Praznična izpoved Andree Massija

Andrea Massi. V očeh mnogih tisti Italijan, ki je bil vedno kot senca ob najboljši slovenski alpski smučarki vseh časov Tini Maze in je v veliki meri pripomogel k njeni unikatni šampionski preobrazbi. Ta se med drugim zrcali v velikem kristalnem globusu ter zlatih kolajnah z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Pred tem je bil kondicijski trener ženske smučarske in odbojkarske reprezentance Slovenije, atletski trener, učitelj smučanja … V mladih letih je bil tudi sam alpski smučar in atlet. Danes je 48-letni Goričan, ki ima v svojih žilah tudi slovensko kri, zunanji strokovni sodelavec slovenskih smučarskih reprezentanc. A kdo je v resnici Andrea Massi?

"Moj odnos s Tino Maze je bil zaradi alpskega smučanja postavljen na kocko. Vsak dan, sedem let," ste dejali pred meseci. Je zdaj, ko hierarhična športna lestvica ni več del vsakdana, vajino življenje bolj sproščeno? Tveganje, o katerem sem govoril, je pustilo posledice. Zavedati se morate, da sem osebo, ki mi je sicer zelo ljuba, silili v točno določeno smer. To je bilo včasih pravo nasilje. Zato bi lagal, če bi dejal, da je zdaj, ko ni več odnosa trener – tekmovalka, v najinem življenju vse rožnato. Najino življenje se zdaj postavlja na nove tirnice. Oba se zavedava, da morava zgraditi drugačen odnos, odnos na drugačnih obratih. V zadnjih letih niste bili le Tinin trener. Na svoja ramena ste si oprtali še kopico drugih vlog. Tudi sami ste večkrat poudarili, da združujete vsaj šest služb. Bi se bili pripravljeni v tolikšni meri predati določenemu projektu, če ne bi bilo na drugi strani osebe, s katero bi bili tudi v intimnem odnosu? Ne vem, ali bi imel dovolj moči za vse te bitke, ki sem jih moral biti. Preskočiti je bilo treba veliko ovir. Dvomim, da bi se še enkrat podal na takšno pot. Morda … Morda, a le v primeru, če bi v roke znova dobil takšen smučarski biser, kakršna je bila Tina. Lahko pa povem, da sem o tem razmišljal, ko se je pred tednom v Val Gardeni poškodoval slovenski smukač Rok Perko. Ko sva v helikopterju letela proti bolnišnici, kjer sem nato z njim vztrajal do večera, sem ugotovil, da bi se prav tako odzval, tudi če bi se to zgodilo Tini. Bil sem trezen, čeprav so me zvečer nato preplavila čustva.

Helikopterja nisem omenil kar tako. Vstopiti v helikopter je namreč zame nekaj najhujšega. Ko je namreč pred 35 leti očeta na smučišču zadela kap, so ga odpeljali s helikopterjem. Domov se, žal, ni vrnil nikoli.

Redko govorite o smrti staršev. Prav gotovo sta to dogodka, ki sta dodobra zaznamovala vašo mladost, vaše življenje … Ko je mama umrla za posledicami raka, sem imel pet let. Pri trinajstih sem izgubil še očeta. Umrl je na klubski smučarski tekmi na Mokrinah. Zgodilo se je. To je nekaj najhujšega, kar se lahko pripeti otroku. Posledično sem ena redkih oseb, ki se ne bi nikoli vrnila v svoje otroštvo. Priznam, dolgo sem potreboval, da sem se postavil na noge. Moral sem spoznati, da je vse v mojih rokah. In v glavi.

Po smrti staršev je zame skrbel stric in spominjam se njegovih besed, ko je prišel z govorilnih ur v šoli, kamor je bil povabljen zaradi moje vihravosti. "Andrea, kar se je zgodilo tebi, je grozljivo. A tega krutega sveta to ne zanima," mi je dejal. Imel je prav. Lahko jočeš, kričiš v prazno … Ne pomaga. Druga družina praznuje božič, tvoja ga ne.

Strinjam se, to otroštvo je zaznamovalo moj značaj za nadaljnje življenje. A v tem življenju sem imel tudi veliko sreče. Le kdo se lahko pohvali s takšno službo in s sodelovanjem s takšno tekmovalko, kakršna je Tina Maze?! Za nameček se mi je vse to zgodilo v državi, ki sta jo moja starša z druge strani meje tako zelo spoštovala.

Kdaj ste znali na to otroštvo pogledati s povsem treznimi očmi? Zelo pozno. Po opravljeni fakulteti in služenju vojaškega roka. V življenju sem izgubil veliko časa. Potreboval sem ga. Zdaj lahko z vami govorim o tem. S komerkoli. Morda tudi zaradi tega, ker verjamem, da lahko s svoj zgodbo komu pomagam. Meni, žal, takrat ni znal pomagati nihče.

