Sreda, 18. 11. 2015, 17.06
6 let, 7 mesecev
To je menedžer, ki bdi nad atraktivno in uspešno Ano Ivanović (video)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
33-letni Britanec Gavin Versi, nekdanji športni novinar, je menedžer in skrbnik sponzorskih aktivnosti teniške igralke Ane Ivanović. S prikupno Srbkinjo, ki leto zaključuje kot sedma igralka sveta, poslovno sodeluje že devet let, družijo ju tudi pristne prijateljske vezi. Na kaj stavi kot menedžer, kaj vse sodi v okvir njegovih zadolžitev in kako je lepa Ana povezana s Slovenijo, izveste v intervjuju, ki smo ga, zaradi natrpanega urnika našega sogovornika, posneli kar na poti v Portorož, kjer bo Versi gost na Sportu, konferenci o športnem marketingu.
Kariero ste začeli kot športni novinar, specializirali ste se za tenis. Je bil to plod vaše želje, da bi tudi sami nekoč igrali tenis na najvišji ravni?
Joj, ne, sam sem se zelo hitro sprijaznil s tem, da mi kaj takega ni usojeno. Saj veste, če nisi prvi na vasi, potem na kariero vrhunskega športnika lahko kar pozabiš. Seveda pa tenis še vedno igram za hobi.
Tudi z Ano Ivanović?
Ne, z njo ga še nisem igral. Sem pa imel srečo, da sem igral na nekaterih najbolj prestižnih teniških igriščih na svetu, tudi na prizorišču US Opna.
Me je pa teniška igralka Bethanie Mattek-Sands pred časom povabila na teniško partijo na prizorišču odprtega prvenstva Avstralije. Igrala je z levo roko – čeprav je desničarka – in me premagala z rezultatom 6:2. To je dovolj zgovoren podatek o mojih teniških veščinah.
Kako je videti življenje športnega agenta? Verjetno gre za 24-urno delo, sedem dni v tednu.
Res je. Kot agent si kot neki posrednik med stranko, v mojem primeru je to Ana, in vsemi ostalimi.
Si posrednik med mediji, ki si želijo izjav ali intervjujev, in sponzorji, ki si želijo, da bi jim bila na voljo za različne sponzorske dejavnosti, nastope na dogodkih, snemanja in promocijska fotografiranja. To sta dva glavna porabnika Aninega časa, ki ju moramo znati pravilno razporediti.
Dejstvo je, da je več ljudi, ki si od nje nekaj želijo, kot pa tistih, ki bi ji želeli nekaj ponuditi. Tu pa je vse odvisno od agenta. Če bi vsako prošnjo, ki jo dobimo v našem menedžmentu, naslovili na Ano, potem danes ne bi več sodelovala, saj bi to pomenilo, da bi jo nadlegoval vsakih deset minut.
Kaj je pri tem bistveno?
Da znaš uporabiti zdravo pamet in imaš občutek za to, katera informacija mora priti do športnika in katera lahko počaka oziroma jo zavrneš. Prav gotovo jo z zanjo postranskimi zadevami ne obremenjujem tik pred tekmo ali takoj po njej. Njena glavna prioriteta je seveda igranje tenisa, to je delo igralca in trenerja, medtem ko za vse ostalo skrbimo mi v dh managementu. Tudi za to, da lopar odnesem na napenjanje, če je treba.
Glede na to, da je Ana tudi poslovna ženska, to pomeni, da nas potrebuje predvsem za svetovanje.
Kako dolgo je trajalo, da sta z Ano zgradila odnos, ki temelji na zaupanju?
Približno leto dni, če ne celo leto in pol. Ne glede na to, kako odprta osebnost je, je hkrati zelo zadržana in sramežljiva.
Ko sva se srečala prvič, sem delal kot novinar. Imel sem 21, 22 let. Mislim, da nisva izmenjala več kot nekaj besed na novinarski konferenci. Name je gledala kot na novinarja in razumljivo je bilo, da mi ni kar slepo zaupala. Vse je potekalo na strogo poslovni ravni.
Nobenih načrtov nisem imel, da bi se pridružil njeni ekipi, vse se je dogajalo povsem naravno. Najprej sem deloval kot medijski svetovalec, pisal sem za njeno uradno spletno stran in ji svetoval glede medijskega nastopanja, sčasoma pa sem novinarsko delo opustil in postal agent.
Skoraj deset let je že od tega.
Da, ko je maja 2007 zmagala na berlinskem turnirju in se prvič uvrstila med deset najboljših teniških igralk na svetu, sem se poslovil od novinarstva. Ker sem delal kot svobodnjak, s svojim slovesom nisem nikogar pustil na cedilu. Mislim, da so dokaj hitro našli mojo zamenjavo. Seveda pa vam je nekdanji urednik namignil, da boste zdaj njihova zveza z Ano Ivanović. Seveda (smeh).
Pa ste mu željo izpolnili?
Smo, vendar pri tem skušamo biti čim bolj pošteni, kar pomeni, da možnost intervjuja omogočamo različnih akterjem.
Kako bi opisali vaš odnos z Ano? Bi rekli, da sta v prijateljskih odnosih?
