"Zadovoljiti se moram s tem, kar sem dosegel, če nisem, je tudi meni precej težje"

Žan Košir si je včerajšnji dan rezerviral za druženje. To je bil prvi dan po pravkar končani sezoni, ko bi lahko mirne vesti in brez očitkov dal vse štiri od sebe ter se s pogledom na tri kristalne krasotce naslajal nad plodovi svoje do zdaj najuspešnejše sezone. Drugo mesto na svetovnem prvenstvu v Lachtalu, zmaga v seštevku svetovnega pokala ter še zmagi za točkovni izkupiček v slalomu in veleslalomu so dosežki, ki jih bo težko ponoviti.

Namesto prej omenjenega regenerativnega poležavanja pa se je 31-letni Tržičan raje odločil, da sezono konča v velikem slogu, takšnem, ki mu daje največ, torej krogu navijačev. Druženje je pospremil z ekshibicijsko deskarsko tekmo, v kateri se je pomeril z zmagovalci posameznih kategorij in pri tem v kar štirih (od petih) dvobojih elegantno izgubil.

Dostojno minutažo je namenil tudi novinarjem, in to vsakemu posebej, svoj delež smo si odrezali tudi na Sportalu in Trendih (kolegi iz sosednje redakcije bodo intervju objavili jutri). Obakrat s prekinitvami zaradi prošenj navijačev.

Po zadnji tekmi svetovnega pokala v Nemčiji ste se na vrat na nos, kot radi rečemo, odpravili proti domu. Deset ur ne preveč udobne vožnje s kombijem je za vami …. V Slovenijo ste menda prispeli okrog 4. ure zjutraj. Morda banalno vprašanje, pa vendar, koliko počitka je za vami? Počitka nič, pa tudi jedel nisem še nič.

Očitno vam je bilo zelo pomembno, da letošnji dosežek takoj proslavite z navijači. Seveda. Že nekaj sezon smo obljubljali, da bomo takoj po koncu sezone organizirali posebno deskarsko tekmo, pa se nam to logistično in finančno ni izšlo. No, letos pa se je pokazala priložnost, ko so nam smučišče Krvavec in drugi pomembni akterji to omogočili, in najbolj smiselno je bilo, da se to zgodi takoj. Kaj pa veš, morda bo že prihodnji teden prava pomlad. Poleg tega so v teh koncih tedna na sporedu izredno močni dogodki in vedel sem, da bi lahko s kristalnimi globusi, ki sem jih danes pokazal prvič, privabil tudi medije. Če povem po pravici, sem zadnja dva tedna bolj kot o tekmah razmišljal o tem, kako bomo izpeljali ta dogodek.

Kako dolgo ste torej že vedeli, da se obeta tekmovanje ZaKOn Eliminator? 14 dni. Ideja je sicer zorela že dlje časa, ampak šele ko sem se prepričal, da je veliki kristalni globus v mojih rokah, sem si dogodek v takem konceptu upal tudi izpeljati. Je pa zadeva zastavljena tako, da bi lahko postala tradicionalna.

Na začetku smo mislili, da bo to dogodek v manjšem obsegu, zgolj za navijače, vendar pa smo želeli vzporedno izpeljati še drugo zgodbo, in sicer kako najmlajše navdušiti za deskanje. Sponzor je v ta namen izdelal 20 manjših "dilc" in za kaj takega je moral biti tudi dogodek obsežnejši. Poleg tega je pomembno, da se dogodek ponavlja vsako leto, da si ga ljudje zapomnijo. Zadeve se ne zgodijo čez noč, niti se niso čez noč zgodili moji dosežki.

Koliko se vam je od olimpijskih iger v Sočiju spremenilo življenje? Ne govorim le o prepoznavnosti, ampak tudi o finančni plati, zanimanju sponzorjev … So kakšna dodatna vrata na stežaj odprta? Zagotovo, tudi današnji dogodek je bilo prav zato precej lažje izpeljati. Tudi na smučišču so precej bolj fleksibilni, če potrebujem trening. Ugotovil sem, da včasih že s svojo prisotnostjo ljudem dam motivacijo, da jim ni težko zame nekaj narediti brezplačno. In ravno v tem vidim smisel življenja, da za nekoga nekaj narediš iz veselja. Da ti nekdo polepša dan, službo … Očitno moji dosežki podzavestno vendarle nekaj pomenijo. Ne želim pa tega unovčiti tako, da bi delal iz sebe junaka, to bi rad izkoristil za večjo množico ljudi in upam, da mi to uspeva.

Omenili ste, da imate do leta 2018 zadeve finančno pokrite in da boste do takrat zagotovo vztrajali kot aktiven športnik. Kaj to konkretno pomeni? To pomeni, da imam z obstoječimi sponzorji pogodbe sklenjene do leta 2018 in sem jim zavezan, da do takrat tekmujem. Dejstvo pa je, da iščem še enega sponzorja, šele potem bi res lahko rekel, da imam stvari finančno rešene. Vseeno pa to ni dovolj, da bi delal tako, kot bi si morda zaslužil. Velik del obveznosti je še vedno na mojih plečih, kar je včasih težko, saj se mi telo ne obnavlja več tako kot pri dvajsetih letih. In če hočem ostati v stiku z najboljšimi ali biti še boljši, je ključno, da dobim še nekoga.

