Tina Maze in Andrea Massi: v čigavih rokah je daljinec? (dvojni intervju)

Če bi iskali ustrezno glasbeno podlago za dvojni intervju s Tino Maze in Andreo Massijem, bi jo zlahka našli v priljubljenem hitu iz zlatih časov slovenske popevke Kako sva si različna. Poleg občasnega nestrinjanja in različnih pogledov, ki jih odkrito priznavata, si Tina za iskanje ustreznih besed rada vzame čas, medtem ko pa je Andrea bolj neučakan in vihrav. A pri ključnih stvareh sta na koncu tako usklajena in enotna, da se edinstvena smučarska zgodba o uspehu, pod katero sta se podpisala, znova zdi povsem razumljiva in logična. Kljub različnosti drug drugega vidno dopolnjujeta, predvsem pa sta si v zadnjih letih vzajemno pomagala do osebnih izpopolnitev in pri gradnji dveh spoštovanja vrednih karier. Danes še ne 32-letna Črnjanka je po skorajšnji upokojitvi – po sicer solidni karieri – postala najboljša slovenska alpska smučarka vseh časov, 48-letni Goričan pa se je iz "zgolj" kondicijskega trenerja izuril v svojevrstnega smučarskega menedžerja in pobudnika tekmovalkine preobrazbe. Kdo je bolj vplival na koga, spominja na vprašanje o kuri in jajcu.

Skupni intervjuji so prej izjema kot pravilo. Večinoma smo vaju gostili ločeno. Sta prebirala te pogovore? Kako sta sprejemala izjave, v kateri govorita drug o drugem? Tina Maze: Včasih je bila prav to najina komunikacija. Predvsem po tekmah sva kot po pravilu več govorila z novinarji kot drug z drugim. Takoj po nastopu so glave vroče, zato je za najin odnos veliko bolje, da sva svoje občutke delila z vami, torej novinarji. Če bi si jih povsem neposredno povedala, bi "počilo". Priznam, po svojih nastopih nisem bila sposobna prave komunikacije z Andreo. Kaj je povedal, pa sem prebirala po tem, ko sem se že ohladila in umirila.

Andrea Massi: Tino je vedno spremljal občutek, da mi nekaj ne bo všeč. Kot bi pričakovala kritiko. Menim, da je bila prepogosto preveč stroga do sebe. Posledično je bilo tudi veselje ob uspehih premalo izrazito.

Tina, kako pa ste dojemali Massijevo kritiko v medijih? Tina: Nikoli me ni neargumentirano kritiziral. Ponavljam, vse skupaj je lažje sprejeti, ko ob 16. uri to prebereš na vaši spletni strani, kot pa če bi mi te iste besede povedal v obraz le nekaj minut po tekmi.

Andrea: Tudi moje kritike na Tini račun so bile v duhu velikega spoštovanja, ki ga gojim do nje.

Ste kakšno besedo kdaj obžalovali? Andrea: Sem bolj vročekrvne in impulzivne narave, zato občasno kdaj kaj prehitro rečem. Včasih tudi zaradi dejstva, da nimam vseh informacij. Ko je na primer na eni tekmi povozila kamen in poškodovala smučko, tega preprosto nisem vedel. Načeloma pa sem bil korekten.

Ne dvomimo o tem, da so se mnenja bolj kresala, ko nista stala pred mikrofoni. Lahko na tej ravni govorimo o obžalovanju morebitne pretirane glasnosti ali grobosti? Andrea: To je projekt, v katerem smo delali s srcem, zato so izrazita čustva razumljiva. V zadnjih letih je bilo teh stvari občutno manj. Na začetku, ko sem jo moral prepričati o tem, da je sposobna doseči določene rezultate, pa veliko več.

Tina: No, globoko v sebi sem vedno verjela in čutila sposobnost. A premagati sem morala veliko ovir, predvsem lastnih, da sem vse to tudi uresničila. Veliko stvari sem morala povsem sama pri sebi razčleniti, razčistiti … Pot do končnega zavedanja o tem, kaj vse lahko počnem v športu, je bila resnično zelo dolga. Andrea je pri tem odigral veliko vlogo. V odnosu do mene je bil zelo trd. To sem sprejela, saj sem vedela, da to preprosto potrebujem. Jasno, govorim o športu. Za najin oseben odnos je bilo marsikaj nesprejemljivo, zato sva v službi športa veliko tvegala. Menim pa, da sva vedela, kje je meja.

Govorimo o tem, da je bil oseben odnos zaradi smučanja postavljen na kocko? Tina: Da, večkrat.

Andrea: Morda bi bilo lažje, če bi za kondicijsko pripravljenost skrbel kdo drug. Prav pri tisti vadbi se namreč športnik najbolj približuje svojim mejam zmogljivosti. Na snegu je to veliko bolj tvegano, zato tega ne delamo.

V katerem jeziku govorita? Tina: V slovenščini, čeprav je na športni ravni pogosto prav prišla tudi italijanščina. To je jezik, ki dovoljuje napake oziroma večjo stopnjo improvizacije. Od govorca ne zahteva popolne natančnosti. Ni treba povedati natanko tiste besede, ki je primerna. Zraven še malo zakriliš z rokama in pogovor gre naprej. V slovenščini ali nemščini tega ni.

Kaj pa prerekanja in kletvice? Tina: Vedno v domačem jeziku!

Andrea: Včasih sem slišal tudi kakšno italijansko na svoj račun. Ni pa skrivnost, da je bil vrhunec najinega prerekanja čas med obema veleslalomskima vožnjama svetovnega prvenstva 2009 v Val d'Iseru.

A to je bil spor z razlogom. Spor, ki je Tino pripravil do sanjskega smučanja in posledično prve kolajne na velikih tekmovanjih. Tina: Vse ob svojem času …

Andrea: Da, žal je bilo to takrat nujno. Tinine besede slišim še danes. Dejal sem ji, da je Alberto Tomba nekoč zaostajal 1,8 sekunde in osvojil kolajno. "Nisem Tomba," mi je zabrusila in nadaljevala v ostrem slogu. Vsega ne bom povedal. No, v drugem teku je bila Tina Tomba. Všeč mi je, ko imam prav. Ha, ha …

V takšnih trenutkih je bilo verjetno ključnega pomena zaupanje. Sta kdaj dvomila o skupni smučarski poti? Tina: Nikoli! Od prvega trenutka sem nama zaupala.

Andrea: Vrhunskega športnika, ki je bil nekoč že na najvišji stopnički, je težko vrniti. Američani temu pravijo "comeback". A nisem je želel videti le dvakrat v vlogi veleslalomske zmagovalke. Želel sem, da postane najboljša smučarka na svetu. Vedel sem, da je tega sposobna. Imeli smo skromne pogoje in smešna sredstva, za nameček pa je bilo marsikaj na tem področju zame povsem novo. Nisem imel predznanja. Tu so se pojavljali edini dvomi.

Tina: Ko se pogovor dotakne njegovega znanja, je vedno skromen. Sama pa vem, da je zelo dobro podkovan, predvsem pa se stalno izobražuje. Veliko ve, na številnih področjih. To le redko prizna. Vse skupaj me spominja na Sokratov "vem, da nič ne vem".

Mati vajinega sodelovanja pa je pravzaprav velika rezultatska kriza. Tina, ste v trenutkih, ko je vaša rezultatska krivulja začela upadati, vedeli, kaj potrebujete? Tina: V sezoni 2006/07 mi ni šlo. Za to krivim predvsem sebe, a tudi v reprezentanci ni bilo tako, kot bi moralo biti. Ko sem zaman čakala na vsaj en rezultat, ki bi me dvignil, sem se predala toku in poskušala zgolj preživeti zimo brez poškodbe. Nato sem prosila, da se v ekipo vrne Andrea. Kondicijsko sem bila na popolni ničli. V Gorici sva se lotila dela. No, takrat se je med nama zapletlo tudi na osebni ravni, kar sva povedala reprezentančnim šefom. Eno leto je nato sistem še nekako deloval. Čutila sem, da se znova dvigujem. Zakaj? Sem tekmovalka, ki mora čutiti trenersko oporo. Ko jo, vloži v delo veliko več. Trdim, da je energija v ekipi pogosto ključnega pomena. Žal sem jo v reprezentanci nemalokrat pogrešala.

Andrea: V tem letu se je sicer že pojavilo nekaj težav. Uvidel sem namreč, kaj Tina potrebuje. Nujen je bil nekoliko prilagojen ali individualen sistem treninga. Edini, ki mi je prisluhnil, je bil tedanji vodja reprezentanc Rasto Ažnoh. Večini se je zdelo, da nekatere poteze zagovarjam zaradi najinega intimnega odnosa. Ne, drugačen pristop sem zagovarjal, ker sem vedel, da ga potrebuje, če želi napredovati.

Iz tega razmišljanja se je nato rodil Team to aMaze? Tina: Massija so po omenjeni sezoni vrgli iz reprezentance, jaz pa po tem, ko sem začutila, da se je smučarska slika znova začela sestavljati, brez njega nisem videla pravega smisla v nadaljevanju svoje športne poti. Pri 25 letih sem bila pripravljena smuči postaviti v kot. No, nato pa se je Andrea spomnil samostojnega projekta.