Kako zgodaj pa so se stkale vaše tesne vezi s Slovenijo? Ko sta me starša vpisala v slovensko šolo, je bil to v Gorici velik škandal. Mama je resda po materini strani Slovenka, a po italijanski strani so bili moji predniki oficirji v drugi svetovni vojni. Več jih je umrlo v Rusiji. To so rane, ki jih je pustila vojna. Za mnoge Italijane, žal tudi za moje sorodnike, je med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo stal enačaj.

Kot otrok sem se pogosto znašel med dvema ognjema. Bil sem del italijanskega in del slovenskega okolja, a v nobenem zares sprejet. Ko pa danes gledam nazaj, moram staršema priznati naprednost. To je bila zmagovalna poteza. Če bi ostal vpet zgolj v italijansko okolje, mojih smučarskih uspehov ne bi nikoli bilo.

Študirali ste v Rimu. Je bil to beg pred Gorico in težavami iz otroštva? Ko mi je umrl oče, sem potegnil črto čez smučanje. Prepričan sem bil, da se v ta šport ne bom nikoli več vrnil. Ko sem se iz Gorice preselil v Rim ter opravil zahtevne sprejemne izpite za na fakulteto, sem tudi fizično zamenjal okolje. A v italijanski prestolnici se nisem dobro znašel. Kot bi me neki notranji glas vlekel nazaj.

Ta notranji glas vas je povlekel tudi v smučanje … Po končani fakulteti za šport sem kot učitelj smučanja skrbel za skupino otrok iz Trsta. Po naključju je bil med njimi tudi bratranec Špele Pretnar. Njegova mama me je povezala s Špelo, ona pa s takratnim direktorjem reprezentanc Klemnom Bergantom in trenerjem ženske reprezentance Rastom Ažnohom. No, pred tem sem imel tudi možnost sodelovanja z Deborah Compagnini. A takrat sem bil še atletski trener.

Ko sem pred več kot desetletjem postal kondicijski trener slovenske ženske smučarske reprezentance, sem se zavedal velike časti in odgovornosti. Navsezadnje sem delal z Natašo Bokal, Alenko Dovžan, Špelo Pretnar …

… in s Tino Maze. Še danes vidim tiste njene oči, ko je na testiranju na ljubljanski fakulteti za šport vozila sobno kolo. To je bil pogled, ki mi je dal misliti. Vedel sem, da se v tej dami nekaj skriva, in slutil, da bo z njo treba delati drugače.

Takrat ste bili "le" kondicijski trener. Danes vas večina pozna pod oznako "trener Tine Maze". Kdaj ste začutili, da boste morali stopiti iz okvirov trenerja za kondicijsko pripravo in razširiti nabor dejavnosti? Dokaj hitro sem se začel dotikati tudi drugih področij, a z velikim spoštovanjem do nadrejenih. Moja aktivnost se je povečevala, ko sem gledal, kaj delajo v drugih taborih. Izpostavil bi hrvaškega z Janico Kostelić. Na to sem opozarjal tudi po Tinini zmagi v Söldnu leta 2002. Vedel sem, da ne delamo tako, kot bi morali. No, res pa je, da sem kaj hitro dobil tudi jasno opozorilo: "Massi, ne vtikaj se!"

V svoji osnovi ste vedno ostali kondicijski trener. Znate priznati pomanjkljivosti na področju smučarskega znanja? Imam veliko pomanjkljivosti. Na prvem mestu je zanesljivo predvidevanje superveleslalomskih linij.

Čutite, da ste kot trener tudi psiholog? Glava je v športu izjemnega pomena. Psihologija kot predmet ni po naključju del študija na športnih fakultetah. Tega sem se vedno zavedal. Poseben poudarek pa sem dajal posebnostim posameznika, njegovemu značaju, kulturi …

A zdi se, da so bili vaši psihološki prijemi pogosto ekstremni … Ko sem se lotil načrtnega dela s Tino, sem v roke dobil smučarko, ki je bila "luzer" z velikih tekmovanj. Danes ima trinajst kolajn z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Prepričati tekmovalko v to, da so uspehi dosegljivi, pogosto ni bilo preprosto.

Tina je živela v okolju, v katerem je z eno zmago v sezoni lahko zadovoljila vse. Sebe, ekipo, pokrovitelje, medije … Poleg tega je izjemno inteligentna tekmovalka. Zavedala se je svojega talenta, ki ji je omogočal, da z dodatnim naporom zmaga na tekmi ali dveh. A ključni izziv je bil pobeg iz območja udobja.

Menite, da so Slovenci dobili vtis, kdo je Andrea Massi? Glavnina medijev je o meni ustvarila dokaj realno sliko.

A ta (medijska) slika vas je označevala tudi kot prepirljivca, arogantneža … Že osnovnošolska učiteljica me je označila za arogantnega. Od takrat naprej sem torej arogantnež. Sprva nisem niti vedel, kaj to pomeni. Zaradi tega pečata sem dolgo trpel. A pred leti, ko so o moji aroganci začeli pisati tudi novinarji, sem najboljšemu prijatelju dejal, da ne želim biti všečen. Sem, kar sem. Sem človek z napakami. V pogovoru sem zelo neposreden, odkrit in, da, res je, včasih tudi aroganten.

Skupni imenovalec glavnine front, ki ste jih odprli, med drugim tudi z nekdanjim predsednikom SZS Tomažem Lovšetom, je bil boj za boljše pogoje za delo in višja finančna sredstva. Vam je kakšne bitke ali besede žal? Ko je gospod Lovše na pobudo Jureta Koširja postal predsednik Smučarske zveze Slovenije, sva hitro našla skupen jezik. Tinini ekipi je znal prisluhniti. V veliki meri nam je pomagal. Ko je Tini zagotovil status in proračun, je zame storil dovolj. Zato nisem nikoli sprejel njegovih vabil na barko v Monaku.

Z gospodom Lovšetom sem torej večinoma dobro sodeloval. Žal pa me ni poslušal do konca. Verjamem, da bi bil lahko še danes predsednik SZS. A pojavili so se vampirji, ki so videli le njegov denar. V njem so videli le milijonarja.

Imajo vampirji tudi imena in priimke? Ne želim govoriti o imenih. Lahko pa rečem, da so ljudje zavohali njegov denar. Jaz sem bil korekten. Z njim sem bil v stikih tudi takrat, ko je sedel v zaporu.

Kaj pa preostali spori? Sem neposreden in impulziven. Včasih bi bilo sicer morda bolj modro, če bi se ugriznil v jezik, a večjih obžalovanj nimam. Če bi se še enkrat podal na to pot, bi se vedel na podoben način.

Bi se bili z Mitjo Kuncem, s katerim sta si leta 2013 v Schladmingu po "aferi frekvenca" skočila v lase, pripravljeni dobiti ob vrčku piva? (daljši razmislek, op. p.) Mislim, da ne.

Toda z Marušo Ferk, ki vas je tožila, ste popili kavo sprave in oživili normalne odnose … Vedno spoštujem športnike. Tudi Marušo sem. Menim, da je bila zmanipulirana. Mitja Kunc? Po več kot dveh letih lahko rečem, da je takrat v Schladmingu nastal nesporazum. Trdim pa, da bi me moral pustiti pri miru. Osebno nimam nič proti Mitji. Kot športnika ga še vedno cenim.

Najslabšo uslugo pa je vsem vpletenim nato storil takratni vodja panoge Vlado Makuc, ki je vse skupaj prenesel novinarjem. Afera bi se morala končati za štirimi stenami. Na koncu je bila to slaba reklama tako za smučanje kot tudi za Kunca in mene. Čeprav prepiri pogosto prinašajo napredek, ga tisti ni.

Kakšen pa je (bil) vaš odnos s Tonetom Vogrincem? Pravzaprav sva imela zelo malo stikov. Do njega gojim veliko spoštovanje. Ne glede na vse, kar se o njem govori in piše, je dejstvo, da je prav on ustvaril slovensko alpsko smučanje. To je njegov rezultat. Proti gospodu Vogrincu sem jaz pravi mladinec. Kaj moti ljudi? Da ima jadrnico? Privoščim mu katamaran ter še dve jadrnici v Piranu. Elanovi jadrnici, da ne bo pomote. To bi si zaslužil.

Dotaknimo se še vaše vloge. Uradno ste zunanji sodelavec slovenske smučarske reprezentance. Bi upali napovedati naziv za prihodnjo sezono? Dolga leta sem živel z mislijo na preteklost, kar je bila moja velika napaka. No, živel sem tudi z mislijo na prihodnost, kar je bila moja velika vrlina. Zdaj živim v sedanjosti. Imam urejeno življenje. Za prihodnost me ni strah. Od lakote ne bom umrl. Navsezadnje imam zamrznjeno službo na italijanskem šolskem ministrstvu.

Hvaležen sem Smučarski zvezi Slovenije, s katero sodelujem v vlogi svetovalca. Moji sogovorniki so razumeli, da nisem bil pripravljen prevzeti kakšnega vodilnega položaja. Zdaj si ustvarjam sliko. To je vse.