Tina Maze v inventuri kariere: Proti svoji naravi za pot, ki je pomembnejša od globusa

Še vedno aktualna olimpijska in svetovna prvakinja Tina Maze deluje umirjeno, sproščeno, spravljena z novim življenjem, ki ga ne omejujejo količki in stotinke sekunde. Avtorica edinstvene športne zgodbe o uspehu, ki je lahko tudi neusahljivi vir optimizma za druga življenjska področja, bo čez natančno mesec dni dopolnila 33 let. Vsega pet dni pozneje bo minilo natančno eno leto od zamrznitve smučarske kariere. Kmalu zatem naj bi diplomirala in končala tudi ugibanja o (ne)nadaljevanju športne poti, ki ob jasnih indicih o ugasnjenem notranjem tekmovalnem ognju vse bolj spominjajo na prispodobo o cesarjevih novih oblačilih.

Koroška smučarska princesa, športna kraljica, prva dama belih strmin … Se zdijo tovrstne novinarske oznake z varne časovne in čustvene oddaljenosti patetične?

To je bilo zrcalo evforije. Ko nekdo tako zelo izstopi iz povprečja in navdušuje z vrhunskostjo, je tovrstna medijska obravnava razumljiva. Letos sem to spremljala v primeru Petra Prevca. Kadarkoli sem odprla vašo spletno stran, se je pojavil na naslovnici.

Se je ob tem v vaši glavi pogosto vrtel film iz vaše sanjske sezone 2012/13?

Zelo pogosto. Njegova sezona je bila namreč res podobna moji.

Športniki na takšne izjemne predstave gledate z drugačnimi očmi. Kaj vas je najbolj navdušilo?

Predvsem dejstvo, da je Peter tako dolgo vztrajal na vrhunski ravni. Bil je rezultatsko stabilen, osredotočen in miren tudi takrat, ko se je soočal z velikimi pritiski. Prav zaradi tega sem se velikokrat spomnila svoje najboljše sezone. No, tudi mediji ste iskali vzporednice med najinima sezonama.

Res je. Med drugim tudi na točkovni ravni. Skoke in smučanje je resda težko primerjati, a vseeno … Vam godi, da vaš točkovni mejnik ostaja nedosežen?

Ha, ha … Ne, njegove sezone nisem gledala na ta način. Je pa zabavno spremljati, kako so mediji iskali različne zgodbe in na koncu prišli tudi do mojih 2414 točk. Se pa strinjam z vami, da je točke skakalca in smučarke težko primerjati.

Vaše sodelovanje z mediji je bilo večkrat razpeto med dve skrajnosti. Od nastopov, ki spadajo v kategorijo "nujno zlo", do intervjujev, v katerih ste videli izziv in se dodobra posvetili ubesedovanju svojih misli. Kateri pristop je bolj pristen?

V obeh primerih sem to jaz. Tako takoj po tekmi v ciljnem izteku, ko se težko pripravim do izbranih besed, kot tudi v takšnem umirjenem pogovoru ob čaju. Ne gre za vprašanje mojega odnosa, temveč različnih situacij. Priznam, pogosto nisem zmogla strniti želenih misli. Tega nisem znala ali pa želela nikoli skrivati. Na mojem obrazu se vidi vse.

V umirjenih intervjujih pa sem večinoma videla velik izziv. Vem namreč, da z novinarjem ustvarjava zgodbo za bralce. Med temi pa so tako bodoči športni šampioni kot tudi ljudje iz povsem drugih poklicev. Lepo je, če lahko ljudem skozi intervju nekaj daš.

Letos ste se, kot strokovna sodelavka Eurosporta in Milkina "poročevalka", tudi sami večkrat znašli v vlogi tistega, ki sprašuje. Kaj bi z mikrofonom v roki vprašali večkratno olimpijsko in svetovno prvakinjo, ki se odloči za sezono premora? Kaj v takšnem primeru najbolj zanima javnost?  

Nobeno vprašanje zame ni težavno. Lahko pa se zatakne pri odgovoru. Če govoriva o moji smučarski prihodnosti, vam žal še ne morem postreči z dokončnim odgovorom. To bom storila na posebni novinarski konferenci, na kateri boste vsi naenkrat izvedeli, kako in kaj. Ne skrivam pa, da je bila lanskoletna odločitev za umik pravilna, kot tudi tega, da me trenutno ne razganja od smučarske motiviranosti.

Pred meseci ste delovali izgubljeno, skorajda nemočno ob spoznanju, da vam življenja ne narekuje športni ritem. Ste pozimi našli svoj mir, novo pot?

Poletje je bilo zame res težko. Kar naenkrat sem se znašla brez jasno začrtanih smernic. Kar naenkrat sem postala odgovorna za svoj dan. Priznam, potrebovala sem nekaj časa, da se sestavim. Ko gledam nazaj, verjamem, da je bila ta kriza nekaj naravnega, nekaj, kar sem morala preživeti. Morala sem "ugasniti" svoje telo in zbrati svoje misli. Ko pa se je začela smučarska sezona, sem se predala novim obveznostim. Zima je še vedno moj čas.

"Odločitev za umik je bila pravilna."

Toda kot aktivna smučarka ste pogosto sanjali o poletju, v katerem vas ne bo preganjala Massijeva štoparica na atletskem štadionu. Ste bili zdaj končno vsaj gospodarica svojega časa?

Hm … Niti ne. Celo manj kot v preteklih letih. Kot smučarka sem natančno vedela, kaj je moj čas. Drugi so mi le sledili. Lahko sem se igrala. Tudi s stotinkami, če je bilo to treba. Letos pa dolgo nisem vedela, kako in kaj. S tem sem imela kar nekaj težav. Gre za sprejemanje drugačnega načina življenja. V njem zdaj cenim umirjenost. Ne čutim stresa, ki je pogosto zaznamoval mojo kariero. Tega resnično ne pogrešam več. Ne pogrešam niti agresivnih treningov, kjer se moraš gnati prek svojih meja. Ta sproščenost je pravi balzam za mojo dušo. Tudi na snegu. Ko sem letos smučala, sem se počutila zelo domače, predvsem pa zadovoljna, da me na poti v dolino ne zaustavljajo količki.

Mnogim smučarjem po karieri ni do turističnega vijuganja po zasneženih strminah. Za vas se zdi, da znate sproščeno uživati na snegu …

Oh, seveda. Sem tak tip človeka. Prav umirjenost je del moje narave. Moj značaj mi narekuje, da se stvari odvijajo počasi. Na "izi". Prav zaradi tega je moja smučarska zgodba nekaj izjemnega. Kar sem namreč s svojo ekipo storila v športu, je bilo hitro in predvsem trdo. To je v nasprotju z mojo naravo.

Ste večkrat presegli samo sebe?

Da, krepko presegla.

Športniki pogosto poudarjate, da je sestavni del kariere odrekanje. Čemu ste se vi najbolj odrekli?

Navezala bi se na predhodno vprašanje. V profesionalnem športu ti ni dovoljeno, da si to, kar si. Presegati moraš samega sebe. Zavestno sem delovala v nasprotju s svojo naravo. V praksi to pomeni, da utihneš in delaš. Gre za konstantno zavajanje samega sebe. To je varanje. Predvsem na dolgi rok je to zelo zahtevno. V zadnjih letih sem se pogosto silila, da sem ostala na tej ravni.

Ne skrivam tudi, da je bilo zaradi mešanja športa in čustev delo z Andreo Massijem zelo zahtevno in težko. V teoriji je preprosto deliti poslovni in zasebni del. Prepričana pa sem o tem, da ženska tega v praksi ne zmore. Najin odnos je postal celota, v katerem je bilo zajeto vse. Športni del je vplival na smučarskega in obratno.

Menite, da smučarka na račun podrejanja tekmovalnim ciljem zavestno zapostavlja tudi svojo ženskost?

Smučanje je po naravi moški šport. Prostora za kakšno damsko izražanje preprosto ni. To sem čutila predvsem v bolj zrelih letih svoje kariere. Pravo eleganco sem našla le v smučarskem gibanju. V videzu? Ne.

V reprezentanco ste vstopili kot najstnica in se tako oddaljili od družine. Zdaj ste odrasla oseba. Lahko torej odrekanja iščemo tudi v drugačni mladosti, brez petkovih najstniških zabav ali sproščenega pohajkovanja po domačem kraju?

Domači kraj sem res pogosto pogrešala. Še danes se rada vračam v Črno na Koroškem. Tam se napolnim z – mirom. Po svoje pa razumem tudi vse mlade, ki odhajajo iz Črne. Žal to ni okolje za zvedave mlade ljudi, ki bi radi hodili naokoli.

"Poroka - žur ali osebni dogodek? No, če bo do poroke sploh prišlo. Ha ha ..."

Ne le v Črni na Koroškem, temveč bi v celotni Sloveniji verjetno težko našli koga, ki še ne bi slišal za vas. Večina ima o vas oblikovano mnenje, čeprav z vami ni spregovorila niti besede. Bi bili za koga kdaj raje nepopisan list?

Če si nekdo ustvari mnenje o tebi, ne da bi te spoznal, se kaj hitro lahko zmoti.

Ga je nato vredno prepričevati?

Odvisno od tega, za koga gre. Če me ta oseba zanima, prav gotovo. Če me ne, mi je vseeno. Za ljudi, ki so mi blizu, mi prav gotovo ni vseeno, kaj si mislijo o meni. A ta krog si slike pač ne ustvari z gledanjem televizije. Res je, mnogi me spremljajo v medijih in si pri tem ustvarijo občutek, da me poznajo. A za pravi odnos je potrebna dvosmerna komunikacija. Svojega položaja se predvsem v zadnjih letih zelo dobro zavedam. Sem zelo previdna.

Mateja Svet se je povsem umaknila iz javnega življenja. Jure Košir pa se po drugi strani skoraj vsak teden pojavi v kakšnem mediju. Kateri položaj vam bolj diši?

Nekje vmes. Zlata sredina je najbolj primerna.

A trenutno vam pojavnost koristi. Navsezadnje tržite svoje ime, svojo blagovno znamko.

Trenutno sem s svojo smučarsko zgodbo res še zelo zanimiva. To mi je všeč. Ne le zaradi mene, temveč iskrenega prepričanja, da smo z Andreo in ekipo ustvarili lepo zgodbo, ki je tudi sporočilno zelo močna. Kaže namreč, da je mogoče tudi z majhnimi sredstvi delati velike stvari. Tudi zaradi tega mi ni do medijskega umika. Res pa je, da nisem javna oseba oziroma nekdanja športnica, ki bi bila vsako nedeljo pripravljena odgovarjati na vprašanja o tem, kaj si mislim o sezoni Petra Prevca.

Gre pri marketinških aktivnostih, ki so povezane z vašo športno slavo, za prehodno obdobje? Kje se vidite čez desetletje?

Letos sem ob sodelovanju z Milko, Eurospotom ter Stöcklijem, kjer pomagam razvijati smuči in promovirati znamko, in še nekaterimi pokrovitelji zelo uživala. Prav zaradi tega lahko zagotovim, da bom v različnih vlogah v smučarskem svetu vztrajala še vsaj pet let. Nato pa … Verjetno bom poiskala kakšno novo področje delovanja.  

Kakšen pa je vaš odnos do nekdanjih tekmic? V ciljnih arenah je bilo videti veliko objemov, na spletnih omrežjih pa še več prijaznih zapisov. So to iskrena prijateljstva?

Bolj kot za prijateljske gre za tekmovalne vezi. Gre namreč za poseben krog ljudi, v katerem smo se vsi soočali s podobnimi izzivi, težavami, preprekami … Govorimo isti jezik in smo zaradi tega zelo povezani. V tem krogu zlahka najdeš sogovornika za teme, ki jih recimo doma ne bi nihče razumel. Objemi po tekmah, trepljanja … To je izkazovanje spoštovanja do tekmeca. Prijateljstvo? Zelo redko.

