Ilka Štuhec
Žan Kranjec
Petek, 12. 10. 2018, 11.30
5 let, 6 mesecev
INTERVJU: MIHA VERDNIK, VODJA PANOGE ZA ALPSKO SMUČANJE
"Ilke Štuhec nismo pustili same, Tino Maze pa …"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,26
1
"Nikoli ne vedo, kdaj bomo presenetili. Z nami je treba resno računati," dva tedna pred začetkom nove smučarske sezone poudarja vodja alpske panoge Miha Verdnik, ki je spregovoril tudi o proračunu, pripravah, odnosu z Ilko Štuhec in vzporednicah s Tino Maze.
Kdo bo novi Tone Vogrinec ali slovenski Vedran Pavlek, se je v obdobju sistemske krize slovenskega alpskega smučanja glasilo ključno vprašanje. Zdi se, da je v jabolko ugriznil Miha Verdnik. Nekdanji tekmovalec, demonstrator, izobraževalec in trener zdaj z zanj značilno zagnanostjo vstopa v svojo tretjo sezono v vlogi vodje panoge za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije, le da bo ta po spremembi poslovnika obogatena in razširjena. Če se je do zdaj ukvarjal predvsem s poslovnim delom, bo od zdaj tudi na vrhu strokovne piramide. Pri tem zagotavlja, da tudi dolgoročno stavi na dozdajšnjo trenersko zasedbo na čelu s Petrom Penom, Klemnom Bergantom in Denisom Šteharnikom.
Miha Verdnik in Klemen Bergant bosta v Söldnu čez dva tedna stavila predvsem na Žana Kranjca.
"Poiščite norca, ki bo za smučanje živel 24 ur na dan," nam je pred leti dejal alfa in omega hrvaškega smučanja Vedran Pavlek. Ste vi ta norec?
Na to vprašanje bi vam lahko odgovorili moji sodelavci in pa žena, za katero večkrat pravim, da je na poroki ob meni dobila še smučanje. Zase lahko rečem le, da se maksimalno trudim. Živim za smučanje. Temu športu sem zapisan. Prepričan sem, da je lahko na takšnem položaju le oseba, ki na podoben način dojema smučanje. Če dam svoj maksimum, lažje zaspim. Upam, da tekmovalci in trenerji čutijo ustrezno podporo.
V kakšni finančni kondiciji vstopate v novo smučarsko sezono?
Naš neto proračun, torej denar, ki je dejansko na voljo za porabo in ni povezan z različnimi kompenzacijami, znaša dobra dva milijona evrov. Tako bo verjetno še vsaj eno sezono, saj moramo končati sanacijo. Smo likvidni in stabilni, obenem pa iščemo dodatne denarne vire, saj želimo imeti več manevrskega prostora, če se bodo programi zaradi zunanjih dejavnikov spreminjali.
Kaj pa dolg?
Ta znaša približno 400 tisoč evrov. V dveh letih bi se morali znajti na povsem zeleni veji, kar pomeni, da bo več denarja namenjeno za programe.
Ko govorimo od dolgovih, bi bilo verjetno modro spregovoriti tudi o odgovornosti …
Najlažje bi bilo s prstom kazati na krivce, a od tega ne bi imel prav veliko. Jasno, vedno je bil kdo odgovoren. Vem pa tudi, da so vsi delali po svojih najboljših močeh. Ni se izšlo. Bolj kot o ljudeh je torej smiselno govoriti o sistemskih napakah, ki so pripeljale do tega položaja. Zdaj je ureditev drugačna.
Kakšno je razmerje med na trgu pridobljenimi sredstvi in državnimi prilivi?
Kar 1,6 milijona evrov pridobimo s sponzorskimi sredstvi. To številko želimo dvigniti na dva milijona. Iz državnih virov pa skupno dobimo 400 tisoč evrov. Glede tega denarja sem zelo realen in pripravljen na to, da bo v prihodnje znesek še nekoliko manjši.
Pri pokrovitelju me naprej zanima, kaj lahko skupaj izpeljemo. V drugem koraku je vprašanje, ali alpske discipline to lahko izpeljejo. Verjamem, da lahko pokrovitelju veliko ponudimo. Logika zgolj našitka na dresih je minila. Pojavnost tega našitka nima vrednosti, če za njim ne stoji vsebinska zgodba. Kar skupaj delamo do prvih tekem, nato žanjemo 150 dni.
S sodelavci je za smučarje zbral dva milijona evrov.
Je na oblačilih smučarjev še kakšna luknja za pokrovitelje?
Pokrovitelji vstopajo v dolgoročno zgodbo in z višjimi zneski ostajajo z nami tudi v novem olimpijskem ciklu. Da, iščemo še naprej, predvsem pa bi radi pridobili glavnega pokrovitelja, ki ga alpske reprezentance nimajo že deset let.
Bi po tem scenariju tekmovalci ostali brez osebnih pokroviteljev na čeladah?
Ne. Zavedamo se, da ima smučar le eno kariero, pa še ta ni prav dolga. Ne vtikamo se v pogodbe tekmovalcev z opremljevalci. Zanima nas le krovna pogodba. Vsak reprezentant ima lahko tudi dva osebna pokrovitelja. Ta koncept se tudi v primeru generalnega pokrovitelja reprezentanc, ki bi bil deležen drugačne zgodbe, ne bi končal.
