Petek, 15. 9. 2017, 16.35
6 let, 1 mesec
Pred 70 leti se je začela gradnja Nove Gorice
Branko Marušič, Novogoričan, ki je odraščal z rojstvom Nove Gorice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,58
1
"Kot otroci smo pri gradnji Nove Gorice pomagali zgolj na simbolični ravni, smo pa ves čas spremljali napredek," se spominja Branko Marušič, zgodovinar, kronist Goriške in častni občan Nove Gorice, ki je bil pred 70 leti, ko je na Solkanskem polju začela nastajati današnja Nova Gorica, star komaj devet let. Spominja se tudi življenja v coni A, ki so jo obvladovale angloameriške čete. "Vojaki so imeli vedno polne žepe sladkarij. Pili so kokakolo in pivo iz pločevink in že takrat poslušali glasbo z vinilnih plošč."
Začetki gradnje Nove Gorice. Fotografija je bila posneta aprila 1948.
Primorska danes praznuje vrnitev k matični domovini, Nova Gorica pa 70. obletnico začetka gradnje najmlajšega slovenskega mesta. Nova Gorica, mesto ob zahodni slovenski meji, je nastala po drugi svetovni vojni kot posledica določil 6. pariške mirovne konference, ki je Gorico dodelila Italiji. Ker je širše območje Goriške, Spodnje Vipavske doline in Posočja s tem izgubilo svoje središče, je nastala ideja, da se zgradi novo središče goriškega območja.
Idejo so po zasnovi arhitekta in urbanista Edvarda Ravnikarja ter z izdatno pomočjo mladinskih delovnih brigad iz vse Jugoslavije začeli uresničevati leta 1947.
Nova Gorica je danes sodobno mesto.
S pariško mirovno pogodbo so velik del Primorske, Istra južno od Mirne, Reka, Zadar in otoki prešli pod okrilje Jugoslavije, večina Primorcev pa se je po več kot 20-letnem trpljenju pod fašizmom pridružila matičnemu narodu.
Utrinki gradnje Nove Gorice:
Na gradbišču Nove Gorice, najmlajšega slovenskega mesta (11. marec 1948). Temeljni kamen za gradnjo mesta je bil postavljen 13. junija 1948.
Na gradbišču Nove Gorice, 8. september 1949.
Najprej so zgradili občinsko stavbo, nebotičnik, ki je še danes najvišja stavba v mestu, in tako imenovane ruske bloke, kakršne je Rdeča armada gradila v Vzhodni Nemčiji. Mesto je zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic. To je tudi razlog, da se ga je oprijelo ime mesto vrtnic, njihovi nogometaši pa so znani kot vrtnice. Na fotografiji: gradnja Nove Gorice, oktober 1951.
Nova Gorica nikoli ni imela osrednjega trga ali ulice, ki bi nosila ime nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita, je pa njegovo ime že od leta 1978 s kamni zapisano na bližnjem hribu Sabotin, kar je v začetku 21. stoletja sprožalo mnoge polemike. (Vir: DEDI http://www.dedi.si/dediscina/25-nova-gorica)
Glede na to, da je Nova Gorica najmlajše mesto v Sloveniji, je "mlada" tudi najstarejša stavba v novogoriškem mestnem kompleksu, in sicer železniška postaja, ki je bila zgrajena leta 1906, istega leta kot bohinjska železniška proga.
Ali ste vedeli?
Iz Nove Gorice prihajajo številni znani Slovenci. Med drugim tudi Edvard Ravnikar, arhitekt in urbanist, ki je pripravil načrt za gradnjo Nove Gorice, glasbeniki Iztok Mlakar, Gianni Rijavec in Miran Rudan, kulturnica in političarka Majda Širca, aktualni predsednik Borut Pahor, novinarka Mojca Širok, igralec Janez Starina, arhitekt Boštjan Vuga in mnogi drugi. Posebno mesto so namenili tudi Edvardu Rusjanu, pionirju letalstva, letalskemu konstruktorju in pilotu, ki so mu v Novi Gorici postavili spomenik.
V Novi Gorici so leta 1960 v spomin na pilota in letalskega konstruktorja Edvarda Rusjana postavili spomenik. 10,5 metra visok kip v podobi Ikarja, katerega načrt je izdelal kipar Janez Lenassi, stoji na Rusjanovem trgu ob Erjavčevi ulici v Novi Gorici. V neposredni bližini stoji Eda center – stanovanjsko-poslovni objekt, ki so ga poimenovali po modelih letal bratov Rusjan.
O spominih na začetek gradnje Nove Gorice in življenje v tem obdobju smo se pogovarjali z Brankom Marušičem, zgodovinarjem, kronistom Goriške in častnim občanom Nove Gorice.
Branko Marušič: "Spomnim se, da smo vsi nestrpno pričakovali, da se bomo priključili Jugoslaviji oziroma Sloveniji in da se bo stanje negotovosti, ki je trajalo ves čas po drugi svetovni vojni, končalo.
Kako se spominjate začetka gradnje Nove Gorice, če obdobje primerjate z današnjimi časi?
Spomnim se, da smo takrat vsi nestrpno pričakovali, da se bomo priključili Jugoslaviji oziroma Sloveniji in da se bo stanje negotovosti, ki je trajalo ves čas po drugi svetovni vojni, končalo.
Sicer pa za nas to niso bili slabi časi. Z družino smo živeli v coni A, kjer je delovala zavezniška vojaška uprava z angleškimi in ameriškimi četami. V primerjavi s tem, kar smo doživljali med vojno, je bilo razpoloženje bistveno bolj pozitivno.
Na gradbišču Nove Gorice, 10. april 1948.
Na gradbišču Nove Gorice, 1949.
Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe, ki je bila podpisana 10. februarja 1947, veljati pa je začela 15. septembra istega leta, so določili novo mejno črto med Jugoslavijo in Italijo, in sicer po sredini območja t. i. Julijske krajine. Cona A naj bi večinoma prešla pod Italijo, cono B pa so priključili Jugoslaviji.
Pri tem je najpomembnejše to, da je ta meja zaledju vzela Gorico in ne obratno ter da je bilo že takrat jasno, da bo treba zgraditi neko novo mesto, ki bo nadomestilo Gorico.
Vse to smo otroci dojemali z otroškim razmišljanjem in otroškimi očmi in tako tudi dočakali začetek gradnje Nove Gorice, potem ko je bila določena njena lokacija. Prvotno so izbirali med lokacijo v Šempetru pri Gorici in Solkanom. Nazadnje je prišla v poštev druga, ki se je izkazala za bolj ugodno.
Razglednica iz Nove Gorice leta 1957. Glede na zapis na spletni strani kamra.si so na njej "kandelabri" na sredini Kidričeve ceste, ki so bili ob koncu 50. let prejšnjega stoletja zaščitni znak Nove Gorice. Spredaj so obcestni robniki, pripravljeni za umestitev na robove Kidričeve ulice. Na sredini razglednice je poslopje kasnejšega Okrajnega ljudskega odbora, danes je tam sedež Mestne občine Nova Gorica. Stavbo so začeli graditi leta 1949, večji del pa dokončali leto pozneje.
Gradnja Nove Gorice je bila zvezni projekt jugoslovanske države, ne samo slovenski projekt, a se je izkazalo, da je z leti pomoč zveze in Slovenije nekoliko opešala. Jugoslavija se je namreč leta 1948 zaradi resolucije informbiroja znašla v težkem gospodarskem položaju, kar seveda ni ravno pripomoglo h gradnji mesta, kot je Nova Gorica. Od takrat je gradnjo financiralo goriško gospodarstvo.
Jugoslavija je v tistem obdobju še vedno odpravljala posledice vojne in gradila še nekaj drugih mest. V tistem trenutku je tudi gradnja Nove Gorice zastala, pozneje pa prešla pod okrilje lokalnih dejavnikov, zlasti po letu 1955, ko se je odprl obmejni prostor ob zahodni meji. To je povzročilo močan impulz za zagon gospodarstva, višanje standarda …
Omenili ste, da ste na vse skupaj gledali z otroškimi očmi. Kako se spominjate dni pred priključitvijo cone A, v kateri ste živeli, k Jugoslaviji? Kakšno je bilo vzdušje?
