Abraham na Massijevem pragu: Telo in datum rojstva se ne ujemata

Foto: Sportida

Andrea Massi, skorajšnji petdesetletnik. Vse njegove športne vloge v slovenskem športu – kondicijski trener, vodja ekipe Tine Maze in zunanji svetovalec Smučarske zveze Slovenije – imajo odslej priponko "nekdanji". Kje bo deloval v prihodnje, še ne upa opredeliti. Kot pravi, se želi uskladiti tudi s Tino, ki se je tudi po Goričanovi zaslugi zavihtela na smučarski Olimp. Še pred tem pa je, z varne časovne oddaljenosti, a z mislimi, ki so še vedno prežete z razočaranjem, ovrednotil konec svoje zadnje slovenske smučarske epizode.

Abraham je pred vrati …
To zame ne bo dober dan. Moje telo in moja glava ne gresta skupaj z mojim datumom rojstva. Se ne ujemata. Zdaj razumem Alberta Tombo in druge petdesetletnike. Ne morem lagati, da sem vesel tega dneva. Morda bom izklopil telefon in odšel na turno smučanje ali pa praznoval z obnovo hiše.

Ob okroglih jubilejih ljudje pogosto potegnejo črto in razmišljajo o tem, kaj bi do takrat morali postoriti. Kakšna je vaša bilanca?
Družina! To bi moral imeti urejeno. Ko sem ostal brez staršev, sva se s sestro odzvala na povsem različna načina. Ona je razmišljala, da ne bo imela otrok, saj tako nihče ne bo trpel tako, kot sva midva. Jaz sem bil po drugi strani vedno navdušen nad družinami. Pogrešal sem svojo družino. Veliko družin me je sprejelo, tudi ob nedeljah ali ob božičnih večerih. A globoko v sebi sem imel vedno pečat otroka brez družine. Tudi zato danes pogrešam družino. Življenje gre naprej. Vsa ta leta sem se ukvarjal z družino.

Kakšno je vajino življenje s Tino?
Travmatično. Trenutni življenjski ritem je zelo počasen. Kot bi vozil hiter avto in se v trenutku ustavil.

Tino Maze je želel "preseliti" v tujo reprezentanco, a je na koncu le upošteval njen notranji slovenski glas. Foto: Sportida

Dolgo smo ob vašem imenu zapisovali "vodja ekipe Tine Maze". Nato ste bili zunanji sodelavec SZS. Še pred tem kondicijski trener. Kaj lahko danes zapišemo ob imenu Andrea Massi?
Sem, kar sem. Naj se hvalijo direktorji in predsedniki. Zame šteje le operativna funkcija. Vse ostalo je "blef".

A verjetno ne sedite križemrok?
Pretekli teden sem okoli hiše prekopal 49 metrov, tako da prav pri miru nisem bil. Pripravljal sem teren za delavce, ki bodo uredili hišo. Kdor je enkrat prekopal 49 metrov in polagal tramove, ki tehtajo 100 kilogramov, ve, kaj je delo. To je realno delo. Ne virtualno.

Koliko stika pa ste v življenju imeli s pravim delom, o katerem govorite?
Po končani fakulteti in koncu atletske kariere sem znancu s podjetjem, ki se je ukvarjalo z asfaltiranjem, ponudil svojo pomoč. Zasmejal se je 72-kilogramskem mladeniču, ki ni do takrat nikoli v življenju v rokah držal lopate. A ko se mu je poškodoval delavec, je sprejel mojo ponudbo. Tri mesece sem delal na vročem soncu in imel dvakrat boljšo plačo kot šolski učitelj telesne vzgoje. Vozil sem bager, polagal kable, kopal jarke, asfaltiral … To je bila zanimiva izkušnja, ki me je disciplinirala. Po športni poti in študiju sem to preprosto potreboval. Izkusil sem realno življenje.

Toda bolj kot na asfaltu bi vas v prihodnje pričakovali na snegu. Se na tem področju kaj dogaja?
Imam tri ponudbe. Dve sta povezani s smučanjem, ena pa z akademijo za mlade športnike. Dva velika pokrovitelja sta pokazala zanimanje za moj koncept dela. Pokrovitelji so namreč naveličani vlaganja v tekmovalce, ki so nato vključeni v slab sistem. Želijo nadzor, kar ne gre skupaj z logiko smučarskih zvez.

