Boštjan Kline: Učim se vzeti, kar mi pripada

"Pred leti mi je umrl oče. Šel sem naprej. Zdaj na treningih ni Massija in sem šel naprej," ob vstopu v zadnji teden štiritedenskih kondicijskih priprav pripoveduje najboljši slovenski smukač Boštjan Kline in ob tem ne skriva, da ga v najbolj zahtevnih trenutkih žene misel na zlato olimpijsko kolajno v Pjongčangu.

[video: 63346 / ]

Boštjana Klineta, ki je marca dopolnil 26 let, smo zmotili po enem od kondicijskih treningov, ki jih v okviru reprezentančnih priprav opravlja med Gradežem in Solkanom. Mojster predalčkanja misli in občutkov ter pravi specialist za ponotranjanje vseh smukaških prog zna v vsakem trenutku zapreti oči in "odpeljati" olimpijski smuk v Pjongčangu. Zdaj se tudi v vseh drugih pogledih pripravlja na to preizkušnjo in obenem celotno sezono 2017/18. Verjame, da bo ta nadgradnja predhodnih, v katerih je slavil eno zmago svetovnega pokala, dvakrat stopil na drugo najvišjo stopničko, zasedel sedmo mesto na svetovnem prvenstvu in se ukoreninil v prvo deseterico svetovnega pokala v kraljevi disciplini.


Letos je na Norveškem prvič zmagal. Zdaj želi zmagovati. Letos je na Norveškem prvič zmagal. Zdaj želi zmagovati. Foto: Sportida

Spremljanje kondicijskih priprav na Goriškem je svojevrsten deja vu z "napako". Lani in predlani vas je gnal glas Andree Massija. Letos ga ni. Se v pripravah še čuti njegova zapuščina?
V samih treningih je ne čutim. Zavedam pa se, kako pomembno vlogo je odigral, da smo začeli s skupinskimi kondicijskimi treningi v teh krajih. Bil je motor pri dogovorih. A ko nato nekoga ni, greš pač naprej. Pred leti mi je umrl oče. Šel sem naprej. Zdaj na treningih ni Massija in sem šel naprej. Bilo je, kar je bilo. Zdaj delam pod vodstvom kondicijske trenerke Nike Radjenovič. Zelo ji zaupam. Poslušam njo, poskušam sebe in delam.

Kako krmarite med dopustom in pripravami na novo sezono?
Na kondicijske priprave sem prišel spočit kot že dolgo ne. Po dveh mesecih lažjih treningov, regeneracije in počitka sem se odlično počutil. Ker sem na zadnji tekmi v Aspnu padel in se lažje poškodoval, sem potegnil ročno zavoro. Nekoliko sem se umaknil. Zdaj sem s sotekmovalci že preklopil na povsem delovne obrate. Vmes si bom sicer še privoščil nekaj dni ob morju. To dolgujem ženi in sinu. Vseeno pa bom tudi med družinskim dopustom marljivo treniral.

Trener Peter Pen rad pravi, da se je treba spočiti vse do kosti. Kakšen prost dan med sezono pomaga pri regeneraciji. A to ni pravi počitek. No, če bi to pripovedoval kakšnemu atletu, bi me zgolj debelo gledal. Tam si ne predstavljajo tako dolgega tekmovalnega premora. Naš šport je pač drugačen.

Tudi med kondicijskimi treningi ne gre brez hitrosti. Tudi med kondicijskimi treningi ne gre brez hitrosti. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Sezona 2016/17 je sicer že lep čas zaprto poglavje. Se v mislih še kdaj vračate in analizirate posamezne nastope? Se raven zadovoljstva kaj spreminja?
Tudi če v Kvitfjellu ne bi slavil prve zmage v karieri, bi bil s sezono zadovoljen. Dejstvo je namreč, da sem pred tem nanizal drugo, tretjo in četrto najboljšo uvrstitev v karieri. Večkrat sem bil med deseterico. Poleg tega pa sem prišel do točke, ko se lahko tudi s solidno ali povprečno vožnjo zavihtim na petnajsto mesto. V preteklosti je bilo to nemogoče. Tudi končna uvrstitev v svetovnem pokalu je bila dobra. Vem pa, da bi bila lahko še boljša. Ne gre namreč prezreti, da sem kar na treh smukih ostal brez točk. Če ne bi bilo te vrzeli …

A ponavljam, sem zadovoljen. Morda se še iščem. Opravil sem tudi nekaj eksperimentov pri pripravi na tekmo. Vse to je del procesa smučarskega razvoja. Če sem torej že v tej razvojni fazi prišel do zmage, to pomeni, da imam še veliko rezerv. Zavedam se, da lahko od sebe še marsikaj pričakujem.

V pretekli zimi ste slavili prvo zmago. Postali ste del svetovnega vrha. Imate ob tem občutek, da kljub upoštevanju trenerskih navodil vse pomembnejšo vlogo igra poslušanje samega sebe?
Ko sem pred leti gledal smučarje, ki serijsko zmagujejo, sem se spraševal, kaj njim še lahko nudijo trenerji. Zdaj vem, da se vedno najde prostor za napredek in učenje. Prav zaradi tega črpam iz okolice, na katero se lahko zanesem, pa naj bo to glavni trener Peter Pen ali pa Gašper Markič z nasveti glede tehnike in kondicijska trenerka Nika Radjenovič. Predvsem pa me navdušuje rast. Tako moja kot ekipna. Strinjam se tudi z vami, da moram vse bolj poslušati še sebe. Prišel sem do tega, da sem zgradil smučarsko bazo. Verjamem, da bi zdaj tudi z manj treninga še vedno dosegal dobre rezultate. A ne želim stagnirati. Želim napredovati.

In zmagovati …
Točno tako. Letos sem zmagal. V prihodnje bi rad zmagoval.

Treningi brez Massija? "Če ga ni, ga pač ni," pravi Kline. Treningi brez Massija? "Če ga ni, ga pač ni," pravi Kline. Foto: Bor Slana

Kaj vas loči od tega, da bi zmagovali?
Samozaupanje! Poslušati moram samega sebe in biti v psihološki pripravi bolj stabilen. Zmaga ne sme prinesti strahu pred novim uspehom, poraz pa ne nezaupanja v vloženo delo. O tem sem začel poglobljeno razmišljati po prvi zmagi v Kvitfjellu. Takrat sem si namreč takoj naložil novo breme. Prav zaradi tega je navdihujoče gledati Mikaelo Shiffrin, kako niza zmage. Tudi Tina Maze jih je.

Ste se z Mazejevo kdaj pogovarjali o tem?
Sem. Nisem pa prišel do želenih odgovorov. Ljudje smo namreč tako različni, da mi pogovor ni kaj prida pomagal. Nisem še našel smučarskega sogovornika s podobno miselnostjo, značajem in pristopom. Zato se nagibam k zaključku, da gre pravzaprav le za notranji občutek.

Naj se navežem na predhodno vprašanje, ko ste me vprašali, kaj mi manjka do zmagovanja. Naučiti se moram vzeti, kar mi pripada. Na tekmo želim s prepričanjem, da mi nekaj pripada. Nato je treba to le vzeti. To je lahko tudi olimpijska kolajna. Ali pa morda smukaški globus.

Tega še ne znate?
Učim sem. Nisem še povsem tam. Se pa bližam.

Se o tem pogovarjate tudi s psihologinjo, ki je že lep čas pomemben del vaše kariere?
Da. Prav tej sferi se v zadnjem obdobju veliko posvečava. Sicer pa na osebni psihološki pripravi delam vsak dan, ne le na srečanjih s psihologinjo.

Pri tem je verjetno pomembna tudi domača podpora, kjer pa, kot ste namignili že pri prvem odgovoru, iščete ravnovesje med družinskim življenjem in športno službo …
Tudi meni ne bi bilo vseeno, če bi partnerica vsak mesec za dva tedna nekam odpotovala. Razumem občasno njeno tesnobo. Ta je do izraza prišla predvsem v prvi sezoni po moji poškodbi. Zdaj je obema jasno, kaj prinaša ukvarjanje z vrhunskim alpskim smučanjem. Seveda nastopijo v tem odnosu tudi kakšni težki trenutki. Vesel pa sem, da se z ženo lahko o njih odkrito pogovorim. Čutim neizmerno podporo, ki mi zelo veliko pomeni.

[video: 63345 / ]

Verjetno pa je velika razlika, ali se smučar po večtedenski odsotnosti vrne s skromno rezultatsko bero ali pa kot zmagovalec tekme svetovnega pokala.
Dve leti sem domov hodil praznih rok. Zdaj je delo obrodilo sadove. Morda bi solze, na robu katerih se znajdem, ko govorim o tem, še najlažje opisale to velikansko razliko. Super je. To je vse.

Ena od vrnitev domov bo v prihodnji zimi tudi olimpijska vrnitev domov. Kako pogosto vam tovrstne misli švigajo po glavi med pripravami?
Ko mi je na pripravah težko, pomislim na olimpijsko zmago ali vsaj kolajno. Želje ne zanikam. V tem trenutku je ta želja tudi velika motivacija v pripravah. Zavedam pa se, da bom moral biti ob približevanju sezoni bolj previden. Tedaj se bom moral bolj kot olimpijskim željam posvetiti smučarskim občutkom. V preteklosti me je prav velika želja že prevečkrat pokopala. Zato bom previden. Ne morem pa tajiti, da že od malih nog razmišljam o olimpijskih igrah. Zdaj se ta trenutek bliža. Želim zlato olimpijsko kolajno.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • toptrio016 / 19.06.2017. ob 14:12

    Pa dejte že nehat s tem Massijem. Kot je rekel Kline če ga ni, ga pač ni.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano