Česa nas je naučila Tina Maze?

Tina Maze, srečno!

Veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, še dva mala globusa, rekordnih 2.414 točk v eni sezoni, kar 26 posamičnih zmag v svetovnem pokalu, razporejenih na vse discipline, štiri olimpijske kolajne, med katerimi sta tudi dve zlati, štirje naslovi svetovne prvakinje in še pet srebrnih kolajn s svetovnih prvenstev. Tako se glasi izjemen opus Tine Maze, ki ima v slovenski družbi, za katero je med drugim že debela tri desetletja značilna tudi ukoreninjena kultura spremljanja smučarskih tekmovanj, nedvomno svojo težo.

A nizanje izjemnih uspehov (skoraj) nekdanje alpske smučarke in izpostavljanje sicer nespornega garaštva v pripravljalnih obdobjih, ko je s pomočjo kondicijskega trenerja, partnerja in idejnega vodja samostojne ekipe Andree Massija svoje telo znala izklesati do te mere, da je lahko v smučarskih zavojih izzivalo popolnost in na najvišjih tekmovalnih obratih zdržalo slabih pet mesecev, ni odraz prave sporočilne vrednosti kariere.  

Prva zmaga – zmaga nad lastnimi omejitvami

Kar je Tino Maze najbolj ločevalo od slovenskega (športnega) povprečja, sta odnos do ciljev in šampionska drznost, s katerima je zavestno presegala vcepljeno mentaliteto in premagovala samo sebe, da bi naposled lahko premagovala druge. Na ta način je v sedmih sezonah samostojne poti osmislila nesporno nadarjenost, smučarko intuicijo, tekmovalno inteligentnost in že omenjeno izjemno telesno pripravo.

Zavedajoč se konkurenčnosti, si je Mazejeva upala napadati najvišje cilje in pri njihovem doseganju skrbela, da se je z vsakim premaganim vrhom odprl nov vrh. Še višji, še zahtevnejši. Za razliko od številnih slovenskih športnikov se, vsaj v drugem delu kariere, ni zadovoljila s "prvo zmago", četudi bi ji širša okolica to dovoljevala oziroma bi to celo pričakovala. Prav zaradi tega je imela pravico do joka ob drugih ali tretjih mestih ter celo do zadržanega nasmeha ob zmagah, saj je vedela, da zmore, preprosto – več.

Najbolj slikovit in nemara kar prelomen primer te edinstvene drže je njena zmaga na veleslalomu za Zlato lisico v Mariboru leta 2009. Tedaj je namreč slavila tudi veliko moralno zmago, saj se je kot že odpisana smučarka vrnila na pohorsko strmino in stopila na najvišjo stopničko tam, kjer želi stati vsaka slovenska smučarka. A v tisti zmagi je, za razliko od večine, ki so nad Mariborom slavili "lisičko", videla sporočilo: "Sposobna si napasti tudi kolajno na svetovnem prvenstvu". In jo je. Ne le ene.

Massi!

Pot do šampionske Tine Maze, ki je bila sposobna presegati konservativno slovensko športno ambicioznost, stopati na do zdaj neznane vrhove in predvsem najširši repertoar znanja pokazati takrat, ko je pritisk največji, pa je bila vendarle zelo dolga. Deloma zaradi Tinine čustvene občutljivosti, še bolj pa zaradi sistema, ki se s takšnim tekmovalnim kalibrom ter specifičnim značajem še ni srečal in ga posledično ni znal obvladati.

Tudi Andrea Massi, ki je Črnjanko pred osmimi leti rešil predčasnega konca kariere z "le" šestimi zmagami in dokončnim statusom "luzerke" velikih tekmovanj, ni imel tovrstnih izkušenj. Imel pa je pogum, interes, predrznost in neizmerno voljo za učenje, prilagajanje ter postavljanje sistema, v katerem bi se lahko tekmovalka rešila navidezne determiniranosti in otresla okovov preteklosti.

Fotogalerija

1

 / 10

Končna zmaga 

Šele ko je Tina s pomočjo Massija, ki je resda pogosto deloval arogantno in grobo, a znal v prelomnih trenutkih prisluhniti tudi tekmovalkinim neizrečenim besedam, izkoreninila kopico notranjih dvomov in vzpostavila popolno zaupanje v spremljevalni štab, je lahko zadihala s šampionskimi pljuči. Tedaj je pravi smisel prepoznala tudi v najbolj mukotrpnih kondicijskih pripravah ter videla več zaporednih ciljev vnaprej.

To jo je pripeljalo do položaja, ko se je lahko s čvrstim telesom in stabilno psiho posvečala zanjo značilnem "branju" tekmovalnega terena in iskanju zanjo optimalnih linij. In navsezadnje – to jo je pripeljalo tudi v položaj, ko si je upala pogledati čez postavljene ovire in se ozreti proti ciljem, za katere ji je še donedavna neki notranji glas šepetal, da so namenjeni nekomu drugemu. Prav te notranje zmage so v končni fazi večji navdih kot globusi in kolajne.