Je še prezgodaj, da bi govoril o konkretnih stvareh. Vse skupaj mora biti usklajeno s Tino. Ne verjamem namreč v odnos, v katerem sta partnerja stalno ločena. Videl sem veliko podobnih primerov, ki se končajo s koncem partnerskega odnosa.

Kako pa po dveh mesecih in pol gledate na konec sodelovanja s Smučarsko zvezo Slovenijo. Imate odgovor na vprašanje, zakaj ste dobili nogo?
Ker imam malo tolerance do odbornikov, kakršna sta Iztok Klančnik, za katerega ne razumem, kako lahko z neprofesionalno funkcijo odloča o nekom s profesionalno funkcijo, in direktor Jožko Križan, ki je medtem že ostal brez službe. Poleg tega sta odgovorne motila moja pojavnost, za kar ste krivi tudi mediji, in moč. To so kompleksi, ki jih imajo ti ljudje.

Sem zelo razočaran, ker sem v dveh letih storil zelo veliko za slovensko smučanje. Pred dvema sezonama ni v Sloveniji zmagoval nihče. Vse do trenutka, ko sem prišel jaz in jim dvignil glavo.

Začelo pa se je, ko so mi onemogočili sodelovanje z žensko reprezentanco. Danes vem, zakaj. Ker sem oziroma bi opozarjal na nedoslednost. Ana Drev je imela na svetovnem prvenstvu ob sebi dva guruja. Maruša Ferk ima trenerja, ki prav tako ne spada pod okrilje SZS. Meta Hrovat ima svojo ekipo. Ilka Štuhec ima povsem avtonomno ekipo. Imela jo je že takrat, ko je bila za to premlada, saj ji statut tega še ni dovoljeval. Ko sem prvič opozoril na to, mi je trener dejal, da bo reprezentanca pripravila tako dober program, da bo prepričal tudi Ilko. No, imel sem prav. Ker znam predvidevati. Pri SZS pa zgolj čakajo, da se nekaj zgodi.

Dotaknimo se še moških. Klemen Bergant je sam izjavil, da imata Štefan Hadalin in Žan Kranjec zasebno ekipo, h kateri se pridružita en ali dva smučarja. Edini, ki je sposoben ohranjati ekipo pod okriljem SZS, je trener za hitri disciplini Peter Pen.

Bil sem plačani svetovalec SZS. Kot takšen nisem mogel tolerirati, da vodstvo zveze dovoli nedovoljeno. Kompromisi ne vodijo nikamor.

"Ko sem bil na tekmah evropskega pokala v Kitzbühlu, so me klicali, naj pridem na SZS in se pogovorim o svoji pogodbi. Nisem prišel. Prednost sem dal tekmovalcem." Foto: Sportida

Tudi Tina Maze ni delovala znotraj sistema. Je bil tudi "team to aMaze" kompromis?
Tam so bile karte na mizi. Delovali smo kot prava zasebna ekipa, povsem ločena od SZS in z dogovorjenim proračunom.

Vrniva se k odpovedi pogodbe. Argumenti, ki jih nizate,  se ne dotikajo spora pred mariborsko tekmo. Verjetno pri iskanju razlogov za konec sodelovanja tudi "afere 90 tisoč evrov" ne gre zanemariti …
Afera, o kateri govorite, ni končana. Sem javna oseba, ki je bila očrnjena. Škoda, ki so mi jo storili Iztok Klančnik, Jožko Križan, Špela Pretnar in Tomi Trbovc, je velika. Prvič bom zahteval odškodnino, saj ne želim, da se primer, kot številni predhodni, pomete pod preprogo. Šel bom do konca. Želim, da plačajo. Iz lastnega žepa. Ne iz denarja SZS, ki je deloma tudi davkoplačevalski. Ne bom dovolil, da se tako črni moje ime. Sem globoko razočaran. Vsi ti dogodki so na meni pustili posledice.

Kaj naštetim pravzaprav očitate?
Članki, v katerih je bilo zapisano, kaj vse sem zahteval in koga vse sem izsiljeval, so šli po vsem svetu. Morda sem zaradi tega izgubil kakšno službo. Nisem bandit, ki bi prišel s pištolo. Želel sem se zgolj pogajati.

Kaj pa vaše napake. Ste pripravljeni kakšno priznati? Kakšno obžalujete?
Moja edina napaka je bila, da sem leta 2010 poslušal Tino Maze. Takrat sem imel pripravljen načrt, po katerem bi Tina tekmovala za drugo državo. Dejala mi je: "Jaz sem Slovenka. Nastopala bom za Slovenijo!" Moralno sem se moral strinjati, a na tehnični ravni je bila to muka. Tekmovati za Slovenijo me je stalo zdravja in denarja. Danes zaradi tega nisem bolj bogat ali zdrav. Morda sem bolj znan, kar pa me ne zanima.

Vam je žal, da se pred tekmo v Mariboru niste ugriznili v jezik?
Večkrat bi moral biti tiho. Trdim pa, da nisem delal napak. Od tedanjega direktorja nisem nič zahteval. Sem se pa, po pravilih profesionalizma, želel pogovarjati. Pri SZS pa so samoumevno mislili, da bo Tina prišla, tekmovala in prejela majolko.

Kako vas dojemajo Slovenci? Kot nekoga, ki je rešil Tinino kariero, ali tistega, ki se grebe za denar?
Verjamem, da me večina vidi v prvi luči. Vsaj običajni Slovenci. Tisti, ki delajo. Jaz jih spoštujem. Verjamem, da oni spoštujejo mene. Res je, večkrat sem med Tinino kariero zahteval finančna sredstva. A to so bili funkcionalni stroški ekipe. Moja plača je bila nižja, kot je plača glavnih trenerjev v slovenski reprezentanci. Nikomur nisem dolžan prav nič.

Kako ste po veliki zameri, ki jo gojite do SZS, spremljali uspehe Boštjana Klineta, Martina Čatra ali Štefana Hadalina?
Bil sem vesel. Ko je bil Kline dvakrat na stopničkah, sem mu dejal, da mora zmagati. Ko je bil Čater 12., sem mu dejal, da spada med prvih šest. Oba sta me gledala malce začudeno. Edini, ki je razumel to filozofijo, je bil Peter Pen.

Dvomi, da se bo še kdaj vrnil v slovensko smučanje. Foto: Mediaspeed

Kaj pa spremljanje uspehov Ilke Štuhec?
Na svetovnem prvenstvu leta 2015 v Vailu je Ilkina mama Darja Črnko po Tinini zmagi vpričo mene čestitala vsemu štabu, mene pa je izpustila. Dve leti pozneje sem ji ob Ilkini zmagi stisnil roko in čestital. Nato sem čestital še Ilki, trenerju Koštomaju in še posebej kineziologinji Anji Šešum. Priznavam jim uspeh. Vesel sem, da je Ilka zmagala. To pa ji je uspelo z ekipo, ki je nastala kot "kopiraj-prilepi" Tinine ekipe.

Od kod izvirajo zelo hladni odnosi med Tinino in Ilkino ekipo?
Verjetno iz časa, ko je Tina zapuščala Rossignol. Takrat se je govorilo, da je mlada Ilka ni želela v svoji družbi. Tudi pri tem je imela verjetno prste vmes SZS. Sam lahko povem, da sem z Ilko delal kot kondicijski trener. Tedaj sem opozoril na nekaj stvari, ki po mojem mnenju niso bile dobre. Nadaljnji razvoj dogodkov priča o tem, da sem imel prav. Ilka zdaj dela tako, kot je treba, za kar gredo zasluge tudi Anji.

Kje vidite Ilko v prihodnjih sezonah?
Nerad ocenjujem, saj nimam vpogleda v njihovo delo. Ne vem, kje je Ilkina meja. Vedel sem za Tinine meje. Še danes vztrajam pri trditvi, da je do zlate olimpijske kolajne prišla s 85-odstotno predstavo. Tudi številko 2.414 točk bi lahko presegla za vsaj 150 točk. Šestindvajset zmag? Če Tina ne bi bila tako občutljiva, bi jih imela 46. A Tina je, kakršna pač je. Ilka? Ne vem … Težko ju je primerjati. Značajsko je OK. Nima tako močne veleslalomske baze. Je pa izrazita smukačica z neverjetno aerodinamičnim položajem, suverenim občutkom za drsenje in odličnimi smučmi.