"Pridite nazaj, ne pozabite nas!"

Alpinist Viki Grošelj je bil eden od več kot 60 Slovencev, ki so uničujoč potres, ki je 25. aprila 2015 stresel Nepal, občutili na lastni koži. Po več kot 40 obiskih te himalajske dežele je bil tokratni za Grošlja eden bolj travmatičnih. Po 18 dneh se je pred dnevi vrnil v domovino. Vesel, da je živ in zdrav, z idejami, kako pomagati tamkajšnjim prebivalcem.

Dobrodošli doma. Kako je biti spet na netresočih tleh? Lepo je biti doma. V Nepalu sem bil 18 dni, od tega 15 na potresnem območju. Zame je bila to zelo tragična in tvegana izkušnja, ki se je dobro končala, seveda pa precej bolj tragična za ljudi, ki so tam ostali.

Kje ste bili, ko je 25. aprila Nepal stresel silovit potres? Na območju med dolino Langtang in gorsko verigo Ganeš Himulom, prav tam, kjer je bilo najhuje.

Kako se spominjate tistih trenutkov? Menda se vam takoj ni niti sanjalo, da bi šlo lahko za potresni sunek. Ja, v prvih trenutkih res ne. Priznam, da je bil to eden bolj dramatičnih trenutkov v mojem življenju, v katerem smo imeli vsi v skupini, s katero sem potoval, neizmerno srečo. Če bi se na pot odpravili le kako minuto ali dve pozneje, bi se midva danes precej težje pogovarjala.

Kaj se je zgodilo? Na nasprotni strani mostu, od katerega nas je ločilo slabih 50 metrov, se je na cesto zrušila kilometer dolga in nekaj deset metrov visoka stena. Z betonskimi skalami je cesto povsem uničila. Imeli smo srečo, da smo se nekaj minut prej zaradi fotografiranja ustavili ter tako obstali in se izognili najhujšemu.

Občutek tresenja je bil zame šokanten, tega pač ne doživiš vsak dan. Tresenju je sledilo rušenje kamenja, tudi na naši, položnejši strani in poškodovalo pohodnika iz naše skupine. K sreči ni bilo hujšega.

Kako ste se odzvali v trenutkih, ko so se tla pod vami umirila? Zanimivo je, da takrat sploh ni časa za strah. Da gre bolj za začudenje nad vsem, kar se je zgodilo, medtem ko se nas je pravi strah polotil šele čez nekaj dni. Ko zdaj gledam fotografije, se čutim, kakšno srečo smo imeli.

Prva misel je verjetno bila ta, da domov čim prej sporočite, da ste živi in zdravi. Tako je. Vedel sem, da bodo doma šele čez nekaj časa izvedeli, kaj se je zgodilo in da je bolje, da jih o tem obvestim in s tem pomirim že pred tem. No, ampak v trenutku, ko sem prižgal satelitski telefon, se je iz njega usulo sporočil. Ves svet z mojimi domačimi na čelu je namreč že vedel, kaj se je zgodilo in v tistem trenutku sem bil tega iskreno vesel. To, da je svet, vsaj v komunikacijskem smislu, postal globalna vas, je bilo v tem trenutku dobro tudi za Nepal.

Koliko zaskrbljenih sporočil ste našli na telefonu? V prvem hipu več kot 30, in na vsa sem skušal čim bolj na kratko odgovoriti. Nato pa vsak dan približno po 20 ali 30. Odklonil sem vsa novinarska vprašanja, saj nikoli nismo vedeli, kdaj bomo spet prišli do vira energije, s telefonsko energijo pa smo varčevali za najnujnejše primere.

Kako ste na terenu poskušali pomagati ljudem, ki so v potresu ostali brez vsega? Najprej smo poskrbeli, da smo prišli do varnega območja in da na tej poti nismo nikogar obremenjevali. Ko smo se po štirih dneh prebili do kolikor toliko varnega območja, kjer so bile na voljo hrana, voda in elektrika, smo se angažirali, kolikor smo se lahko.

Naša zdravnica Vlasta Kunaver se je takoj javila za delo v lokalni bolnišnici, kar je bilo v tistem trenutku izrednega pomena, saj zdravnikov in reševalcev iz tujine v tistih najbolj kritičnih trenutkih še ni bilo v Nepalu.

Stopili smo tudi v stik z Andrejem Šterom iz ministrstva za zunanje zadeve in sporočili, da smo živi in zdravi ter da smo na območju, kamor bi se lahko zatekel še kdo drug od Slovencev. Šter je tem pohodnikom nato posredoval mojo telefonsko številko in kar nekaj Slovencev me je potem tudi klicalo in prosilo za nasvet, kam naj se umaknejo in kako naj ravnajo.

Ves denar, ki smo ga imeli, smo razdelili ljudem v teh porušenih vaseh, a se mi je zdelo, da jim več kot denar pomeni naša prisotnost. Ko smo prišli v kako odročno vas, se ljudje niso več počutili tako zapuščene in prepuščene samim sebi.

V Sloveniji se je v oddaji Tarča na nacionalni televiziji za Nepal zbralo več kot 140 tisoč evrov. Se vam zdi to veliko? Je veliko. Če upoštevamo celotno področje Nepala, je to morda malo, vendar pa tam res šteje in velja vsaka rupija, vsak evro. Vsaka denarna pomoč je seveda izjemno dobrodošla in rešuje eksistenčne probleme bistveno več ljudem, kot bi jih pa pri nas. Minimalni standardi preživetja so namreč v Nepalu popolnoma drugačni kot pri nas. Veseli me, da še danes z vseh koncev prihajajo pobude, vprašanja, kako lahko ljudje pomagajo. Solidarnost med Slovenci je res izjemna.

Je zbiranje denarja prava pot? Je mogoče kupiti dobrine za ta denar? Škoda je res ogromna in denarni prispevki so še kako pomembni. Prva faza, v kateri je bilo treba reševati življenja in pomagati ranjenim, je mimo, zdaj je na vrsti faza, v kateri je treba začeti obnovo. Mislim, da je glavno, da ti ljudje dobijo denar, saj je tam mogoče kupiti marsikaj. Ključno se mi zdi, da imajo dovolj tekoče vode, da je ogromno potokov, kar je pravi blagoslov za prizadete prebivalce.

Kdo je zdaj v Nepalu glavna delovna sila, ki pomaga pri obnovi? So to domačini, tujci …? Ljudje si pomagajo med sabo, reševalne enote z vsega sveta počasi zapuščajo območje. Ko sem v nedeljo potoval proti Sloveniji, sem srečal številne reševalce iz Francije, Španije, Turčije … Rekli so, da so tisto, kar so morali opraviti, to je reševati življenja izpod ruševin, opravili, medtem ko je zdaj čas za drugi val reševalcev, ki bodo trenutno stanje sanirali.

Vem, da težko odgovorite, glede na to, da ste Nepal že zapustili, pa vendar … Menite, da je ljudi včerajšnji potresni sunek šokiral? Da je optimizem, ki ga je bilo menda že čutiti med prebivalstvom, spet na ničli? Bojim se, da res. Ljudje so sicer že po prvem potresu napovedovali še en potresni sunek, a smo jih prepričevali, da je to po takem potresu povsem nemogoče. Znanci iz Nepala so mi včeraj sporočili, da zdaj spet spijo na prostem, saj se menda govori še o tretjem potresu. To je za moralo ljudi izredno slabo, če ni celo prava katastrofa. Ampak po tem, kar sem videl na terenu, verjamem v optimizem ljudi in v to, da se bodo znova postavili na noge.

Zakaj se vam zdi, da so pričakovali nov potres? Preprosto gre za govorice, za preplah. Že po prvem potresu so govorili, da bo čez 24 ur sledil še en potres. In ko ga ni bilo, so omenjali, da bo 48 ur, nato čez 72, potem pa so se že sami malce umirili.

Osebno sem se sicer zelo trudil, da bi jih prepričal, da novega potresa ne bo, no, zdaj pa sem se kar malo v jezik moral ugrizniti. Zanimivo je, da se je epicenter drugega potresa za približno 150 kilometrov premaknil na vzhod, kar je dokaj nelogično.

Veliko se govori o tem, da bi bilo treba večino stvari sanirati do začetka monsunskega deževja, ki se obeta čez približno dober mesec dni. Kaj se bo s tem spremenilo? Monsunsko deževje prinaša pluse in minuse. Trenutno je ves teren zelo razrahljan, monsunsko deževje pa bo vse, kar je samo rahlo pritrjeno, pa tudi plazove, spralo nazaj v dolino. S tem monsunom imajo tamkajšnji prebivalci izkušnje, zato jih to ne bo presenetilo, edina razlika je, da bodo podori večji kot običajno. Pozitivno pa je, da to prinaša novo vodo, toploto in da bo to dodatno pomagalo izčistiti ruševine in vse drugo. Prava obnova se bo tako začela šele septembra.

Kako bi opisali razpoloženje med ljudmi? Najprej so se spraševali, kako je mogoče, da se to sploh dogaja, ko pa so se enkrat izkopali iz otopelosti, sta se začela med njimi širiti neverjetni optimizem in solidarnost, ki te kar pretrese. Ko ljudje nimajo ničesar, pa so pripravljeni vse, kar imajo, dati drugim. Ljudje so dobre volje in prepričani, da bodo šle stvari na bolje. Življenje mora iti naprej in če kdo, potem je nepalski narod tisti, ki zna to zelo dobro prenašati.

Kakšne bodo po vašem mnenju posledice za alpinizem? Hribi bodo manj stabilni, ampak tudi takrat, ko ni potresov, se ledene stene premikajo brez dodatnega tresenja. Verjamem, da se bodo stvari uredile in da se bo že v jesenski sezoni vrnilo nekaj odprav. Tudi sam sem bil v dilemi, kako s prihodnjimi načrti, ampak ko sem govoril z domačini, so enotnega mnenja, želijo si, da bi se ljudje čim prej vrnili v Nepal, tudi če ne prinašajo pomoči.

Turizem je namreč ena od stvari, ki v Nepalu dobro teče in od česar je država odvisna. Izgube bodo tu ogromne, tako so na primer svoj obisk odpovedale številne skupine turistov in ljudje se na praznih ulicah sprašujejo, kaj se dogaja. Zanje je to ogromen upad sredstev. Predstavljajte si, Kitajci so na primer odpovedali kar 115 tisoč aranžmajev, to pa se prav gotovo pozna, in to je dvojni udarec za Nepal. Zato ni redko, ko ti kdo reče: "Pridite nazaj, ne pozabite nas!"

V Nepalu je trenutno vrhunec pohodniške sezone. Da, april in maj predstavljata prvi vrhunec sezone, junij, julij, avgust je obdobje monsuna, septembra in oktobra pa nastopi drugi vrhunec sezone.

Ste opazili razliko v reakciji pohodnikov iz tujine in domačinov? Je bila panika med tujci večja? Niti ne, velika večina jih je potres sprejela kot dejstvo in je iz tega skušala nekaj narediti. Med njimi so seveda tudi taki, ki so panični in apatični, a te je najti tako med domačini kot tudi med turisti.

Kako so ljudje zadovoljni z odzivom vlade? Seveda so nezadovoljni, ampak se mi zdi, da je glede tega povsod enako. Tudi v Sloveniji. O vladah in njihovi sposobnosti imajo vsi na svetu enako slabo mnenje. Temu ne morem povsem pritrditi, tudi nepalska vlada se trudi po svoje. Je pa res, da smo vsi vajeni kritizirati in ne hvaliti.

Obnova bo zahtevna, območje, ki ga je prizadel potres, je ogromno, treba bo ugotoviti, kaj in kje so ruševine, kar bo vzelo ogromno časa. Da jim bo uspelo organizirati neko smiselno pomoč, pa še precej več. Težko sodim, ali delajo dobro ali slabo.

Imajo ljudje hrane dovolj? Dovolj. Že kmalu po potresu so nekateri postavili stojnice in začeli prodajati hrano.

So precej navili cene? Ne, skoraj povsem enake so, kar je znak, da tu ni popotresnih dobičkarjev oziroma, da je neka rezerva hrane vendarle bila. Na lastne oči sem se prepričal, da se ljudem hrana deli, da to poteka organizirano, brez pretepov.