naslednjih dneh, ko pride film na redni spored Kinodvora, še prej pa se ustavimo pri tematsko sorodnem dokumentarcu Johanne Hamilton 1971, ki ga je Poitrasova pomagala producirati.

Oba dokumentarca se dopolnjujeta v razkrivanju nezakonitega delovanja ameriških vladnih agencij, hkrati pa nam pokažeta, da se zgodovina, v dobrem in slabem, ponavlja. Spremenile so se samo letnice, metode in glavni akterji.

Jaz in J. Edgar Hoover Leto 1971 je bilo leto, ko je Kubrick posnel Peklensko pomarančo, ko so ženske v Švici kot zadnje v Evropi dobile volilno pravico in ko je Janis Joplin na radijskih valovih posthumno pela o sebi in Bobbyju McGeeju.

Marca tega leta je skupina osmih političnih aktivistov in nasprotnikov vietnamske vojne, zbranih pod imenom Državljanska komisija za preiskavo FBI, vlomila v slabo zavarovano pisarno Ameriškega zveznega preiskovalnega urada v predmestju Philadelphie in od tam odtegnila več kot tisoč zaupnih dokumentov, ki so razkrivali nezakonite aktivnosti agentov FBI.

Dokumenti, ki so jih aktivisti razposlali številnim medijem, le redki pa so se jih upali objaviti, so samo potrdili njihove sume: agencija, ki jo je skoraj pol stoletja vodil zloglasni J. Edgar Hoover, je nadzorovala prebivalce na osnovni njihovih političnih prepričanj in s tem kršili prvi amandma k ameriški ustavi, ki zagotavlja vsem državljanom svobodo govora.

Na udaru FBI so bili predvsem pripadniki levičarskih in mirovnih aktivističnih skupin ter tisti, ki so se borili za pravice žensk in temnopoltih: hipiji, intelektualci, novinarji, študenti, profesorji ... Posameznik in posameznice, ki so si v tistih turbulentnih letih upali povzdigniti glas proti vladajočim strukturam in ki so morali za to plačati visoko ceno.

Štiri desetletja molka "izvirnih žvigačev" Mednje spadajo tudi pogumni vlomilci. Ti si si po dobrih štirih desetletjih končno upali razkriti svojo zgodbo. Kar sedem so jih pozneje tudi aretirali (mestece Media, kjer se je vlom zgodil, je preplavilo kar 150 agentov FBI!), samo po zaslugi njihove previdnosti pa niso nikogar obsodili, sicer bi bila cena, ki bi jo plačali, še precej višja.

Režiserka Johanna Hamilton nam s pomočjo arhivskih posnetkov, intervjujev z udeleženci in zaigranimi uprizoritvami vloma na razburljiv način osvetli dogodke, ki so pripeljali do prve kongresne preiskave katere od ameriških obveščevalnih agencij v zgodovini ZDA ter posledično omejil njihove pristojnosti in okrepili nadzor nad njim.

Zgodovina se ponavlja Po enajstem septembru 2001 in sprejetju protiterorističnega patriotskega zakona se je zgodilo ravno nasprotno: ta je okrepil pristojnosti agencij in omejil nadzor nad njimi ter jim s tem omogočil, da znova nadzorujejo svoje državljane, le da to počnejo z drugačnimi metodami (mikroprocesor, ki je napovedal začetek digitalne dobe, so izumili prav leta 1971).

Zgodovina se bo ponavljala, vse dokler se ne bo vzpostavila policijska država. Šele takrat bo nastopil "konec zgodovine". Upajmo, da se to po zaslugi žvigačev, kot je Edward Snowden in kot so bili v svojem času pripadniki Državljanske komisije za preiskavo FBI, nikoli ne bo zgodilo, žal pa sta danes empatija in cinizem med državljani precej večja, kot sta bila leta 1971.

[video: 34138 / ]

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano