Hrvaška zmaga, ki si jo bodo zapomnili za vedno #video

9. junija 2001 ob 16.08 je bila vsa Hrvaška na nogah. Goran Ivanišević je šele na svojem četrtem wimbledonskem finalu osvojil največjo lovoriko v tenisu. Goran Ivanišević in Patrick Rafter sta takrat poskrbela za enega najbolj dramatičnih dvobojev v finalu Wimbledona. Tistega leta so finale igrali v ponedeljek, saj je organizatorjem nagajal dež. To je bil tudi zadnji finale, ki se je igral v ponedeljek.

Zadnja, dramatična igra dvoboja:

"Vseeno mi je, če nikoli več ne odigram dvoboja"

Na osrednjem igrišču, kjer je vladalo pravo nogometno vzdušje, ki se ni ponovilo vse do danes, se je zbralo deset tisoč gledalcev. Navijači so noreli ob skoraj vsaki točki. Po treh urah in eni minuti pa se je Ivaniševiću izpolnila življenjska želja. "To je nekaj izjemnega. Vseeno mi je, če nikoli več ne odigram dvoboja. Če se mi ne bo ljubilo, ne bom več igral. To je to. To je konec sveta," je takrat po zmagi dejal Ivanišević.

Po zadnji točki je Goran Ivanišević padel na tla in se od sreče razjokal.

Dvoboj je bil tesen in napet, potem ko je Goran izkoristil šele četrto žogico za zmago. "Rekel sem si: 'Ne, ne, ne, to ni res.' "Potem sem si rekel: 'Dobro, četrta zaključna žoga. Samo naj bo drugi servis notri, ni pomembno, kje. Morda bo zgrešil.' In na koncu je," se je po dvoboju spominjal Ivanišević, ki je po zadnji osvojeni točki padel na sveto travo in se zjokal.

To na Hrvaškem nekateri še danes označujejo za največji športni dosežek. Po zmagi ga je v domačem Splitu pričakala 150-tisočglava množica z ogromno transparenti, med njimi je bil tudi napis "Gorana Ivaniševića za predsednika!".

Wimbledonsko lovoriko je osvojil šele v svojem četrtem finalu. Bil je pozabljen praktično od vseh

Goran je pred tem že igral v treh finalih Wimbledona. Leta 1992 je bil od njega boljši Andre Agassi, v letih 1994 in 1998 pa ga je na kolena spravil Pete Sampras. Zadnji poraz proti Samprasu ga je povsem dotolkel. Od tistega poraza je šla njegova športna kariera samo še navzdol in malokdo je verjel, da se še lahko vrne. Leta 2001 je bil na 125. mestu svetovne lestvice, organizatorji turnirja pa so mu glede na pretekle uspehe dali posebno povabilo (wild card). S tem so poskrbeli za zgodbo, ki bo za večno zapisana v teniško zgodovino. Goran je to vedel že prej. Po zmagi je razkril, da je takoj, ko je stopil skozi vrata All England Cluba, začutil in videl znamenje, da se bo zgodilo nekaj posebnega.

Vsako jutro je gledal Telebajske

Ivanišević velja za zelo vraževernega in vseh štirinajst dni turnirja se je držal ritualov, ki so včasih mejili na norost. V njegovi ekipi so se spraševali, ali je z njim kaj narobe. "Moji prijatelji so razmišljali, da bi me poslali k psihiatru. Vsako jutro sem gledal Telebajske, vedno sem večerjal v isti restavraciji in jedel isto hrano. V garderobi sem se zmeraj prhal pod isto prho. Bolje, da o ritualih na igrišču ne govorim. Nenormalno sem ob živce spravljal pobiralce žog, ko sem od njih zahteval prav tisto, s katero sem dosegel pomembno točko."

Tudi v tem finalu mu je "počil živec"

Ivanišević je bil znan kot izjemno temperamenten igralec, ki mu je velikokrat ušla kakšna kletvica. Še danes je edini, ki je moral zaradi vseh polomljenih loparjev predati dvoboj. A takšen je bil. Iskren in pošten do svojih nasprotnikov, zato mu je bilo marsikaj oproščeno. Ljubitelji tenisa so ga imeli radi prav takšnega.

Tudi v tem finalu ni mogel iz svoje kože. V šesti igri četrtega niza in pri prednosti Rafterja je sodnik dosodil prestop pri servisu (edini na dvoboju op. p.), pri drugem servisu pa so mu dosodili sporen avt. Ivaniševič je izgubil živce: lopar je vrgel na tla, z nogo besno brcnil v mrežo in sodniku zabrusil nekaj krepkih. Tokrat ga to ni iztirilo, kot večkrat v preteklosti, ampak se je znal umiriti in nadaljevati dvoboj.

Nekaj najbolj sočnih izjav Gorana Ivaniševića:

Oče kljub prepovedi zdravnikov na tribunah

Ena najpomembnejših oseb v njegovi karieri je bil oče Srdjan Ivanišević. Ta je zaradi sina v vseh letih njegove športne kariere izgubil ogromno živcev. Zdravniki so mu prepovedali gledanje finala, a ga ni želel zamuditi. Že takrat je imel trojni srčni obvod in ob tako napetem finalu je bilo ogroženo tudi njegovo življenje. "Začelo me je stiskati v prsih, ko je Goran zapravil tretjo zaključno žogo. Vse skupaj je bilo že nevarno, vendar nisem želel razmišljati o tem. 'Zdravniki me bodo ubili, ker sem tukaj. Rekli so mi, da ne smem gledati tega dvoboja,' sem razmišljal, vendar tega nisem smel zamuditi. Tudi Goran bi me ubil, če ne bi prišel," je povedal Srdjan.

Goran Ivanišević in njegov oče Srdjan Ivanišević.

Leta 2001 je izšla posebna izdaja Globusa o Goranu Ivaniševiću. Foto: Boštjan Boh Zmago posvetil Draženu Petroviću

Na podelitvi se je spomnil na svojega velikega prijatelja in idola. Največjo zmago je namreč posvetil legendarnemu hrvaškemu košarkarju Draženu Petroviću, ki je leta 1993 umrl v prometni nesreči. "Če me vidiš, počivaj v miru in hvala ti za vse," je povedal na osrednjem igrišču All England Cluba. Kot je pozneje razkril, ju je združila usoda. "Teden dni pred turnirjem mi je oče prinesel nekaj časopisov, v enem je bila na sredini njegova fotografija. Od njegove smrti je minilo osem let, zdelo se mi je, da je to usoda. Nikoli nisem bral te revije, a ravno takrat je bila notri njegova fotografija. Iztrgal sem jo in prilepil na steno. Zdaj sem zmagal in to zmago bi rad posvetil njemu," je za hrvaške medije takrat povedal danes 45-letni Goran.

Zmago na turnirju za grand slam ima tudi kot trener

Ivanišević, ki je v karieri osvojil 22 turnirskih lovorik, se je pozneje posvetil trenerskemu poslu. In to več kot uspešno. Z Marinom Čilićem je leta 2014 osvojil OP ZDA. Pozneje je kratek čas sodeloval tudi s češkim teniškim igralcem Tomašem Berdychom. Trenutno pod svojim okriljem nima nobenega igralca, so pa ga pred časom povezovali z Novakom Đokovićem.