Prvo ime reprezentance bo znova Ilka Štuhec, ki pa deluje v okvirih samostojne ekipe. Kakšen je vaš odnos z njenim štabom?
Vesel sem, da normalno trenira. Vesel sem tudi, da se lahko, če se v njenem štabu tako odločijo, že jutri odpravi na nov trening. Ima ekipo, ima program, ima podporo. Naša vloga? Pomoč. Verjamem, da tudi z našo pomočjo lažje izpelje program. Zavedam se, da si tudi ona prizadeva za vse bolj napreden program. Mi pri tem ne moremo pomagati v polni meri.
Naš odnos je torej povsem normalen. Ilka mora vedeti, da jo Smučarska zveza Slovenije podpira in bo storila vse za kakovostne priprave. Sami pa dobro veste, da zna Ilka izraziti tudi nezadovoljstvo.
Je pogodba že podpisana?
Da. Tako kot z vsemi tekmovalci. Na tej točki ni bilo zapletov.
Miha Verdnik priznava, da je bil prvi odziv SZS v primerih Tine Maze in Ilke Štuhec drugačen.
Bi lahko dejali, da so se Ilka, njena ekipa in SZS marsikaj naučile iz primera Tine Maze?
Zgodba je malce drugačna. Odnos SZS je do Ilke drugačen, kot je bil v primeru Tine Maze. Mazejeva se je znašla v položaju, ko je bila sama. V primeru Štuhčeve pa tega nismo dovolili, saj smo takoj pomagali po najboljših močeh. Da ne bo pomote, SZS si ne želi lastiti zaslug za Ilkine uspehe. Trdim pa, da lažje trenira, če za njo stoji zveza. Tekmovalki ne škodujemo, skušamo le pomagati.
Pri Tini Maze pa …
Težko komentiram, saj ne poznam podrobnosti vseh dogovorov. Če je bilo treba, sem vedno sodeloval s Tino in njenim trenerjem Andreo Massijem. Z njima nisem imel komunikacijskih težav.
Trenerji so v preteklosti kot po pravilu negodovali nad podhranjenostjo. Letos teh pritožb ni. Je to dokaz boljših časov? Bi se strinjali, da so bile letošnje priprave najboljše?
To je zgodba, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Vem, da mi bodo trenerji spomladi začeli naštevati, kaj vse še potrebujejo. In prav je tako! Kakovost programov se mora iz leta v leto dvigovati. Na vaše konkretno vprašanje pa bi odgovoril pritrdilno. Verjamem, da vse ekipe dobro delajo. Čuti se samozavest. Pravi pokazatelj pa je, da vsak tekmovalec smuča bolje kot na ta dan pred enim letom. Ali bo to prineslo tudi rezultatski napredek, pa je odvisno tudi od konkurence.
Za gledalce je edini pravi pokazatelj rezultat …
Vsekakor. Zaradi tega so trenerji za vsakega tekmovalca oziroma tekmovalko posebej zastavili konkretne cilje, tako kratkoročne kot tudi dolgoročne. Ne želimo ponavljati sezon. Želimo biti boljši. Pri tem pa bi poudaril, da me ne zanima le rezultat na najvišji ravni, temveč tudi skrb za pretok tekmovalcev iz kategorije v kategorijo in zmanjševanje luknje, ki zeva za zdajšnjo generacijo.
Ekipe so manjše kot pred leti. Je to realno stanje ali posledica manjše baze in že omenjene generacijske luknje, ki je nastala zaradi finančne šibkosti pred leti, ko se je vlagalo predvsem v člansko vrsto?
Kombinacija naštetega. Naša baza je majhna. Rešuje nas zgodnje selekcioniranje. To je edini način za preživetje. Konkretno, v medregijski reprezentanci imamo 12 tekmovalcev, v C-ekipi pa 15 smučarjev. To so naši mladinci. Z vsakim se moramo ukvarjati tako, kot da gre za potencialnega zmagovalca. Iz vsakega moramo potegniti maksimum.
Trenutno imamo v ekipah svetovnega pokala 12 tekmovalcev. Z nekaj izjemami lahko vsi kariero podaljšajo do naslednjih olimpijskih iger. To je naš potencial. Storiti moramo vse, da vztrajajo, obenem pa jim je treba priključevati mlajše.
Stanje torej je, kakršno pač je. Pogoji za delo pa so boljši kot v preteklosti. Prizadevati pa si je treba za napredek. Če bo, recimo, Žan Kranjec prvo tekmo v Söldnu končal na tretjem mestu, bomo vsi veseli. A že naslednji dan bom razmišljal o tem, kako bi bilo, če bi bil na naslednji tekmi drugi. Trener Klemen Bergant pa bo o tem razmišljal že pred ciljem.
Res je, imamo malo tekmovalcev, a naj bo to naša prednost. Kako? Tako da se z vsemi individualno, analitično in ciljno ukvarjamo.
Kako pa na slovenske smučarje gledajo opremljevalci?
Odziv je dober. Če smo pred leti prosjačili za smuči, dobimo zdaj veliko več. Sodelujemo pri razvoju, imamo podporo … Zavedajo se, da imamo zdravo jedro, in vidijo transparentnost našega delovanja. Nikoli ne vedo, kdaj bomo presenetili. Smo torej tisti, na katere je treba vedno računati. To vedo tudi v drugih reprezentancah. Seveda se ne moremo primerjati z Avstrijci, ki zgolj za razvoj opreme namenijo tri milijone evrov, lahko pa jih prehitimo.
1