Žan Kranjec
Ilka Štuhec
Ponedeljek, 18. 2. 2019, 11.05
4 leta, 7 mesecev
PO KONCU SP 2019 V AAREJU
Če se ni končalo s Tino Maze, se ne bi smelo niti z Ilko Štuhec
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,50
6
Tina Maze in Ilka Štuhec: smučarki, ki slovenskemu smučanju že vrsto let "pomagata", da v njuni senci postavi kakovosten sistem.
Strah pred popolnim slovenskim slovesom od najvišjih smučarskih mest, ki bi sledil upokojitvi Tine Maze, se je že razblinil. Aare 2019 kot uspešno nadaljevanje zgodbe o uspehu Ilke Štuhec in tudi z bolj oprijemljivimi plodovi sistemskega dela pa vendarle ni (bil) samoumeven. Kot tudi nadaljevanje še zdaleč ne.
Svetovno prvenstvo, ki se je končalo s trojno zmago Avstrijcev na čelu z Marcelom Hirscherjem in je pred tem postreglo z novim poglavjem nastajajoče knjige o veličastni karieri Mikaele Shiffrin ter zadnjima dejanjema velikanov Lindsey Vonn in Aksla Lunda Svindala, je s prahom zadovoljstva posulo tudi slovenski smučarski tabor. Zlata smukaška kolajna Ilke Štuhec in kombinacijsko srebro Štefana Hadalina sta ob vnovični potrditvi elitnega veleslalomskega statusa Žana Kranjca razlog za visoko oceno. Vsekakor pa ju gre, tako kot tudi vse ponesrečene nastope, ocenjevati skozi prizmo celotne sezone.
Smučarske dosežke radi postavljamo v statistične okvire. Ti so priročni zaradi zgodovinskih primerjav, s številkami podkrepljene poročevalske naracije ali zgolj opazovanja in osvetljevanja trendov. Toda na aktualno stanje in prihodnost nimajo večjega vpliva. Tako lahko tokrat v tem kontekstu izpostavimo, da se je Slovenija s še petega zaporednega prvenstva vrnila z zlato kolajno in da je po 30 letih šele drugič v zgodovini dobila odličje tako v moški kot tudi ženski konkurenci, a za tiste, ki imajo v rokah škarje in platno, je seveda pomembnejše, da se ozrejo v prihodnost.
Žetev v primeru dvojca Kranjec-Hadalin
Slovensko smučanje uspešno kljubuje vse ožjemu tekmovalnemu bazenu, na račun uspešnih posameznikov pa panoga - malce presenetljivo – na najvišji rezultatski ravni (še) ne plačuje tako visoke cene za nespametne poteze izpred let, ko se je v finančni stiski zavestno zapostavljalo načrtno delo z mladimi, gradnja tekmovalne piramide in ustvarjanje trenerske doktrine. A če je na zadnjih prvenstvih scenarij popolnega odklona od tradicije kosanja z najboljšimi preprečevala uspešnost individualnih projektov, se zdaj vendarle vse bolj kaže tudi učinkovitost prilagojenega sistemskega dela.
Pri kratkoročnih usmeritvah se velja nasloniti na zasedbo, ki je branila slovenske barve v Aareju. V primeru Ilke Štuhec je Smučarska zveza Slovenije tudi na podlagi naukov iz primera Tine Maze nedvomno dobila svojevrsten popravni izpit, torej drugo priložnost za podporo njeni spremljevalni ekipi, ki je v danem položaju edina logična rešitev. Kot sila uspešen se medtem že lep čas kaže tudi manever prerojenega trenerja Klemna Berganta, ki je za Hadalina in Kranjca zgradil ekipo znotraj reprezentance. Rezultati se kažejo že nekaj časa, predvsem pa veseli, da sta oba smučarja še v vzponu.
Pripoznavanje potenciala
To bi moral biti tudi modus operandi v drugih primerih. V prvi vrsti pri Meti Hrovat, ki je s ponesrečenim veleslalom in slalomskim odstopom Aare resda zapustila z velikanskim rezultatskim razočaranjem. A prav 20-letna Gorenjka je tista, na katero bi morali v ženski reprezentanci staviti v celoti. Gre namreč za tekmovalko z izjemnim potencialom in velikimi rezervami, za katero bi bilo umeščanje v primež ekipne povprečnosti lahko zelo škodljivo.
Nastavki z osebnim trenerjem znotraj ekipe in vrhunskim serviserjem so dobri. Zdi se, da se je tudi po zaslugi zgodb Tine Maze, Ilke Štuhec in dvojca Hadalin-Kranjec miselnost v smučarskih krogih nekoliko spremenila. Osredotočanje na izstopajoče posameznike in gradnja ekip okrog njih namreč ne pomeni rušenja reprezentančnega sistema. Prej nasprotno, gre za tisti zadnji korak, da se tekmovalcu oziroma tekmovalki, ki se je izkazal v večletnem reprezentančnem urjenju in v fazi športnega dozorevanja, omogoči možnost za odločilni preboj.
Primer Boštjana Klineta je še brez odgovora.
Dobri zgledi že, toda …
Da so mogočne in številčne slovenske ekipe preteklost, je dejstvo, primerljivo z ugotovitvijo, da so v skromnem smučarskem bazenu, ki ga krčijo tako konkurenčni športi kot tudi ali pa kar predvsem za prenekatere družine prezahtevni finančni ritmi, realnost majhne ekipe z izstopajočimi posamezniki. Zato je v vse bolj tehnološko dovršenem smučarskem svetu strateško, dolgoročno, strokovno in povezovalno delo še toliko bolj nujno.
Ob sprejemanju trendov z ekipami znotraj ekip ter večjim finančnim in strokovnim vložkom v delo z mlajšimi kategorijami ter pripadajočimi mostovi med starostnimi skupinami se velja z vso analitično strokovnostjo lotiti tudi krivulj aktualnih reprezentantov. Povsem konkretno: za boljši slovenski jutri bi bil namreč dobrodošel jasen odgovor, kako se je lahko Boštjan Kline v izjemno kratkem obdobju iz smukaške elite preselil med tiste, ki naj bi bili veseli kakšne točke.
6