Andrea: Kot bi na moj vrt v Gorici udarila strela. Doživel sem preblisk. "Massi, zdaj imaš priložnost. Izkoristi jo," sem si dejal. Nisem revolucionar. Nisem želel delovati proti sistemu. A v tem primeru sem moral, saj je bila to edina prava pot. Še danes pa trdim, da bi lahko leta 2008 ob razumevanju odgovornih pri Smučarski zvezi Slovenije oblikovali ekipo znotraj ekipe. Potreboval bi le enega pomočnika. Na takšen način delujejo Lindsey Vonn, Lara Gut, Mikaela Shiffrin …

Kdo je postavljal cilje? Tina: Moj prvi cilj je bila zmaga v Mariboru. Andrea tega ni razumel. Če si Slovenec, se s tem pač rodiš. Kdor ne zmaga na Zlati lisici, je "nula".

Andrea: Joj, tista zmaga v Mariboru leta 2009 je bila tako nevarna.

Tina: Andrea je takrat znorel …

Andrea: Seveda sem … Čez dva tedna nas je čakalo svetovno prvenstvo. Spominjam se, ko je Špela Pretnar, takrat kot novinarka, meni in serviserju Andreju Perovšku dejala, naj jo po zmagi v ciljni areni dvigneva na ramena. To sva storila. Toda ko sem jo nosil, sem si dejal: "Poglej, zdaj jo že nosimo!" Da ne bo pomote, tudi jaz sem bil neizmerno vesel. A vedel sem, da je pred nami pravi vrhunec sezone. Zato sem sklical sestanek in udaril po mizi. Pred očmi sem imel le svetovno prvenstvo.

Tina: Dotaknili smo se ključne razlike v dojemanju. Andrea je kot Italijan stremel k velikim tekmovanjem in kolajnam. V moji zavesti tega ni bilo. Slovenci tega ne razumemo.

Andrea: V Italiji pa ni bilo takšnega stroja za proizvodnjo kolajn. Tomba ima devet kolajn s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger, Tina jih ima 13! Pogosto sem analiziral zgodovino vašega smučanja. Srebrna doba, bronasta doba … To mi je šlo v nos. Zato je bil moj glavni cilj Tinin naslov olimpijske prvakinje. Če ne bi postala olimpijska prvakinja, bi lahko vedno trdil, da ni izkoristila izjemnega potenciala.

Sta različna pogleda po sedmih letih usklajena? Tina: Takšno razmišljanje je ukoreninjeno. Priznam pa, da sem razumela, za kaj gre. Že to je bil velik korak naprej. Morda bi zaradi tega novim rodovom lahko pomagala pri usmeritvah. A smučarske miselnosti ne more oblikovati ena sama tekmovalka. Slovenija bo potrebovala še veliko let, da bo osvojila pravo šampionsko mentaliteto.

Andrea: V spomin so se mi prikradle olimpijske igre leta 2006. Iz Torina sem se takrat vračal jezen kot ris. Tam bi morala Tina osvojiti kolajno, reprezentanca pa se je vedla tako, kot bi se odpravljala na vaško veselico.

Lahko iz Torina skočimo osem let naprej? Imata dan, ko je Tina Maze postala olimpijska prvakinja v smuku, še vedno pred očmi? Andrea: Oh, kot bi se zgodilo danes.

Tina: Zanimivo je, da sezona do Sočija ni bila najboljša, vzdušje v naši ekipi pa je bilo vse od prihoda v Rusijo odlično. Bila sem sproščena. Tudi slabše štartne številke si nisem gnala k srcu. Veliko utrinkov imam posnetih na kameri, v glavi pa imam še danes "zapisano" progo. Čutim jo v nogah. Zdajle bi jo lahko odpeljala.

Andrea: Res? Tudi tisti zavoj pred ciljno strmino? (Tina je tam storila napako, ob kateri je izgubila velik del prednosti; op. a.). Če bi imela Tina trenerja s slabimi živci ali srcem, bi bil danes, žal, že pokojen.

Sta med sezono sposobna iz pogovora odgnati smučarsko tematiko? Tina: Velika prednost naše ekipe je bila v tem, da smo se znali oddaljiti od smučanja. Andrea je zvečer razpredal o drevesih, zgodovini … Zame je bilo to izjemno pomembno. Preprosto: ne moreš 24 ur živeti le s smučanjem. Izklop! Tudi to je bil eden od ključev do uspehov.

Verjetno ni skrivnost, da je imel na smučarskih poteh glavno besedo Andrea. Kdo pa izbira restavracijo za večerjo, kdo predlaga, kateri film si bosta ogledala, ali kdo je pobudnik krajev za oddih? Tina: Andrea je šef za vse! Dovolj bo, če povem, da je televizijski upravljalnik vedno v njegovih rokah. A ne le to, vseskozi pritiska gumbe za menjavo programov. Kaj mi preostane? Prilagajanje. To je moja naloga. Ha, ha …

Andrea: No, priznam, da rad prevzemam vlogo tistega, ki odloča. A včasih mi je pri srcu, ko vse prepustim Tini. Spominjam se prvih počitnic v Grčiji. Nisem vedel, kam greva, kdaj imava letalo … Za vse je poskrbela ona. Bilo je zelo lepo.

Tina, pri 30 letih ste bili najboljši na svetu. Vas je morda strah, da bi vas ta želja po popolnosti priganjala tudi na preostalih področjih? Biti najboljša mama, žena, delavka … Tina: Strah? Ne. Nov začetek? Vsekakor! Doslej sem bila v stvareh, ki sem se jih lotevala, uspešna. Z veseljem se spogledujem z izzivi. Je pa jasno nekaj … Za vsako žensko, ki se ima za žensko, je življenjski vrhunec materinstvo. Nisem karieristka. Športni uspehi so kljub trdim treningom in odrekanju prišli spontano. To je bila na začetku le igra, v nadaljevanju morda življenjski slog. A moj življenjski cilj je družina. Tako sem bila tudi vzgojena.

Andrea: Ta miselni koncept sem hitro spoznal in ga spoštoval. A v športu jo je bilo treba večkrat priganjati. Pogosto je stvari prelagala. Saj bo prihodnje leto … Ne, zdaj ali nikoli! Lep primer so olimpijske igre. Zdaj!

Zdi se, da vrhunski športnik zamrzne svoje življenje. Andrea: Da, a za Tino to ni bila nikoli tragedija.

Tina: Znam živeti v trenutku. A nikoli nisem bila odvisna od športnih uspehov. Če mi ne bi uspelo, se mi ne bi podrl svet. Našla bi nekaj novega.

Andrea: V mojem primeru je bilo nekoliko drugače. Ponudila se mi je edinstvena priložnost. Povejte mi, kdo bi nekomu iz Gorice ponudil potencialno najboljšega smučarja na svetu? Če dodam še dejstvo, da sem tujec, Tinin partner, človek brez družine … Ne, na tem izpitu preprosto nisem smel pasti.

Tina: Če bi jaz živela in smučala s takšnimi pritiski, me ne bi bilo.

Andrea: Prav zaradi tega sem prevzel breme pritiskov.

Odrinita globuse, kolajne in denar. Kaj vama je dala skupna smučarska pot? Tina: Morda je še prezgodaj, da bi povsem trezno in neobremenjeno govorila o tem. Vem pa, da so mi največ dali stresni trenutki, v katerih sem se spopadala z omejitvami in vprašanjem dosegljivosti. To so trenutki, ki te najbolj utrudijo, a tudi najbolj bogatijo. Kažejo ti, česa si sposoben. Del moje kariere sta zanesljivo tudi najina skupna pot in najin odnos. A v smučanju sem od otroštva. To je kot šola, ki prinaša dobre in grenke izkušnje. Spoznavala sem se z delovnimi navadami, zakonitostmi ekipnega dela in spoštovanjem drugih. To sem še posebej cenila v naši ekipi, v kateri v odnosih ni bilo prave hierarhije. Spoznavali smo drug drugega in se prilagajali. To so dragocene življenjske izkušnje.

Andrea: Delal sem s trenerjem, ki je "vedel vse", a tekmovalci so od njega dobili zelo malo. Zvečer je imel čisto vest. Kaj pa tekmovalec? On je bil v njegovem pojmovanju bedak, ki ne zna smučati. Takšne zgodbe so mi odpirale oči. Trener mora širiti svoja obzorja in iskati izboljšave. Predvsem pa se mora zavedati, da talenta, ki ga dobi v roke, ne sme pokvariti. Lahko ga usmerja, mu pomaga pri razvoju in mu daje navodila, a na koncu je s svojo kreativnostjo na potezi športnik. Tudi zaradi tega imam povsem razjasnjene pojme, ko govorim o Tininih smučarskih podvigih. Vem, kaj pomeni biti olimpijski in svetovni prvak. Vem, kaj pomeni osvojiti veliki kristalni globus s točkovnim rekordom. Ta rekord je Lindsey Vonn iskala na vse mogoče načine. Tina ga ni iskala, a ga je presegla za 414 točk.