Kako vam trenutno kaže z iskalno akcijo? Kaže dobro, je pa res, da si želim vsem, ki z mano sodelujejo, vrniti čim več. To pomeni, da iščem samo še enega močnega sponzorja. Ne želim si panoja oglasov na svoji bundi, rad bi le zapolnil levo stran svojih oblačil (smeh, op. a.). Ta je še prosta. En sponzor je "lastnik" čelade, drugi deske, tretji desne polovice oblačil, iščem pa še četrtega.

V kolikšni meri je že izkristalizirana sestava vaše ekipe za prihodnjo sezono? Klemen Jakše ostaja kondicijski trener, maser in fizioterapevt ostajata, pa tudi na snegu si želim, da bi delovali tako, kot smo na koncu sezone. Težava je v tem, da bom za višino sredstev od fundacij, ki jih dobi Smučarska zveza Slovenije, izvedel šele oktobra, kar je precej pozno, zato upam, da mi bodo letos to sporočili že maja. To pomeni, da bom ljudem, s katerimi sodelujem, že takrat lahko fiksno povedal, kako in kaj, po domače, ali jih bom lahko plačal.

Dejstvo je, da mi moj status na zvezi omogoča, da delam sam. To ne pomeni, da si ne bi želel biti v stiku z drugimi, vendar si želim, da bi treniral na zgledno urejeni progi, da so zastavice na progi vedno napete, da je vse popolno, ne želim smučati po luknjah in mehkem snegu, zato raje delam z manjšo ekipo.

Čez slab mesec dni boste dopolnili 31 let, koliko mlajših deskarjev prihaja za vami? Če se za začetek osredotočiva zgolj na slovensko konkurenco. Malo, no, v bistvu jih ni. Ampak če bom vztrajal še približno pet let, pa če imajo ti fantje zdaj deset let, je to ravno dovolj časa, da me pri 15 letih počasi nadomestijo.

Zakaj mislite, da jih ni? Zato ker vsi mislijo, da deskanje ogromno stane, in ker so se vsi pomehkužili. Zebe jih, lačni so, težko se jim je zapeljati kam v tujino. Vse, kar lahko storimo, je, da jih z našimi uspehi navdušimo za deskanje, ne morem pa jih potem jaz voziti na sneg. Ampak tako je, to je težko obdobje, za vse nas je bilo, a ga je preprosto treba premagati. Danes je možnosti ogromno in verjetno je res najlažje, če otroka pelješ na nogomet ali v telovadnico. Mislim, da mora Slovenija, če seveda želi ostati zimska velesila, v to tudi nekaj vložiti.

Res je, da je vrhunski šport finančno zašel v vrtoglave višave, vendar pa to ne pomeni, da je nedosegljiv. Na slovenskih smučiščih imamo sneg od decembra in takrat se lahko trenira, ni treba hoditi v tujino na ledenike! Raje začnimo trenirati takrat, ko je sneg in zima, pa takrat toliko bolj intenzivno. Vsi bi šli najraje že poleti v zimo, to pa seveda stane.

Kaj pa vaši neposredni konkurenti? Ali mladi deskarji že prihajajo skozi velika vrata? Opazi se, da nekatere države res odlično delajo. Dejstvo je, in to je v nasprotju s tistim, kar mislijo v Sloveniji, da gre denar v šport iz računov sponzorjev in zasebnega kapitala. Nikakor! Tam, kjer država vlaga, pa naj bodo to Nemčija, ZDA ali Rusija, tam sistem deluje. Ko država preneha vlagati, je zgodbe konec, in tako je povsod. To je pač socialni vidik. Športniki z uspehi nekaj damo ljudem. Logično je, da olimpijske medalje ne osvojiš samo zase, osvojiš jo tudi za druge. V času Sočija je bilo veselih dva milijona ljudi. In če bi jih samo milijon namenilo po en evro, bi jih imel milijon, kar je več kot preveč do naslednje olimpijske sezone.

Kakšen je delež sredstev, ki vam jih nameni Smučarska zveza Slovenije v primerjavi z deležem sponzorjev? 30 odstotkov.

Se je ta odstotek z uspehi zvišal ali znižal? Znižal, zato ker pravijo, da nimajo dovolj sredstev, so se pa na drugi strani zvišala sredstva mojih sponzorjev.

Ste sicer zagovornik tega, da se resni treningi in tekme za otroke začnejo čim pozneje, da se ta meja premakne višje, da ne tekmujejo že otroci v nižjih razredih osnovne šole. Da se čim dlje izogibajo stresu in frustracijam, ki jih prinašajo tekmovanja. Tekma je otrokom v veselje zato, ker tam vsi želijo nekaj dobiti. Vendar pa mislim, da bi tekmovalni sistem moral biti tak, da ne bi najboljših postavljal na piedestal, temveč bi se z malenkostjo nagradilo vsakogar, ki bi nastopil na tekmi. Tekmovanja so pomembna, zato ker otroci hočejo tekmovati, to je pomembno, saj je nujno, da je otrok tekmovalen. Če nisi, si pač pomehkuženec, in to te tepe pozneje, ko preprosto nisi dovolj močan, da bi ti uspelo. Zakaj imamo na mladinski ravni toliko uspešnih, potem pa ne več, pa naj višji organi ugotovijo sami.