Večinoma je vladalo veselje, ki ga je spremljalo popolno odobravanje, so bili pa seveda tudi ljudje, ki so s strahom pričakovali vstop v novo družbo. Bilo je tudi nekaj protikomunističnega naboja, ki ga je povzročil začetek hladne vojne. Churchill je takrat že govoril o železni zavesi. Nekateri so se takrat tudi izselili s tega območja in se preselili v Italijo, večina pa je ta položaj sprejemala in ostala na območju Gorice. Mislim, da je bilo v zraku zelo veliko optimističnega naboja, ki je v tistih časih še obstajal.
Takrat ste bili stari osem, devet let. So se vaši starši z vami pogovarjali o tem, kaj se dogaja?
Absolutno! Z njimi sem hodil tudi na manifestacije v Gorico, kjer smo v času, ko se je v Parizu in Londonu odločalo o usodi teh krajev in naši prihodnosti, izražali svojo voljo. Manifestacije so bile tudi na italijanski strani, kajti tudi Italijani so bili nezadovoljni s takratnimi mejnimi rešitvami.
Kakšno je bilo sicer življenje v coni A? Kakšen odnos ste imeli do angleških in ameriških vojakov? Ste mimo njih hodili s strahom ali ne?
Odnosi so bili dokaj normalni. Spomnim se, da so vojaki vedno imeli polne žepe sladkarij. Takrat sem prvič poskusil žvečilni gumi, dajali so nam tudi nogometne in košarkarske žoge, pili so kokakolo in pivo v pločevinkah. Otroci smo se dokaj hitro naučili besede OK, ki je danes dokaj razširjena, včasih pa ni bilo tako. Tudi kakšne ameriške kletvice smo se naučili …
Obe armadi sta bili zelo pisani, to pa je mestu dalo kozmopolitizem, svetovljanstvo. Vojaki so na primer že imeli vinilne plošče, ki jih do takrat še nisem videl.
Gradnja Nove Gorice, oktober 1951.
Kaj se je najbolj spremenilo, potem ko je območje cone A prešlo pod Jugoslavijo? So bile trgovske police bolje ali slabše založene?
Največja razlika, ki se je spomnim, je bil kruh. Pod Američani smo jedli beli kruh, pod Jugoslavijo pa ne več.
Spomnim se, da prvi tedni življenja pod Jugoslavijo niso pomenili prehoda s črnega na belo ali obratno, ampak se jih bolj spominjam kot nečesa sivkastega, vmesnega …. Vsi smo se privajali na nove razmere.
Največja težava je bilo pomanjkanje središča, pomanjkanje mesta. Ljudje iz Brd, Vipavske doline, Krasa, ki so stoletja prihajali v Gorico na tržnico prodajat svoje izdelke, jih menjavat ali kupovat, so kar naenkrat ostali brez mesta.
Ostali so brez bolnišnice ali zdravstvenega doma (zgradili so ga leta 1962, op. a.), ki ga je premogla Gorica … Če smo se hoteli povezati s sosednjimi mesti, kot sta Solkan in Šempeter pri Gorici, je bilo prej treba zgraditi cestno povezavo. Obstajala je povezava, a po cesti, ki je šla zdaj prek takratne Italije. Meja je bila dokaj močno zastražena, zato smo se je raje izogibali, pa tudi bližnjic zato nismo hoteli ubirati.
Kako je bilo z menjavo dokumentov?
Menjava dokumentov je potekala dokaj samodejno. Naša družina je bila do 15. 9. 1947 po določbi mirovne pogodbe italijanska, čeprav smo bili Slovenci. Kot otrok sem bil Francesco Marusic, čeprav me mama nikoli v življenju ni poklicala s tem imenom, niti se doma nikoli nismo pogovarjali italijansko. Smo se pa zato morali v šoli, ob uporabi slovenskega jezika pa smo bili tudi kaznovani.
