Ilka Štuhec
Petek, 23. 12. 2016, 16.00
6 let, 6 mesecev
Grega Koštomaj, trener v ekipi Ilke Štuhec
"Ilka, zdaj pa dovolj!"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,83
"Preganjati evforijo in ostati pri začrtani poti," nadaljnje korake po štirih zmagah na zgolj šestih tekmah napoveduje Grega Koštomaj, trener v ekipi Ilke Štuhec.
Grega Koštomaj - edini moški v ekipi Ilke Štuhec
Poleg serviserke in logistične šefinje Darje Črnko, sicer tudi tekmovalkine mame, ter kineziologinje Anje Šešum kot deklice za vse se v ekipi Ilke Štuhec uspešne žetve v uvodnem delu sezone veseli tudi trener Grega Koštomaj. Svojo trenersko pot je začel v več štajerskih klubih, med drugim tudi v Braniku, kjer je bil eden od njegovih varovancev Boštjan Kline. Dve leti je bil nato trener ženske C-reprezentance, v kateri je bila tedaj Tina Robnik. Izkušnje v tujini si je, podobno kot marsikateri slovenski smučarski trener (Rasto Ažnoh, Drago Grubelnik …) nabiral v Bolgariji. Tam je deloval kar šest let, dokler ni lani sprejel izziva v taboru Ilke Štuhec.
S kakšnimi očmi na ekipo Ilke Štuhec gleda konkurenca?
Po prvi zmagi so nam vsi po vrsti od srca čestitali, po četrti zmagi pa nas trenerji že ustavljajo in pravijo: "Ilka, zdaj pa dovolj! Saj obstajajo tudi druga in tretja mesta." Moj odgovor? Ilka je trenutno vroča. Naj traja …
Danes je Ilkina ekipa res zgodba o uspehu, a ko ste pred sezono 2015/16 sprejeli izziv, zagotovil za uspeh ni bilo. So vas takrat prevevali kakšni dvomi?
Edini dvom je bil zame delo z eno samo tekmovalko. S tem se namreč dotlej v svoji karieri še nisem srečal. Narava dela je povsem drugačna. Obenem ne skrivam, da mi je na misel prišlo tudi vprašanje, kaj se zgodi v primeru poškodbe. O tem sva se z Ilkino mamo Darjo Črnko veliko pogovarjala.
Drugih dvomom ni bilo. Že od prvega stika sem bil namreč navdušen nad podatkom, da si Ilka želi mojega sodelovanja v ekipi. Tudi ko danes pogledam nazaj, ne čutim nobenih obžalovanj. Prav nasprotno, ponosen sem, da sem sprejel izziv.
Vedel je, da lahko zmaguje, toda ...
A sprememba je očitna. Tudi na kakovostni ravni …
Že v Bolgariji sem sodeloval z ekipo svetovnega pokala, tako da sem spoznaval to raven tekmovanja v vseh disciplinah. Resda v moški reprezentanci. Spoznaval sem se tudi s trenerji, tako da popolna neznanka to zame ni bila. V svetovnem pokalu se tudi z Ilko počutim zelo domače. Brez težav lahko pristopim do vsakega trenerja.
Kako se spopadate z vse večjimi pričakovanji?
Nočemo se ukvarjati s tem, kaj bi se lahko zgodilo. Skušamo ostati na trdnih tleh. Že po prvih zmagah v Kanadi smo si zabičali, da nas evforija ne sme prevzeti. Verjamem, da smo v Val d'Iseru to dokazali. Ilka je namreč pokazala, da je lahko hitra tudi z nekoliko težjim nahrbtnikom favoritinje.
V svetovnem pokalu ste še vedno zelo majhna ekipa. Kje se ta majhnost najbolj čuti?
Če je na terenu več ljudi, ki delajo za eno tekmovalko, je kakovosten trening mogoče izpeljati občutno hitreje. A sam želim razmišljati tudi o prednostih male ekipe. Pri tem sem ugotovil, da se v večjih ekipah ljudje hitreje začnejo zanašati drug na drugega. Pri nas je večina opravil na ramenih Darje in mene. Oba veva, da morava biti ves čas 120-odstotna. Jasno, izjemen prispevek ekipi namenja tudi Anja Šešum. Le s skupnim delom in izpolnjevanjem jasnih nalog lahko zmanjšujemo možnost naključij.
Trdnost ekipe se pogosto kaže tudi v tem, kako se odzove na kakšna notranja trenja ali spor. Prav gotovo je tudi v Ilkini ekipi mogoče slišati povišane glasove. Nato pa …
Skupaj prebijemo več časa kot marsikatera družina, zato so različni pogledi in tudi spori razumljivi. Je pa naš odnos na tako visoko ravni, da si znamo vse povedati neposredno v obraz. Stvari rešujemo sproti. Posledično ni dolgotrajne napetosti in stalnega slabega vzdušja.
Trenerske izkušnje je nabiral v Sloveniji in Bolgariji.
Kakšna pa je bila Ilka v vaših očeh pred sodelovanjem z njo?
Zame je bila dobra smučarka, a zaradi poškodb neizkoriščen potencial. A vedno sem verjel, da bo delo obrodilo sadove. Vem, po kako trnovi poti sta hodili Ilka in Darja. Prav zato je zadovoljstvo razumljivo in zasluženo.
Čeprav ne gre spregledati izstopajočih rezultatov Ane Drev, Boštjana Klineta ali Žana Kranjca, v oči bode podatek, da znova zmaguje smučarka s samostojno ekipo. Podobno je bilo pri Tini Maze. Kakšen signal s tem pošiljate slovenskemu smučanju?
Prav gotovo ne pošiljamo sporočila, da je edina prava pot samostojna ekipa. V vprašanju ste omenili kar nekaj smučarjev, ki delujejo v sistemu. Tudi Tina in Ilka izhajata iz sistema. Do uspeha vodi več različnih poti. Pomembno je, da so na odgovornih položajih ljudje, ki verjamejo v svoje tekmovalce.
Kako pa ste kot zunanji opazovalec spremljali uspehe ekipe Tine Maze?
Delam z Ilko, a sem ponosen, da imamo Slovenci Tino. Njenih rezultatov ni mogoče izbrisati. Meni in moji družini je pričarala veliko lepih trenutkov. Slovenija mora biti hvaležna Tini Maze. Upam le, da za podobne občutke v slovenskih domovih skrbi tudi Ilka.