Seveda. Nemogoče bi bilo toliko časa preživeti skupaj in se ne spoprijateljiti z njo. Je zelo zabavna, očarljiva in prijazna oseba. Vsa njena družina je zelo gostoljubna in kadar sem v Beogradu, me gostijo kot kralja. Seveda sem jedel tudi sarme (smeh).
Vaša varovanka velja za eno najlepših športnic na svetu. Koliko videz prispeva k njeni priljubljenosti? Je videz za športnika pomemben, tako kot je pomemben v vsakdanjem in tudi poslovnem življenju?
Privlačen videz ne škodi. Živimo namreč v družbi, kjer okrog zunanjosti vlada prava histerija. Mlade, atraktivne ženske, tudi Ana, imajo zato včasih prednost, je pa dejstvo, da je ne bi nihče poznal, če ne bi bila tako uspešna tudi na teniških igriščih.
Menim, da pri njeni priljubljenosti ne gre toliko za njeno lepoto in teniško igro, ampak za osebni šarm. Brez takšne osebnosti ne bi bila popoln paket.
Bi rekli, da je dostopna?
Celo preveč.
Koliko ji lahko svetujete pri njenem vedenju in sprejemanju odločitev zunaj teniških igrišč?
Naše delo je svetovanje. Ne moremo ji ukazovati, ji pa lahko svetujemo pri sprejemanju poslovnih odločitev. Razumljivo je, da ne more biti največji medijski in finančni strokovnjak, zato ima nas. Seveda pa lahko sprejme tudi odločitev, ki nam ni po godu.
Na primer?
Pred leti so jo povabili k snemanju hollywoodskega filma. Ker bi ji to vzelo več kot teden dni časa, se je odločila, da vloge ne bo sprejela, saj bi jo to preveč oviralo pri teniški karieri.
Kot njen publicist bi seveda raje videl, da bi se odločila drugače. Promocija bi bila fenomenalna.
Na konferenci za športni marketing Sporto, kjer boste jutri nastopili kot gost, bo precej besed namenjenih tudi družbenim omrežjem. Ano Ivanović ima na Facebooku več kot tri milijone sledilcev, na Twitterju pa 450 tisoč. Lepe številke. Jih upravlja sama?
Da. Je pa res, da se je zanje odločila dokaj pozno. Je ena zadnjih športnic, ki so se pridružile Twitterju.
V čem je razlog te zadržanosti?
Mislim, da tiči v njeni osebnosti. Čeprav je, kot sem že omenil, zelo odprta in na sogovornika hitro napravi trajen vtis, je po drugi strani dokaj zadržana in sramežljiva. To, da javno objavlja izseke in fotografije iz svojega zasebnega življenja, zanjo ni najbolj pomembna stvar.
Popustila je šele pod težo pritiskov Novaka Djokovića in podobnih, ki so jo nagovarjali, naj vendarle že odpre svoj račun na Twitterju.
Kdaj jo bomo lahko pozdravili v Sloveniji?
Težko rečem. Trenutno tega nima v načrtu. Pred njo je še kar nekaj igralskih let, po upokojitvi pa bo prav gotovo veliko priložnosti za potovanja v tiste dele sveta, ki jih prej ni mogla obiskati. Rada potuje. Menda je svojim staršem že pri petih letih dejala, da si želi stanovati v hotelih in potovati po svetu.
Glede na to, da je tudi ambasadorka Unicefa in vrhunska teniška igralka, jo čaka še veliko potovanj in ekshibicijskih turnirjev.
Zanimivo je, da je na neki način že zdaj povezana s Slovenijo. Letos je postala solastnica slovenskega start-up podjetja s sedežem v Londonu Trainers4me.com, ki ljubiteljem športa ponuja dostop do trenerjev po vsem svetu. Kako to?
Ker gre za zanimiv koncept in ker poznam solastnika podjetja, Marka Fileja, ki je z idejo pristopil do nas. Ani je bil koncept všeč in ga je podprla. Gre za sistem, ki ponuja dostop do kvalificiranih športnih trenerjev po vsem svetu. In to za katerikoli šport. Menim, da gre za projekt prihodnosti in lepo sovpada z Aninim načinom razmišljanja.
Če bi imeli pred seboj osemletnega fanta, ki kaže velik teniški potencial, bi ga bili kljub mladosti pripravljeni podpreti?
Odvisno od mnogih dejavnikov, vendar se bolj nagibam k odklonilnemu odgovoru.
Zakaj?
Tudi zaradi zgodovine našega menedžmenta. Moj šef Dan Holcman je v Ano Ivanović že pri njenih 15 letih vložil poldrugi milijon dolarjev, kar je bila takrat dokaj tvegana poteza, saj ni mogel vedeti, kaj se bo iz nje razvilo. Tudi sam je priznal, da je bilo to z njegove strani zelo naivno.
Ravno zaradi te zgodbe nas veliko ljudi prosi, naj za njihovega otroka storimo kaj podobnega. Menim, da kaj takega ne bi več storili. Za naš model vodenja to ne bi imelo nobenega smisla.
Bi pa bili pripravljeni na sodelovanje z mladimi, a v omejenem smislu.
Pri otrocih bi moral biti poudarek samo na športu, ne na trženju.