Panoramska razglednica Nove Gorice, ki je bila junija 1966 poslana v Laško. Posnetek
prikazuje štiri enonadstropne stavbe tedanje gimnazije in dijaškega doma (desno od nebotičnika).
Ste otroci pomagali pri sami gradnji mesta?
Bolj na simbolični ravni. Od desetletnih fantov bi težko pričakovali kakšno težje delo, smo se pa vseeno udeleževali prostovoljnih akcij. Večino dela so opravile mladinske delovne brigade, ko so odšle, pa so jih nadomestile frontne brigade. Gre za brigade, ki so delovale v okviru osvobodilne fronte. Prve so opravljale temeljna dela, za katera niso bila potrebna strokovna znanja, druge pa so bile bolj specializirane. Te so za delo poprijele poleti 1948.
Preseliva se še v sedanjost. Kako gledate na današnji razvoj Nove Gorice? Se mesto razvija ali stagnira?
Razvija se, a v bolj počasnem ritmu. Nova Gorica je zlate čase doživljala pred 20 leti. Povezana je z igralniških turizmom. To se je vmes umirilo, izgubila je veliko industrijskih gigantov, kot je Meblo, a čutim, da se vzdušje izboljšuje. Mesto ima dušo, tudi zato, ker je podedovalo veliko tiste Gorice, ki je ostala v Italiji. V ljudeh je pustila občutek stoletnega središča, ki se je prostorsko preneslo na novo lokacijo.
Danes slovenska podjetja zaposlujejo Italijane
Tomaž Jug – direktor spletne agencije Editor in predsednik odbora za gospodarstvo v MO Nova Gorica
"Nova Gorica je relativno mlado mesto in še vedno išče svoj prostor pod soncem. V preteklosti so močan gospodarski zagon mestu dajale lesnopredelovalna industrija (Meblo), mesnopredelovalna industrija (Mip) in kovinska industrija (Gostol). Za njimi je sicer žal ostalo pogorišče s številnimi praznimi objekti, v katere se trudimo vnesti novo vsebino.
"Če smo nekoč Slovenci hodili delat in nakupovat v Italijo, se trend danes obrača. V mestu opažam veliko Italijanov, ki k nam prihajajo po nakupih, na kosila, malice …Kar nekaj slovenskih podjetij zaposluje tudi Italijane," pojasnjuje novogoriški podjetnik Tomaž Jug.
Trenutno je še vedno najmočnejša industrija v mestu proizvodnja in distribucija električne energije, kamor spadajo Soške elektrarne, Gen-I, Elektro Primorska, Mahle. Novogoriška občina kot soustanoviteljica zelo dobro sodeluje s Primorskim tehnološkim parkom, ki po aktivnostih zaostaja zgolj za Ljubljanskim in Mariborskim tehnološkim parkom. Veliko je startup podjetij, dobro deluje poslovna cona Solkan z nekaj visokotehnološkimi podjetji, razvija se tudi poslovna cona Meblo.
Nova Gorica je torej močno povezana z visokotehnološkim podjetništvom in startupi. Ker stoji na križišču turističnih območij (Kras, Goriška brda, Vipava), je tudi turistično izjemno zanimiva. Po več letih životarjenja je Hit znova postal generator turizma v občini. Zelo dobro sta razvita igralniški in športni turizem.
Lokacija in nastavki gospodarskega razvoja v mestu so dobri. Opažam, da se v Novi Gorici odpira vse več podjetij, ki se poslovno navezujejo na Italijo oziroma Italijani pri nas odpirajo podjetja. Če smo nekoč Slovenci hodili delat in nakupovat v Italijo, se trend danes obrača. V mestu opažam veliko Italijanov, ki k nam prihajajo po nakupih, na kosila, malice … Italija se namreč iz krize še ni povsem pobrala, zato kar nekaj slovenskih podjetij zaposluje tudi Italijane."
1