"V Sloveniji je več optimistov, a so negativci bolj glasni"

To je košarkarsko-rokometni intervju. Roman Volčič, do lani predsednik Košarkarske zveze Slovenije, je zamenjal šport. V zadnjih mesecih ob Alešu Vebru in Juretu Ocepku deluje v vodstvu rokometnega kluba Olimpija. Ta je nekoč na Slovenskem veljala za klubsko lepotico, v devetdesetih letih je osvojila tri naslove državnega prvaka in leta 1997 tudi pokal EHF. Nato je zabredla v dolgove, bila praktično priključena na aparate, zdaj pa je, čeprav za zdaj še brez članske ekipe, vse bližje pozitivni ničli. Zdi se, da Volčič spada med na Slovenskem tako redke ljudi, ki v športu združujejo marketinški pogled z ljubeznijo in poznavanjem. Rad sodeluje s predanimi ljudmi in brez te lastnosti vsakakor ne bi bilo projekta EuroBasket pred dvema letoma. Nanj je ponosen, tako kot na svoja leta na Košarkarski zvezi Slovenije.

Ponavadi dogodke znamo bolj jasno (o)ceniti s časovne razdalje. Zdaj mineva približno leto, odkar niste več predsednik Košarkarske zveze Slovenije. Kako bi se ozrli nazaj na svoj štiriletni mandat? Tega obdobja ne merim kot štiriletnega, moja košarkarska zgodba se je začela že veliko prej. Tako ko je Telemach postal sponzor združenja prve lige, sem prišel zraven. Sprejel sem povabilo za predsednika združenja, tako sem prišel v izvršni odbor KZS, kjer sem bil dve leti podpredsednik. Moje predsedniško delovanje je bilo le nadgradnja delovanja v zvezi.

Vsekakor je bil mandat intenziven, morda za dva običajna mandata, zaradi EuroBasketa. To ni bila nova ideja, imelo jo je že prejšnje vodstvo. Stožice so jo omogočile. EP je bil uspešen projekt. Po športni plati bi lahko jokali za medaljo, ki je še nimamo. A če pogledamo realno: šlo je za organizacijski, finančni in tudi športni uspeh. Medalja je pač cilj, ko igraš doma.

Kakšne velike želje, da bi bil predsednik zveze, nisem imel. To sem postal predvsem zato, ker so potrebo narekovale okoliščine. Mislim, da sem bil v tistem trenutku najboljši kandidat. Zato tudi ne težav z umikom, ko je prišel čas za to in ko sem ocenil, da je tako boljše. Mislim, smo poleg EP nadgradili tudi zvezo, ki je bila že pod Dušanom Šešokom finančno stabilna, brez minusov. Poslovala je s tistim, kar je imela, imela je tudi svoje prostore.

Osnova je bila torej dobra. Z marketingom smo jo nadgradili v drugo najboljšo zvezo v Sloveniji. Nogometne ne moreš prekositi, ker je njen način financiranja s strani mednarodne zveze povsem drugačen. Glede stvari, za katere se preostale zveze krepko borimo, imajo oni postavljeno bazo. Vesel sem, da sem zvezo predal v takšnem stanju, kot sem, in upam, da bo novo vodstvo nadaljevalo po tej poti.

Pred EP ste morali preskočiti kar številne ovire. Miro Smrekar, moj tedanji podpredsednik, mi je dejal, da je veličina problemov sorazmerna z veličino projekta. Slovenci smo že tako ali tako skeptični, negativni do vsake stvari, imamo pomisleke. Redkokdaj spodbujamo, prej kritiziramo. Takšnih ljudi je veliko in tudi najglasnejši so. Ne mislim, da je taka večina. Ampak tisti, ki so, so najglasnejši. Tako je videti, kot da je ves narod negativističen. Mislim, da je pri nas veliko več optimizma, kot je videti navzven. Če ne bi bilo tako, bi bili že vsi ljudje na cestah in bi naredili vojno.

Polena pod noge sem vzel kot del projekta. Tega brez politike ne moreš izpeljati, na lokalni in državni ravni. Te stvari mi niso bile preveč domače. Bila je zanimiva izkušnja. Projekt so uspešno speljali tudi posamezniki, ki najprej nad njim niso bili prav navdušeni.