Če bi torej prihodnji teden pošiljali vabila na poroko, med naslovniki ne bi bilo Anne Fenninger ali Lindsey Vonn?

Ne.

Kakšna druga tekmica?

Odvisno od tega, kakšno poroko si človek želi. Žur ali osebni praznik? Jaz sem bolj nagnjena k drugemu. No, seveda, če bo do poroke kdaj prišlo. Ha, ha … (pogleda proti sosednji mizi, za katero je malo pred tem sedel Andrea Massi, op. a.)

Ste spremljali besedni dvoboj Lare Gut in Lindsey Vonn, v katerem je prva drugi očitala, da okrog zdravstvenih težav ustvarja preveliko dramo?

Podobno je pred leti pripomnila že Julia Mancuso. Lindsey Vonn ima priponko športnice, ki skorajda vse deli z javnostjo. Iz vsake podrobnosti je pripravljena oblikovati veliko zgodbo. Novico dneva. Javno je govorila o antidepresivih, ki jih mora jemati, drugih zdravstvenih težavah, ločitvi … To je pač njen značaj, zaradi česar se včasih ustvarja vtis napihnjenosti določene zgodbe. Lara Gut je pod vtisom preteklih zgodb in tekmovalne vznemirjenosti morda napačno ocenila tokratno stanje.

Vi ste bili večinoma bolj zadržani pri odpiranju vrat javnosti. Ste svojo javno podobo oblikovali sami ali so vam to svetovali drugi?

Večinoma sem bila za svojo javno podobo odgovorna sama. Marsikaj se je sicer spremenilo, ko sem z Massijem oblikovala samostojno ekipo. Takrat sem, vsaj upam, s smučarskimi novinarji ustvarila odkrit odnos. Priznam pa, da svojih zdravstvenih težav nikoli nisem obešala na velik zvon. Morda bi se to obrnilo proti meni. Če bi namreč pripovedovala o kakšni bolezni, bi se prepričanje o slabšem izhodišču vtisnilo v moje razmišljanje in dodatno otežilo pripravo na nastop.

"V smučanju ni prostora za damsko izražanje," pravi Mazejeva, ki se na različnih prireditvah v družbi Andree Massija vseeno rada odreče športni opravi.

Andrea Massi se je večkrat "prikradel" v ta pogovor. Kako gledate na dejstvo, da je osem let delal skorajda izključno v službi vašega smučanja, zdaj pa se predaja novim izzivom?

Izgubiti ljudi, ki so mi sledili od jutra do večera, je bil zame velik šok. Andrea je tukaj seveda prvi v vrsti. S to spremembo sem se morala sprijazniti. Uteho sem iskala v veselju, da zdaj, konkretno Andrea, lahko pomaga drugim. Poleti sem si z veseljem ogledala nekaj Massijevih treningov s slovenskimi smučarji. Prav zabavno je bilo opazovati, kako preganja druge in ne mene.

S tem pa moje krize še ni bilo konec. Veliko sem se namreč ukvarjala z vprašanjem samodiscipline. To je bilo najtežje. Če pred seboj nimaš cilja ali pa ob sebi tistih, ki ti sledijo, se je težavno lotiti športnega udejstvovanja. V življenju sem z mislijo na smučaje pretekla že toliko kilometrov, da si je težko obuti športne copate se podati na tek. A tudi to sem presegla. Menim, da sem bila dovolj telesno aktivna. Tudi zdaj sem v dobrem telesnem stanju.

Kar pa se Massijevih novih izzivov tiče, menim, da mu lahko veliko pomagam. In obratno. Vedno sva se dobro dopolnjevala.

Za konec … Marsikateri rekreativni tekač, ki na teku prejme odličje za udeležbo, to rad s ponosom obesi na vidno mesto v domačem stanovanju. Kje pa so vaši globusi in kolajne?

Zbirko bo treba še urediti.

Lovorike so torej še vedno v škatlah?

(daljši premislek) Ko imaš doma toliko kolajn, spoznaš, da ni pomembna kolajna, ampak pot.

Je torej zgodba pomembnejša od velikega kristalnega globusa?

Da … Zgodba!