Boštjan Kline: Zaradi slabega rezultata še nisem slab človek

V novo sezono Boštjan Kline vstopa kot prvo ime slovenske reprezentance. Foto: Sportida

V pretekli sezoni je z drugima mestoma v Hinterstodru in Garmisch-Partenkirchnu postal prvi slovenski alpski smučar z uvrstitvama na stopničke za zmagovalce tako v smuku kot tudi superveleslalomu. Letos je 25-letni Mariborčan Boštjan Kline po zagotovilih trenerskega štaba pripravljen še za dodaten preboj. Zaradi pomanjkanja snega v Severni Ameriki bo moral začetek sezone preložiti v december, a slabih šest let po dveh zlatih kolajnah na mladinskem svetovnem prvenstvu se odkrito spogleduje tudi z najvišjimi uvrstitvami med člani.  

Kako komentirate našo novinarsko napoved, da se začenja sezona, v kateri bi Boštjana Klineta lahko večkrat videli v boju za najvišja mesta? 
Če ne bi razmišljal podobno, moje smučarsko udejstvovanje ne bi imelo pravega smisla. Želim poseči po vrhu. Ali bo to letos, morda prihodnje leto … Tega ne vem. Na tehnični, psihološki in fizični ravni delam z mislijo na najvišje cilje. Po drugi strani pa vem, da moram biti osredotočen predvsem na smučanje. To mi bo prineslo rezultat.

V preteklosti ste redko govorili o ciljih. Bo letos drugače?
Imam osebne cilje. Želim korak naprej. Če sem bil lani drugi, želim biti letos prvi.

Osnovna misel je bil napredek na vseh ravneh. Še najmanj rezerv sem videl v fizični pripravljenosti, kar pa še zdaleč ne pomeni, da sem kondicijske priprave jemal z levo roko. Prej nasprotno, verjamem, da sem tudi na tej ravni pridobil kakšen odstotek ali dva.

Veliko sem se posvečal tehniki in taktiki smučanja. Želim storiti korak naprej, tvegati več … To je proces smučarskega zorenja. Vzporedno z vsemi temi procesi pa poteka psihološka priprava. Ta je pomembna tako za smučanje kot tudi za dojemanje rezultata. Naučil sem se sprejemati tekmovalne spodrsljaje. Slab rezultat namreč še ne pomeni, da sem slab človek. Marsikdo v smučarski karavani ima z zavedanjem tega velike težave.

V pretekli zimi se je zasidral v prvo trideseterico, ki ima na voljo ugodnejše štartno izhodišče. Foto: Getty Images

Kako pomembno vlogo v vaših pripravah igra psihologinja?
S psihologinjo Tino Jeromen sodelujem že dolgo časa. Znam se ji povsem prepustiti. Zaupam ji vse, od športnih misli, svojih največjih strahov in vse do povsem zasebnih stvari. Sem človek, ki se zna odpreti, če v tem vidi kakšno korist.

V sebi sem vedno iskal neko duhovnost. Pri petnajstih letih sem prebiral knjige o filozofiji, psihologiji, meditaciji in duhovnosti. Iskal sem pravega sogovornika. Na koncu sem ga našel v psihologinji Tini. Zgodilo se je v slogu rekla Ko bo učenec pripravljen, bo prišel tudi učitelj.

No, sem pa pri vključevanju duhovnosti v šport tudi pazljiv. Šport namreč večkrat ni v skladu z duhovnostjo. Lep primer je dojemanje rezultatov.

Če je bil vajin cilj pred tremi leti vračanje po poškodbi, so zdaj izzivi povsem drugačni …
Zavedanje, da sem sposoben zmagati, je zame nekaj novega. Podobno velja za dojemanje okolice. Z njeno pomočjo se spopadam predvsem s tem izzivom.

Imate v mislih "posnete" vse smuke svetovnega pokala?
Vidim vse smuke. Ko zaprem oči, se znam v mislih zapeljati po vseh terenih in začutiti vsako grbino. Poleti se prav s tovrstno vizualizacijo večkrat pripravljam na sezono. Pri tem sem zelo natančen, saj se čas tako "prevožene" proge le za nekaj sekund razlikuje od realnega smuka. Gre za tehniko, ki ni koristna le zaradi priprave na dele prog, temveč z njo lažje premagujem strah in krepim zavedanje o lastnih sposobnostih.

Mariborčana na smučeh odlikujejo fizična moč, občutek za nadzor telesa in prefinjenost v zavojih. Foto: Getty Images

Poznamo vas kot zelo potrpežljivega športnika. Vidite v tem kakšno skrito past? Če je cena neučakanosti lahko napaka, pa utegne potrpežljivost športnika tudi uspavati …
Na začetku kariere, predvsem ob prehodu iz mladinske v člansko konkurenco, sem bil zelo neučakan. Še danes sem prepričan, da sem si tudi zaradi tega leta 2013 na treningu v Čilu huje poškodoval koleno. Želel sem preskakovati stopnice, kar pa je v smuku nemogoče. Na poti vračanja sem stavil predvsem na potrpežljivost. Verjamem, da me je ta pot popeljala tudi na stopničke.

Razumem pa vaš pomislek. Razmišljanje o tem, da se bo ob vestnem delu marsikaj zgodilo samo od sebe, je včasih zelo mikavno. In nevarno. Zato skušam slediti življenju in ga začiniti z lastnimi pritiski.

Stalno se analiziram in skušam odpravljati napake. Ena takšnih je recimo pretirano spoštovanje prog. Pri tem sem včasih res pretiraval. Vožnje so bile posledično manj tvegane, rezultati pa slabši.

Je potrpežljivost prenosljiva tudi v zasebno življenje? Kako potrpežljivi ste do sina?
Sem zelo potrpežljiv oče in mož. Tudi sicer imam zelo visok prag tolerance. Sogovornik potrebuje res veliko časa in energije, da me sprovocira.

Ste se kdaj poglobili do korenin svoje umirjenosti in večkrat omenjene potrpežljivosti?
Morda je to odziv na odnos s pokojnim očetom. Do mene je bil namreč pogosto nepotrpežljiv. Še danes čutim posledice.

Lahko kaj več poveste o odnosu z očetom?
Umrl je, ko sem bil star 19 let. Do takrat je veliko storil za mojo smučarsko kariero. A ker imamo vsi dobre in slabe lastnosti, on ni bil izjema. Pri športu je bil neučakan in zahteven, večkrat se je drl name. To mi je vcepilo strah pred neuspehom. Prepričan pa sem, da se je tudi to moralo zgoditi. Zato sem danes tu, kjer sem.

Zdaj je verjetno ključ do miru ob vrnitvi domov žena?
Ona je prva vez z mojim življenjem. Vem, da so bila zadnja leta tudi zanjo zelo težka. Življenje se ji je postavilo na glavo. Od študentke, ki je spoznala mladega športnika, do mame, ki je večinoma sama. Prav zaradi tega sem še toliko bolj vesel uspehov.

Na kaj pravzaprav najprej pomislite ob uspehu?
Ob tem vprašanju bi lahko začel jokati. Ob prvi uvrstitvi na stopničke sem recimo pomislil na vsako kapljo znoja. Zdi se mi, da nisem znal ceniti uspeha, saj sem bolj razmišljal o preteklosti.

Prihodnji mesec bo minilo sedem let od prvega nastopa v svetovnem pokalu. Do danes je zbral 72 nastopov. Foto: Sportida

Ste značajsko smukači drugačni od preostalih smučarjev, recimo slalomistov?
Zanesljivo. Ne vem, ali smo že po naravi takšni ali pa se spremenimo s preusmeritvijo v hitri disciplini. Čutim, da imamo več spoštovanja in sočutja drug do drugega. Čutimo več spoštovanja do prog. Zavedamo se pomembnosti prevožene proge ali uspešno končane sezone. Napaka lahko smukača stane sezono, slalomista zgolj odstop. Smo bolj umirjeni in premišljeni. Po drugi strani pa je pri slalomistih mogoče zaznati več živahnosti. Pogosto se zdi, da skušajo do cilja na silo.

Je hitrost vaša strast?
To imam v sebi. Rad imam hitrost. V povezavi s tekmovalno vzhičenostjo in ponosom v cilju je to tisto, kar me v smuku najbolj privlači. Ko sem hiter, se počutim zelo domače. Ne le na smučeh, včasih, žal, tudi za volanom.

Boste znali po karieri uživati v rekreativnem smučanju in se postaviti v vrsto za pohorsko vzpenjačo ali sedežnico Zvoh na Krvavcu, kjer iz zvočnikov odmeva domača glasba in iz bližnjega lokala diši po klobasah?
Uživam v tem, kar imam. Zavedam se pomembnosti tako športnega kot družinskega življenja. Ko v opisanem ne bom užival, bo čas za alarm. Zaradi tekmovanj v zadnjem obdobju ni časa za rekreativno smučanje. Pri tem pa mi je bolj od smučanja pomembno druženje.

Kline je edini slovenski moški smučar, ki se je v zadnjih treh letih prebil na stopničke. Bo tudi naslednji zmagovalec? Foto: Getty Images

Se kdaj ukvarjate z vprašanjem, koliko časa vztrajati v športu?
Dokler bom videl smisel, ob tem pa bom gledal tudi na svoje zdravje. Če bi videl nevarnost trajnih poškodb, bi odnehal. Preprosto, ni vredno. Vem, da so poškodbe cena športa, a vse ima svoje meje. Tudi zaradi tega ne razumem Ivice Kostelića, ki kljub stalnim težavam še kar vztraja in obremenjuje koleno.

Če bo moja kariera potekala nemoteno, bom smučal do 35. leta, nato pa bo čas za novo življenje. Strinjam se tudi z Andreo Massijem, ki pravi, da je treba črto potegniti, ko si na vrhuncu. Športniki imamo namreč tudi drugo življenje, ki trpi.

Z Massijem sodelujete dve leti. Na treningih ste spoznali tudi Tino Maze. V kolikšni meri lahko črpate iz njunih izkušenj?
Andrea je človek, od katerega se lahko veliko naučiš. Med drugim to, da ostaneš suveren tudi takrat, ko skreneš s poti. Poleg znanja, ki ga premore, pri njem cenim to, da se zaveda svojih pomanjkljivosti. Ko česa ne ve ali ne zna, to preprosto pove. Tino sem bolje spoznal šele v zadnjem obdobju. Nedavno sem se z njo pogovarjal na ledeniku Pitztal. Pri njej me je vedno najbolj zanimal psihološki vidik.

Dvakrat je bil drugi. Obakrat ga je prehitel Aleksander Aamodt Kilde. Foto: Sportida

Bi si upali izpostaviti, v čem je Tina drugačna od preostalih smučark?
Njena osebnost je zrasla do te mere, da je lahko zmagovala. Dobra vzgoja je temelj, njena trdoživost pa lastnost, ki jo je nato znala obrniti sebi v prid. Svoje je dodal še Massi. Znal jo je zavarovati in usmeriti. Verjamem, da jo je on pripeljal do zavedanja, da je sposobna zmagovati v vseh disciplinah.

Slovensko smučarsko okolje je včasih (pre)hitro zadovoljno. Ona je to presegala. Zdi se, da imate to lastnost v sebi tudi vi …
Kljub veselju ob dveh drugih mestih sem v pretekli sezoni čutil nekaj grenkobe. Nisem zmagal. To je misel, ki me žene naprej. Res je, da sem bil mlad in prvič na stopničkah. Vsi so me trepljali. A dejstvo je, da bi lahko zmagal. Zdaj želim korak naprej. Vem, da je na štartu še 60 takšnih smukačev. A nisem zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Želim več.