Koseze nekoč in danes

Koseze so bile nekdaj vas na obrobju Ljubljane, po letu 1970 pa je tam začela nastajati gosto naseljena soseska, prepoznavna po terasastih blokih. S tem je naraslo tudi število njenih stanovalcev in stanovalk.

Koseze so bile nekdaj vas na obrobju Ljubljane, po letu 1970 pa se je s kolektivnimi in individualnimi stanovanjskimi objekti ter pripadajočo mestno infrastrukturo ta del začel urbanizirati. Na Ulici bratov Učakar so nastali terasasti bloki, prvi v Ljubljani.

Koseze so bile nekdaj vas na obrobju Ljubljane, po letu 1970 pa se je s kolektivnimi in individualnimi stanovanjskimi objekti ter pripadajočo mestno infrastrukturo ta del začel urbanizirati. Na Ulici bratov Učakar so nastali terasasti bloki, prvi v Ljubljani. Foto: Vid Ponikvar

Koseze so bile nekoč majhna vas na obrobju Ljubljane, njeno staro jedro je bilo ob križišču zdajšnje Podutiške in Koseške ceste, o zgodovini tega dela današnjega mesta piše zgodovinar Božo Otorepec. Ime je dobila po staroslovenskih kosezih, pripadnikih starega slovenskega polplemiškega družbenega sloja.

Danes je to stanovanjski predel mesta z nizkimi atrijskimi individualnimi hišami, terasastimi bloki, nadstandardno stanovanjsko sosesko in pripadajočo infrastrukturo – vrtec, šola, banka, tržnica –, pa tudi Koseškim barjem in drugimi zelenimi površinami in pešpotmi.

Gradnja stanovanjskega naselja Koseze iz leta 1978. Prvi objekti so nastali med letoma 1968 in 1974. Gradnja stanovanjskega naselja Koseze iz leta 1978. Prvi objekti so nastali med letoma 1968 in 1974. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

Od vasi do dela mesta

Janez Vovko, predsednik Turističnega društva Koseze, pripoveduje, da so pred več kot petdesetimi leti na tem območju bile stare hiše, večinoma kmetije, polja in travniki. Prebivalcev ni bilo prav veliko, okoli 500, pravi. To je nato z gradnjo novih bivalnih enot, tako kolektivnih kot individualnih, po letu 1970 naraslo na okoli šest tisoč, danes je do deset tisoč Kosežanov in Kosežank.

V Kosezah, ki s širitvijo in razvojem mesta ne predstavlja njegovega obrobja, danes še vedno deluje ena kmetija, pravi Vovko. To je mogoče razumeti kot ostanek nekega drugega časa in obdobja tega prostora, ki je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja šel skozi proces urbanizacije.

Koseze oktobra 1978. Koseze oktobra 1978. Foto: Janez Pukšič, hrani: MNZS.

Okrnjena zmagovalna različica

V naselju koseških terasastih blokov na Ulici bratov Učakar so prvi objekti nastali med letoma 1968 in 1974, preostali leta 1978, gre pa za okrnjeno različico zmagovalnega natečajnega, pod katerega se podpisuje arhitekt Viktor Pust.

Arhitekt zazidave in objektov je v knjigi Kako so nastala moja naselja popisal izhodišča zasnove, pa tudi poseganja v tipologijo objektov in usmeritev v povečanje prvotnega načrtovanja števila stanovanj blokovne gradnje v Kosezah, ki jih je kot avtor doživel.

Pri načrtovanju blokovskega naselja je arhitekt Viktor Pus proti vrhu objekte ožil in jih naredil do človeka prijaznejše, obenem pa dobro izkoristil zemljišče. Avtomobilski promet je potisnjen na rob naselja, njegova notranjost pa je zato zelena in namenjena pešcem.
Pri načrtovanju blokovskega naselja je arhitekt Viktor Pus proti vrhu objekte ožil in jih naredil do človeka prijaznejše, obenem pa dobro izkoristil zemljišče. Avtomobilski promet je potisnjen na rob naselja, njegova notranjost pa je zato zelena in namenjena pešcem. Foto: Vid Ponikvar

Nove usmeritve v arhitekturi in urbanizmu

"Večstanovanjska blokovna gradnja, ki je v okviru funkcionalističnih načel oblikovanja predstavljala pretežno obliko bivanja v času povojne obnove v Evropi, je konec 50. let doživela nove usmeritve, tako v vsebinskem kot oblikovnem smislu," v knjigi piše Pust.

Uveljavila se je potreba po večji združevalni funkciji javnega prostora, ulice oz. naselja, pa tudi po stremljenju k neposrednejši povezanosti bivanja z naravo in uveljavljanju človeških meril v obvladovanju prostora, arhitekturne in urbanistične misli časa, v katerem je načrtoval terasaste bloke, povzema arhitekt.

"Z dvigom življenjskega standarda in razvojem avtomobilizma se je uveljavila tudi potreba po zaščiti peščevega okolja ter izločitvi avtomobilskega prometa v naselju," zapisuje Pust. Pri načrtovanju naselja je upošteval tudi potrebo po večjem razlikovanju oblik bivanja – od večdružinske blokovske do specifično oblikovanih pritličnih stanovanj z atriji.

Koseze oktobra 1978. Koseze oktobra 1978. Foto: Janez Pukšič, hrani: MNZS.

Terasasti bloki kot vzpetine

Bloke je arhitekt Pust zasnoval kot vzpetine, ki se proti vrhu ožijo, vsakemu stanovanju pa je namenil tudi zunanji prostor – široko teraso v nadstropjih in vrt v pritličju.

Stopnjevanje v višino in oženje objektov proti vrhu je do človeka prijaznejše, obenem pa je arhitektu uspelo dobro izkoristiti zemljišče. Avtomobilski promet je potisnjen na rob naselja, njegova notranjost pa je zato zelena in namenjena pešcem.

V Kosezah je danes približno deset tisoč stanovalcev in stanovalk. V Kosezah je danes približno deset tisoč stanovalcev in stanovalk. Foto: Vid Ponikvar

Povečanje števila stanovanj

Koseški bloki so prvi terasasti bloki v Ljubljani. Nastali so po nemškem vzoru, ob gradnji pa so veljali za kakovostno tipološko novost.

Čeprav je avtor zazidave najprej predvidel med 800 in 850 stanovanji, je na koncu po večkratnem povečanju njihovega števila v 34 blokih, ki jih je moral zaradi sprememb poenostaviti, nastalo okoli 1.600 domovanj.

Koseze so bile nekoč vas na obrobju Ljubljane, s širitvijo in razvojem mesta so postale njegov del. Koseze so bile nekoč vas na obrobju Ljubljane, s širitvijo in razvojem mesta so postale njegov del. Foto: Vid Ponikvar

Koseški bajer

Povezanost bivanja z naravo v tem delu Ljubljane ob drugih površinah, kot so bližina gozdov Rožnika in Šišenskega hriba, predstavlja tudi Koseški bajer. Ta skupaj z naštetima od leta 1984 tvori Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.

Koseški bajer je nastal na mestu opuščenega glinokopa opekarne Tönnies.

Koseški bajer je nastal na mestu opuščenega glinokopa opekarne Tönnies. Fotografija bajerja iz leta 1983. Koseški bajer je nastal na mestu opuščenega glinokopa opekarne Tönnies. Fotografija bajerja iz leta 1983. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

Gustav Tönnies (1851–1922) je švedski gradbenik in eden najpomembnejših gospodarstvenikov 19. stoletja pri nas. Sin švedskega tesarja se je za ta poklic izučil tudi sam, leta 1842, takrat zaposlen pri mestnem tesarskem mojstru Ohmeierju v Gradcu, pa je na pobudo investitorja ljubljanskega Kolizeja Josipa Benedikta prišel v Ljubljano. Njegova naloga je bila postaviti ostrešje tej zgradbi, takrat enih največjih v tem delu srednje Evrope.

Zaradi odličnega dela mu je tedanji ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecky ponudil, naj ostane v Ljubljani kot mestni tesarski mojster. Res se je tako odločil, po mojstrskem izpitu leta 1846 pa je ustanovil svoje tesarsko podjetje, ki ga je kasneje razširil v gradbeno podjetje, največje tistega časa. Vodil je tudi opekarno.

Povezanost bivanja z naravo v tem delu Ljubljane ob drugih površinah, kot so bližina gozdov Rožnika in Šišenskega hriba, predstavlja tudi Koseški bajer. Povezanost bivanja z naravo v tem delu Ljubljane ob drugih površinah, kot so bližina gozdov Rožnika in Šišenskega hriba, predstavlja tudi Koseški bajer. Foto: Vid Ponikvar

Nekatere Tönniesove gradnje

Seznam projektov Tönniesovih podjetij je dolg, še posebej po ljubljanskem potresu leta 1895.

Med njimi so na primer novozgrajeni del leta 1858 pogorele cukrarne na Poljanskem nasipu, gradnja Kozlerjeve pivovarne v Šiški (današnja pivovarna Union), tovarna slaščic, nekdanji Šumi, sodeloval je pri gradnji na Tržaški cesti … Med pomembnejšimi pa so rezervoar ljubljanskega vodovoda nad Tivolijem, operno gledališče, notranjost ljubljanske glavne pošte in številni drugi. Kreditiral je tudi gradnjo Jakopičevega paviljona v Tivoliju.

Spominski Tönniesev park Letos junija bodo razglasili spominski park, posvečen gradbeniku in gospodarstveniku 19. stoletja Gustavu Tönniesu, katerega del bo tudi Koseško barje. Letos junija bodo razglasili spominski park, posvečen gradbeniku in gospodarstveniku 19. stoletja Gustavu Tönniesu, katerega del bo tudi Koseško barje. Foto: Vid Ponikvar

Tönnieseva opekarna je delovala v Kosezah, njen naslednik pa je na neki način prav Koseški bajer, ki je nastal po prenehanju kopanja gline na tem močvirnatem območju.

Na letošnji kresni dan 22. junija, kot pravi Janez Vovko, bodo v Kosezah razglasili Tönniesev spominski park, ki bo obsegal tudi barje.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • moder / 18.03.2017. ob 19:27

    Stara slika z ribiči je top.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano