"Zmaga je edina sveta stvar, ki še šteje v naših časih"

Dr. Milan Hosta je športni filozof, ki ima na sodobne pojave v športu pogosto drugačne poglede kot nekateri strokovnjaki in amaterski navdušenci. Direktor inštituta za razvoj športa Spolint je pobudnik kulture "playness", prisega na igrivost in nikakor ne vidi tistega, kar je videl Darwin.

Zakaj po mnenju športnega filozofa glavno mesto ne premore nogometnega kluba, ki bi v zadnjih, skoraj 20 letih osvojil državno prvenstvo? Očitno se slabo vodi ljubljanski nogomet. Bazen mladih talentov je v Ljubljani zagotovo največji in s pametno strategijo bi si vsak otrok, ki brca v mestnih klubih, moral kot eno od pomembnih stopničk v svoji nogometni karieri želeti igrati za Olimpijo. Vendar to na drugi strani zahteva zrelo sodelovanje vseh vključenih, kar pa po mojem skromnem poznavanju te scene ne bo lahko doseči. Tu ne gre za to, da bi nekdo od "zgoraj" zažugal s palico in uredil stvari. Tu gre za kulturo odnosov, ki se je ustvarjala skozi leta in se bo tudi zdravila leta. Zakaj slovenskim vladajočim elitam podpora športu pogosto ni v interesu? Razen seveda trepljanja športnih junakov po ramenih … Če malo od bližje pogledamo stanje, morda ni vse tako črno. Gledano s strani etablirane politike, ima šport v Sloveniji dobro podporo tako v obliki infrastrukture kot na ravni stroke. V tem pogledu se mirno štejemo med razvite športne države. Da elite imajo interes, se vidi tudi v tem, da vsaka vlada zamenja nacionalni strokovni svet za šport in vpliva na sestavo članov sveta v Fundaciji za šport. To, da se fotografirajo z zmagovalci, pa je del protokola, političnega marketinga in ne nazadnje tudi športnega. V tem ne vidim nič slabega, ravno nasprotno. Na ta način dobivajo športniki več medijskega in socialnega kapitala, ki pa bi ga morali bolje izkoristiti, ko zahtevajo svoje pravice in dostojne pogoje za delo.

Je družbena vloga športa v Sloveniji drugačna kot kje drugje? Ima svoje specifike? Šport je izredno gnetljiva in raznovrstna dejavnost in vsak si ga lahko oblikuje po svoji podobi oziroma svojem interesu. Tako je tudi na družbeni ravni. Na mednarodni ravni je šport vzpostavljen kot industrijska panoga, ki poganja kolo potrošnje tako na ravni medijev, športne opreme kot turizma. Na ideološki ravni pa to deluje kot opij za ljudstvo, poganja nacionalizme in druge diskriminatorne -izme in utrjuje arhaični darvinizem kot najbolj sprejemljiv način obstoja. Hkrati, dialektično rečeno, pa šport omogoča tudi točno nasprotje. Ruši zidove in stereotipe, govori o solidarnosti in miroljubnem reševanju sporov, nagovarja mlade in stare k aktivnemu odnosu do življenja, umešča človeka v naravo itd. Skratka, družbena vloga športa je izjemna, tudi če tega posebej ne izpostavljamo.

Specifike v Sloveniji so vezane na naš naravni in zgodovinski prostor. Slovenstvo smo v pomembnih zgodovinskih obdobjih, pa naj je šlo za germanizacijo v 19. in 20. stoletju ali pa za propagando osamosvajanja konec 20. stoletja, znali zelo dobro utemeljevati tudi skozi šport. Vsaka politika namreč igra na strune vrednot, kot so moč, vztrajnost, odločnost, ustvarjalnost, borbenost, povezanost, poštenost in uspešnost. Športniki v drami boja za zmago kažejo točno to in še več in so zato izjemno dobro sredstvo manipulacije z nacionalno identifikacijo. Zato smo enkrat ponosni na našo balkansko ustvarjalnost in improviziranje, drugič pa na germansko natančnost in delavnost.

Ima šport v sodobnem svetu še vedno funkcijo nepogrešljivega obreda? Kateri športni rituali so pomembni za skupnost v širšem kontekstu? Absolutno. Danes je šport, merim na medijsko najbolj izpostavljen elitni šport, ritual kapitalizma. Zmaga je edina sveta stvar, ki še šteje v naših časih. Pierre de Coubertin, oče modernega olimpizma, je sanjal, da bi mu s pomočjo olimpijskih iger uspelo ustvariti "religijo atletizma", saj je v osnovi želel prebudi borbeni duh v telesno zanemarjeni francoski mladini. Moderni olimpizem se zato še vedno močno spogleduje s fašizmom, ki mobilizira nacijo s ciljem, da prevlada nad drugo. Pri tem se ustvarja vrsta simbolov, ki služijo manipulaciji z ljudstvom, uniformirajo in militarizirajo čustveni naboj, ki se sproža ob gledanju tekem. Ko temu dodamo dejstvo, da olimpijske igre vodi skupina multinacionalk in vplivnih ljudi, se moramo po zgledu starih Grkov vprašati, katere bogove častijo športniki, ko se sklonijo, da dobijo kolajno okoli vratu?

Kaj menite o "makiavelizmu" v športu, ko recimo ekipa namenoma zmaga ali izgubi z določeno razliko, zato da ima v nadaljevanju boljše izhodišče? Bi bilo treba takšne poteze kaznovati ali pa si je v takšnih primerih prizadeto moštvo samo krivo, da drugi odločajo o njegovi usodi, ker je pač preslabo? Sistem tekmovalnosti in fetiš zmage diktirata tako obnašanje. Nič drugače ni pri nekritih bančnih posojilih ali tajkunskih prevzemih nekoč družbenega premoženja. Zakaj bi bil potem šport izjema in oaza fairplaya. Ko se organizatorji velikih športnih tekmovanj dogovarjajo, kako postaviti skupine, delajo prav to – preračunavajo, kaj se jim najbolje izplača. Postavijo nosilce, za katere ne želijo, da se srečajo že na začetku, saj hočejo imeti favorite v finalu. Osebno sem na strani zagovarjanja športnega duha, vendar je to zelo spolzek teren, saj prehitro pride do moraliziranja.

Ali je Zinedine Zidane v znamenitem finalu nogometnega SP-ja celo za ceno izgubljene tekme res moral udariti Italijana Marca Materazzija, da ne bi izgubil samospoštovanja in morda celo spoštovanja soigralcev? Mislite, da ga je kdo v francoski ekipi krivil, ker nato niso osvojili naslova? Ne spomnim se, če ga je kdo od soigralcev javno krivil za to. Ga pa razumem, da je vzel pravico v svoje roke, še bolje, v svojo glavo. Taki dogodki so ekstremni. Glede na to, da je Materazzi prvi igral nešportno in je sprožil sicer pretirano reakcijo Zidana, ker sodnik ni znal zaščititi njegove integritete, mu zadeva ni znižala ugleda. Kvečjemu obratno.

Slovenski davkoplačevalci so se večinoma uprli predlogu, da bi zaslužni športniki po končani karieri prejemali mesečne rente. Identifikacija s športnikom je za Slovence torej zanimiva, dokler je brezplačna. Zakaj so Slovenci temu manj naklonjeni kot recimo Srbi, kjer takšen zakon imajo?Pa tudi manj denarja. Debato je sprožil Primož Kozmus, ki meče kladivo. Koliko ljudi na svetu meče kladivo in koliko gledalcev to pritegne? Če bi k temu tako glasno pozval Miroslav Cerar, bi bila zadeva morda celo izvedljiva. V vprašanju, ali zaslužnim športnikom dati življenjsko rento ali ne, se skriva potreba po temeljni družbeni pravičnosti. Kakšne zasluge ima Kozmus za Slovenijo? Če je šport poklic, potem se vprašajmo, ali rente dobijo uspešni ljudje tudi na drugih področjih in katera so to? Ali imajo vaši kolegi novinarji, ki poročajo o položaju človeštva in pomembnih družbenih gibanjih in pri tem morda celo tvegajo življenje, zagotovljeno rento, ko opravijo odličen intervju, poiščejo pravi vir informacij itd.? Problem pri zaslugah športnikov je večplasten, saj vsi športi niso enako tržno zanimivi, niti ni konkurenca povsod enaka. Zelo težko je oceniti družbeno vrednost športnega dosežka in kaj če ga doseže športnik, ki je daleč od tega, da bi bil zgleden nosilec želenih vrednot, kar tako radi ponujamo v športu? Ne vem, na kaj so se naslonili v zakonu v Srbiji in se bom pozanimal, zagotovo pa ne moremo reči, da gojimo identiteto s športniki le, dokler nas to nič ne stane. Vedeti je treba, da kar nekaj športnikov lahko vztraja na svoji poti, ker so zaposleni pri policiji ali vojski in da jim občinski proračun omogoča infrastrukturo, kjer trenirajo. Marsikakšen podjetnik bi vztrajal pri več zaposlenih, če bi imel takšne pogoje za svoje delo. Zato morajo take pobude o rentah vselej temeljiti na realni umeščenosti športa v širši družbeni kontekst.

Se vam zdi socialna anomalija, da zmagovalec Wimbledona zasluži skoraj dva milijona evrov, ali pa gre pač za dobro naoljen marketniški stroj, ki najboljšim omogoča, da povrnejo takšen vložek? Ja, zame je to popolnoma izprijeno. Ne verjamem, da lahko to dolgo traja. Tudi če gre za dobro naoljen marketinški stroj, taka razmerja v zaslužkih vodijo v raznovrstne patologije.

Zavzemate se, da bi se protidopinška kampanja prepoznala kot zavajanje javnosti z namenom preživetja olimpijske multinacionalke. Protidopinške zahteve po vaših trditvah tudi kršijo 35. člen slovenske ustave. Kje torej vidite rešitev v boju proti dopinškim goljufom? Ta člen ustave govori o nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti ter zasebnosti. Lovci na dopingaše so zgolj vojščaki, ki branijo olimpijski imperij, ki je v zasebnih rokah. So krinka, kjer v medijski prostor vržejo žrtveno jagnje in narod se naslaja nad grešniki. Pri tem pa se zelo redki vprašajo, ali pravzaprav sistem sam ne ustvarja pogojev, kjer je jemanje dopinga edina možna pot, da se preživi tako težke napore več let zapored. Protidopinška kampanja je klasična metoda pranja možganov, ki v tem primeru kriminalizira športnika in z moralno paniko ustvari množično histerijo in javni pritisk na grešnega kozla. V Veliki Britaniji več deklic umre zaradi padca s konjem, kot pa umre bodibilderjev zaradi steroidov!? Koliko gimnastičarjev po končani karieri težko hodi, koliko smučarjev, rokometašev, košarkašev, dvigovalcev uteži, in še bi lahko naštevali, ohrani zdravo hrbtenico za nadaljnjih 40 let življenja? Če kje, je tu treba narediti paniko. Dilema glede dopinga ni rešljiva, dokler imamo skomercializiran elitni šport. Zato jo v uteho lahko razumemo kot omejitev hitrosti na avtocesti.

Ugotavljate, da so športniki prekerni delavci, ki so obravnavani kot produkt športne industrije, kot stvar, ki ne more zahtevati temeljnih človekovih pravic. Ampak če zaslužiš milijone, tako kot Novak Đoković, o tem najbrž ne razmišljaš na ta način. Ni videti prikrajšan. V bistvu je to tezo o športnih prekercih dobro utemeljil dr. Kreft v svoji zadnji knjigi Levi horog. Najbrž Đoković in drugi zaslužkarji s tem res nimajo težav. Problem tiči v množici tistih, ki se ujamejo v past svojih športnih sanj in so vedno korak ali dva od tega, da bi jim uspel preboj.

Vaše mnenje je, da je na sodobno olimpijsko gibanje treba gledati kot na propagando kapitalizma, saj je daleč od humane pedagoške ideje. Toda šport je bil uporabljen tudi kot propaganda socializma. Kakšne so alternative? Že kar nekaj časa vztrajam pri tem stališču, da je sodobno olimpijsko kolesje ujeto v tirnice kapitalizma, nacionalizma, potrošnje in kulturnega imperializma. Gre za princip globalne monopolizacije telesne kulture. Štejejo le olimpijski športi. Vaške igre, folklora, ritualni plesi domorodcev pa postanejo arhaični okraski, ki se jih eksploatira v turistične zanimivosti in postavi pod spomeniško varstvo. Alternativa je v uporu pred monopoli. Alternativa je v izvajanju športnih aktivnosti v naravnem okolju in na način, ko človek ne dojema narave kot ovire, kot nasprotnika, ki ga mora premagati, kar danes pogosto slišimo. Alternativa leži v igrivosti v vseh starostnih obdobjih.

Kaj bi za svet in mednarodne odnose pomenilo, če bi ukinili olimpijske igre, svetovna prvenstva in največja celinska tekmovanja? Nič pretresljivega po mojem mnenju. Manj nacionalizmov v prvi vrsti, manj simbolnih spopadov in manj stroškov z bojem proti terorizmu. Bi se pa najbrž hitro našlo nekaj drugega, kar bi nadomestilo to praznino. Cesar Teodozij je l. 392 ukinil olimpijske igre, saj niso odsevale vrednot prebujajočega se krščanstva. Tudi olimpijske igre danes ne odražajo vrednot, ki jih razglašajo za svoje poslanstvo. Vsak imperij, tako ugotavljata Negri in Hardt, se kopa v krvi, medtem ko nagovarja ideale človečnosti.

Je vrhunski športni rezultat sam po sebi vedno in brez izjeme tako plehek in dvomljiv cilj, da se zanj ne izplača tvegati zdravja ali celo življenja? Zakaj športnika želja po dosežku nemalokrat vseeno žene bolj kot samoohranitveni nagon? Kaj če ni vse v naših rokah? V igro življenja se moramo podati na polno in raje na način, kot ga je predlagal pokojni Nejc Zaplotnik: pot je cilj. Če je športnik na pravi poti, če je ujel svojo življenjsko poslanstvo, potem bodo tudi cilji na tej poti prišli sami od sebe. Petra Majdič, sodeč po njenih izjavah, je pomirjena s svojo potjo in zato je tvegala življenje, ko je šla poškodovana naprej. To je njena zgodba in ona ne govori o športu, temveč o načinu življenja. Kot pravijo, ne sprašujmo se, za kaj je vredno živeti, ker je mnogo stvari, ki so vredne tega. Vprašajmo se, za kaj je vredno umreti!? Tu naj vsak sam išče odgovor, koliko je njegov športni cilj dejansko vreden in kako mu osmišlja življenje.

Če je šport urbana religija, ali je s tega vidika lahko ogrožujoč za tradicionalne religije in vrednote? Ne, ravno obratno je. Šport pomaga krepiti vernike. Že dolgo za zmago ni dovolj le dober trening, temveč tudi športna sreča in naklonjenost bogov. Enega od močnejših vplivov na razvoj športa v Angliji je imela tudi cerkev. Mlade fante so v internatih in šolah s pomočjo ragbija, veslanja, nogometa in drugih športov odvračali od pohotnih misli, saj so predvidevali, da si bodo tako krepili značaj in utrujali razgreta telesa. Mišično krščanstvo (muscularchristianity) je tudi eden od sokrivcev, da smo dobili športe, ki se spodobijo za fante, za punce pa ne.

Strinjate se s tistimi, ki pravijo, da športno novinarstvo deluje kot rekreacija v novinarstvu ter je del industrije zabave. Kakšno bi moralo biti odgovorno športno novinarstvo in v katerih primerih največkrat zataji? S tem predpostavljava, kar seveda ne drži, da so novinarji na drugih področjih vselej poglobljeni, načitani na svojem področju, se pozanimajo o ozadju in iščejo nepristransko pozicijo, razkrivajo nepravilnosti in se ne zadovoljijo s površnim mnenjem. Poročanje o rezultatih na tekmah, preštevanje točk, zmag in porazov, spraševanje po občutkih ob zmagi in o načrtih za naprej je na ravni novičarstva in trača. Mnogo športnikov je sposobnih poglobljeno artikulirati svoja stanja zavesti ob zmagah in porazih, svoja doživljanja naporov, svoja pota in stranpota v športni karieri, deliti izkušnje s kotičkov sveta, ki jih sicer ne bi videli, a se jim ne da priložnosti. Popularni mediji nagovarjajo s pop vsebinami, sicer ne bi bili popularni in tako je tudi novinarstvo prisiljeno v pop različico. Mnogi novinarji pa so hkrati tudi javni navijači naših športnikov in preživijo veliko časa skupaj s športniki in trenerji, tako da je marsikdaj na delu tudi prijateljska samocenzura. Bolj poglobljeno novinarsko držo lahko najdemo v posebnih izdajah in tematskih medijih ali pa, ko se šport obravnava z druge perspektive. Po mojem mnenju so pri nas športni novinarji zatajili, ko so se gradile Stožice. V krvi zlorabljenih delavcev se kopata vsaka zmaga in vsak poraz na Stožicah.

Pravite, da so rezultati mladostnikov do 14. leta starosti nepomembni in da je o njih pisati povsem nesmiselno in nevzgojno. Zakaj? Dokazano je, da so najuspešnejši športniki tisti, ki se okoli 17. leta odločijo za športno kariero in so pred tem bili deležni temeljnih gibalnih znanj in preizkusili več športov. Prezgodnja specializacija vodi v uspehe na najstniški ravni, potem pa otroci pregorijo, se naveličajo ali pa jih ustavijo poškodbe zaradi enostranskih obremenitev. Poleg tega so razlike v telesnih sposobnostih in kronološko starostjo pri otrocih lahko zelo velike in se po puberteti postavijo na glavo. Zato je nagrajevanje zmage pred puberteto kot pesek v oči. Nagraditi je treba vztrajnost, ustvarjalnost, disciplino, odgovornost, igrivost, saj so to elementi, ki jih otrok potrebuje tako v športu kot življenju. Če pa že poveličujemo športni rezultat in imamo športne zveze, klube ter medije, ki objavljajo rezultate otroških športnih tekmovanj, vsemogoče lestvice in podobno, potem moramo enako narediti z rezultati na področju drugih šolskih vsebin in še kje. Fetiš športne zmage namreč mnogo otrokom in mladostnikom v fazi, ko so telesno najbolj občutljivi, pove, da njihovo telo pač ni dovolj dobro. Tako se razvijeta slaba telesna samopodoba in samozavest ter potlači naravna potreba po gibanju.

Je vrhunski športnik novinarju dolžan odgovarjati, ker so mediji nepogrešljiv del njegovega poklica? Konec koncev privabljajo sponzorje. Seveda. Dolžan je toliko, kot je novinar dolžan spraševati. Ne samo, da gre za poklicno etiko, gre tudi za način sobivanja. Športnikov brez medijev ni in mediji brez športa tudi veliko izgubijo. Torej?

Vpisani ste v register lobistov. Kakšne uspehe imate pri uveljavljanju svojih idej? Nisem pretirano uspešen, saj nagovarjam tisti del pravil, ki so predvsem ideološko pomembne, pri tem pa trčim ob centre moči, ki pripombe praviloma ignorirajo. Mi je pa uspelo še v času aktivnega političnega angažmaja pomembno vplivati, da nismo sprejeli nacionalnega načrta za šport za obdobje 2011–2020, saj sem na medkoalicijskem usklajevanju pokazal na politično bedo slovenskega športa. O tem sem pisal tudi na portalu Ogledalo športa. Da je glavni avtor besedila, za katerega je sam dr. Igor Lukšič ugotovil, da je grozljiv in politično popolnoma nesprejemljiv, zdaj glavni birokrat v slovenskem športu, je zgolj odraz prej omenjene ignorance, ki izhaja iz pozicije moči. Ko sva ravno pri lobiranju … Mar ne bi bilo za športnega novinarja izziv raziskati, koliko imamo registriranih lobistov, ki nejavno, s ciljem po zadovoljitvi svojih interesov, vplivajo na odločitve javnega sektorja?

Zagovarjate novo doktrino športa, "osvabajajoči playness", s katerim je mogoče preseči ozko tekmovalno doktrino športa in nadomešča asketski fitnes in hedonistični wellnes. Za kaj pravzaprav gre? Gre za to, da kot filozof ne morem mirno gledati, kako gre svet mimo mene, temveč se zavedam svoje lastne vpetosti. In v majhnem delčku lahko spremenim ta svet. S kolegi pripravljamo start-up podjetje, ki bo v svet športa poseglo s Playness kulturo. Ponudili bomo, zdaj smo v fazi prototipa, aplikacijo, s katero bodo v vrtcih in šolah izvajali drugačne programe športa kot zdaj, bolj prijazne do otrok in učiteljev. Kot že blagovna znamka Playness pove, je v ospredju igrivost. Imamo zelo dobre povratne informacije iz petih držav in pospešeno iščemo pravega investitorja, s katerim lahko dostojno skočimo na mednarodni trg in ohranjamo prednost pred konkurenco.

Po vaših besedah je bistvo športa razigranost in sodelovanje, ne pa tekmovanje. Menite, da bo ta ideja kdaj presegla dandanes prevladujoč element tekmovalnosti? Po svojem filozofskem poglabljanju kot tudi intuitivno tako razumem svet. Življenje je polno priložnosti in potencialov, s katerimi razvijamo svojo zavest, preizkušamo svoje sposobnosti in iščemo tisto frekvenco bivanja, kjer zaigra naša pesem. To je igra. Ko pogledam v naravo, vidim polno igrivih inštalacij, polno stvari, ki več kot očitno niso nastale zgolj po naključju. Nikakor pa ne vidim tega, kar je videl Darwin. Tekmovalnost je le še ena oblika igre. Ne moreš tekmovati, če se namreč prej ne strinjaš o pravilih igre, še prej pa ne vzpostaviš sodelovalnega odnosa s tistim, ki deli ta interes. Bistvo tekmovanja je torej v dogovorjenem sodelovanju in ustvarjanju pravil igre, a mnogi tega nočejo videti. Njihova stvar, njihov svet.