Rok Petrovič: intelektualec, genij, virtuoz med količki

V zadnjih dveh desetletjih se je slovensko alpsko smučanje veselilo prvih zmag pod samostojno zastavo, več olimpijskih kolajn in odličij s svetovnih prvenstev, dočakalo smukaško preobrazbo ter navsezadnje pozdravilo veličastno ero Tine Maze z osvojitvijo velikega kristalnega globusa. A čeprav je to obdobje ustoličilo več junakov in postreglo z nekaj največjimi uspehi v zgodovini našega smučanja, pa se prenekateri ljubitelji športa belih strmin še vedno s prav posebno nostalgično iskro v očeh spominjajo predvsem 80. let preteklega stoletja ter ne skrivajo malikovanja pri vrednotenju junakov tistega časa. Zanj je bilo značilno, da je bilo alpsko smučanje označeno za nacionalni šport Slovencev, ki so zaradi jugoslovanskih okovov v glavnini športnih panog, predvsem kolektivnih, redkeje prihajali do priložnosti na mednarodni ravni. To je bil čas, ko so Slovenci ob kakovostni trenerski podpori trenirali več in bolje kot konkurenca, slovensko smučanje pa je imelo prepoznavno in priznano doktrino. In če so bili v tem obdobju Bojan Križaj prvi zmagovalec in znanilec zlatih časov, Boris Strel prvi dobitnik kolajne na svetovnem prvenstvu, Jure Franko prvi lastnik olimpijske kolajne, Mateja Svet pa po meteorskem vzponu prva dama slovenskega smučanja, je Roku Petroviču pripadla vloga prvega serijskega zmagovalca in nesporno najboljšega v svojem početju. Ta dominantnost se zrcali v petih zmagah in slalomskem kristalnem globusu v sezoni 1985/86. Obdobje njegove prevlade je bilo res relativno kratko, a po drugi strani tako unikatno, izrazito in nagnjeno k popolnosti, da bo v zgodovinskih knjigah vselej nosilo mitično oznako.

Mislec na smučeh

Smučarska zgodba o Roku Petroviču ni le klasična športna zgodba o uspehu. Je zgodba o neverjetni zrelosti mladostnika, ki ni bil zgolj pripravljen trdo delati, temveč je dodobra proučil sleherno potezo in vseskozi razmišljal o smiselnosti delovnih postopkov. Čeprav bi v tistih časih že s čezmernim garaštvom in nadarjenostjo znotraj učinkovitega sistema najbrž prišel do vidnih rezultatov, pa je svoje delo vselej plemenitil z lastnimi idejami in iskanjem poti do popolnosti. Pri tem je nezanemarljivo vlogo odigral oče, sicer priznani športni pedagog Krešimir Petrovič, ki je, potem ko je Roka v smučarski svet popeljala mama Zdenka Steiner, prevzel nadzor na njegovim športnim udejstvovanjem. Čeprav je bilo v njunem odnosu jasno, kdo ima glavno besedo, pa je bila najbrž ključna ustvarjalna svoboda, ki je Roku dovoljevala smučarsko iskanje perfekcije.

Po kakovostnih rezultatih v mlajših kategorijah, kjer je med drugim dobil pokal Topolino in postal mladinski slalomski svetovni prvak, je prebijanje proti vrhu v članski vrsti zaznamoval z inovativnim in daljnovidnim iskanjem najhitrejše poti med slalomskimi količki. Pri tem si ni pomagal le z izjemno fizično močjo, ki jo je pridobil z nadpovprečno zahtevnim kondicijskim treningom, temveč tudi z uveljavljanjem novega sloga smučanja. Strokovnjaki mu priznavajo predvsem naprednost pri uporabi škarjastega prestopa na slalomski progi, izpostavljajo učinkovit položaj telesa, občutek za pospeševanje tudi v zaprtih postavitvah ter spretno izkoriščanje pregibnih količkov, s katerimi se je ob iskanju neposredne linije precej agresivno spopadal z obema rokama. Njegova tehnika je bila v drugi polovici osemdesetih let pravi prototip sodobnega slaloma.

Tretji tek

Mirnost in osredotočen pogled iz štartne hišice. Na videz zadržan, a izjemno motiviran štart. Virtuoznost na progi. Samozavesten pogled proti semaforju v cilju. Rahlo dvignjena desnica v znak zadovoljstva. Vse to so slalomski odseki iz nastopov Roka Petroviča, ki so se tedaj usidrali v srca vseh pred televizorje prikovanih smučarskih navdušencev ali tistih zanesenjakov, ki so njegove zmage pozdravili kar na prizorišču. Toda skorajda tako izrazit, kot je bil Rokov smučarski vzpon, tako hiter je bil tudi njegov umik z najvišjih položajev. Praktično na prvi tekmi sezone, v kateri je branil slalomski kristalni globus, se je začel postopno umikati iz kroga najboljših. Po svoji šampionski sezoni je le še enkrat stal na zmagovalnem odru tekme svetovnega pokala – ob nepozabni kranjskogorski dvojni zmagi, s katero sta s Križajem v sezoni 1986/87 spisala eno najlepših poglavij slovenskega smučanja, rezultatska krivulja pa se je vztrajno spuščala vse do leta 1989, ko se je umaknil iz belega cirkusa.

O razlogih za tako izrazito rezultatsko popuščanje v smučarskih krogih kroži nemalo teorij, resnici pa bo verjetno najbližja kombinacija vseh. Nesporno dejstvo je, da zaradi težav s hrbtom Petrovič na ravni fizične pripravljenosti ni več izstopal. Po drugi strani so tekmeci skušali posnemati njegovo slalomsko tehniko, sam pa je iskal nove izpopolnitve. Prisluhniti pa velja tudi Tonetu Vogrincu, ki trdi, da je Rok ob osvojenem globusu pregorel, tako da je v nadaljevanju kariere zaman iskal nove smučarske motive.

Nove motive pa je zanesljivo našel v študijskih vodah. Svoj miselni potencial je namreč unovčil na Fakulteti za šport, kjer je kmalu po končani karieri in odsluženem vojaškem roku diplomiral z delom Kršitve človekovih svoboščin in pravic v športu. Objavil je več strokovnih prispevkov z različnih področij, jeseni leta 1993 pa oddal tudi magistrsko nalogo z naslovom Diskretno simulacijsko modeliranje biomehanskih struktur osnov alpskega smučanja. Zagovora ni dočakal. Magister je postal šele posthumno, saj je 16. septembra med potapljanjem v Dalmaciji v 28. letu starosti izgubil svoje življenje.