Zakaj vi menite, da je tako? Ne vem, verjetno so tudi fantje sami že nasičeni vsega, pa tudi poškodovani. Cilj je, da v 20 letih ohranjaš svežino in ostajaš v stiku, potem pa, če si pravi, izstopiš in "letiš". Povsem tuji so mi sistemi, kot je na primer sistem družine Kostelić. To je ustvarjanje invalidov in uspe le peščici takih primerov. Po drugi strani pa imamo primere športnikov, ki vso kariero ostajajo nepoškodovani. Je pa dejstvo eno, s kavča ne bo uspelo nikomur, čeprav je počitek izredno pomemben, in tega se najboljši dobro zavedajo. Veliko delati ni težko, pogumen pa je tisti, ki si vzame počitek. Mislim, da na tem področju nimamo dovolj znanja, zato je na koncu tudi izkupiček tako slab.

Kako je z vašimi poškodbami? Hrbet, koleno? To je še posledica nesistemskega dela in nepoznavanja ljudi okrog mene. Mislim, da je edini pravi sistem v Sloveniji, kjer vedo, kako se stvarem streže, sistem v smučarskih skokih. Poudarek dajejo raztezanju, zavedajo se, koliko skokov lahko opravijo, in to je to, edina smola, ki jo imajo, je ta, da morajo paziti pri prehrani.

Da se navežem na vaš prejšnji odgovor … Kakšen počitek si boste privoščili vi? No, znam se delati pametnega, potem pa sam tega ne počnem, to je res. Moj počitek je povezan s fizioterapijami, masažami in raztezanjem. Temu zagotovo posvetim več kot polovico svojega treninga.

Kako vam lahko pri te pomaga vaša mami, ki dela kot fizioterapevtka? Veliko, na začetku je bil ta del tako ali tako na njenih plečih. K sreči imamo v Sloveniji ogromno ljudi, ki so specialisti za posamezna področja, in te ljudi poskušam povezati. Nekdo je specialist za kolena, nekdo drug za hrbet, vrat in podobno. Vsi ti ljudje sicer sodelujejo z mano, mami pa je tista, ki mi je vedno na voljo. Če ne bi od nekdaj imel te možnosti na dosegu, ne vem, če bi danes sploh še lahko tekmoval. No, da se vrnem na prejšnje vprašanje, zdaj nimam časa za počitek, si pa vsak teden najdem čas za raztezanje, počitek v obliki masaže, nimam pa časa, da bi poležaval.

Ste temo za diplomsko nalogo že prijavili? Uf, še 14 dni imam časa, pa še en izpit moram opraviti do takrat.

Tema? Joj, ne bi o tem. Je pa dejstvo, da če je ne prijavim do konca meseca, mi propade vse, kar sem na fakulteti opravil do zdaj. Sem pa ravno pred odhodom na Japonsko uspešno opravil izpit in tudi to je nekaj.

Če potegneva črto čez sezono, ki se je z včerajšnjim dnem resnično končala, je v njej zmanjkala kakšna malenkost za popolno sliko? Morda naslov svetovnega prvaka? Ne, tudi na zadnji tekmi, ko sem bil peti, si nisem več belil glave s tem. Moram biti zadovoljen s tem, kar sem dosegel, če nisem, je tudi meni precej težje. S posameznimi vožnjami in tekmami takoj v cilju občasno sicer res nisem bil zadovoljen, ampak zdaj sem lahko edino zadovoljen.

Sami ste priznali, da ste danes manj zahtevni sami do sebe, kot ste bili nekoč. Kako se to odraža? To pomeni, da se po slabi vožnji s tem ne obremenjujem dva dni.

Reciva, da boste leta 2018, takrat boste imeli 34 let, končali športno kariero. Bi lahko od zaslužkov v športu živeli ali pa vsaj preživeli? Ne, kje pa, niti si tega ne smem želeti. Če namreč v življenju nimaš česa početi, življenje tako ali tako izgubi smisel. Tega si ne želim, niti to ni moj cilj, je pa fino, da si življenje lahko z dosežki in zaslužki vsaj toliko olajšaš, da lahko počneš nekaj, kar ni tako zahtevno, da bi se vsakodnevno "ubijal", in kar še vedno omogoča dovolj časa za hobije. Mislim, da si športniki to zaslužimo. Delamo že od otroštva, plačano pa dobimo šele za uspehe, ki jih dosegamo zadnjih nekaj let. Zdaj sicer res toliko več, se pa ta leta seveda ne štejejo v delovno dobo. Ne nazadnje je davkov toliko, da ti na koncu ostane bore malo.