Polen pod noge nihče ni metal namerno. Glede zneska za kotizacijo je mnenje vseh, da je bil previsok, zato si tudi zdaj organizacijo deli več držav. Razumem, da mora Fiba dobiti denar za preživetje. Ampak veliko lažje bi ga dobili na marketinškem področju kot od držav organizatoric. Želim si, da bi kdaj košarka postala primerljiva nogometu tudi v tem smislu, da bi se denar pretakal od mednarodne zveze navzdol in ne obratno.

Bil z bolj usklajenim delovanjem po posameznih lokalnih skupnostih Slovenija lahko imela kakšno novo dvorano več? Absolutno. Le za eno stvar mi je žal glede EP: da Maribor in Novo mesto nimata novih dvoran. Krka kot petkratni zaporedni državni prvak v dvorani trenira le popoldne. Dopoldne verjetno igralci delajo v fitnesu, saj je šolska telovadnica zasedena. Ne mislim, da bi morali narediti dvorane za pet ali sedem tisoč ljudi. A ti mesti si zaslužita sodoben objekt.

Javnost ne vidi, da so dvorane predvsem v mestih povsem zasedene, za na primer rekreacijo je izjemno težko dobiti termin. Že klubi imamo težave. Infrastrukture je premalo. Ne potrebujemo velikanskih objektov, ampak takšne, ki bodo omogočali mladim, da bodo trenirali v primernih pogojih.

Pred in med EP ste bili veliko v stiku s Fibo. O njenem konfliktu z ligo ABA je bilo v zadnjih tednih izrečenih ogromno besed. Kaj menite o tej temi? Osebno menim, da bi morala biti evropska liga pod njenim okriljem. Ne more imeti šele tretjega tekmovanja po kakovosti. Da je Fiba sama kriva za takšno stanje, je povsem jasno. Mislim, da gre za napačen pristop, pritisk na najšibkejšega. Zadeve bi se morali lotiti od vrha navzdol. Liga ABA je le kamenček v mozaiku.

Prevečkrat gre za vprašanje posameznikov in njihovega ega. V športu je večkrat problem, da posamični interesi prevladujejo nad skupnim. Fiba se je celotne zadeve tudi lotila na ne dovolj dodelan način. Ko nekaj spremeniš, moraš ponuditi alternativo. Fiba bo evroligo prevzela z lahkoto, takoj ko bo ponudila več kot ponuja Uleb.

Zame je bolj problematično to, ali ima Fiba sploh ustroj, ki bi bil sposoben voditi takšno tekmovanje. Kaj, če ne bi lige ABA? Olimpija in Krka ne bosta igrali mednarodnih tekem? Takšne spremembe se ne delajo maja in junija za prihodnjo sezono, ampak na primer čez dve. To je bilo na KZS zlato pravilo. Ne moreš spreminjati pravil igre med tekmo. To športnike najbolj jezi. Razumem tudi zvezo, ki je deležna pritiskov z obeh strani.

Koliko je egov na vodstvenih ravneh v športu? Se ne morejo usesti za mizo in dogovoriti? Ego je prisoten v večini primerov. Poglejte le Seppa Blatterja. Če ne bi imel velikega ega, bi že zdavnaj odstopil, priznal napako, popustil. V funkcionarstvu je to precejšnja težava.

Jaz sem vedno gledal na to, kaj je najboljše za košarko. Zato sem z lahkoto prepustil predsedniški položaj. Nekateri pa tega niso sposobni.

Ste razmišljali, da bi bili predsednik kluba? Sem, a v klubu nisem nikoli deloval. Ali so me nagovarjali? Ko sem se poslovil s KZS, sta mi le Lado Gorjan in Tomo Tiringer rekla, da če si želim delati v košarki, sem v Domžalah in Postojni vedno dobrodošel. Košarko sem igral v osnovni šoli, rekreativno jo še zdaj. Bil pa sem predsednik in ustanovitelj orientacijske zveze. Morda je tudi dobro, da sem preskočil v drug šport. Tudi zaradi družinskih zadev, saj hčerka igra rokomet pri Olimpiji.

Rad delam tam, kjer je veliko entuziazma, kjer gre za skupen trud. Pri košarkarskem klubu Olimpija je zraven veliko preveč politike in denarja. Ne odloča srce, ampak drugi interesi. Pri športu sem zaradi čustev ne zaradi finančnih ali katerihkoli drugih ciljev.

Naturalizacija Američanov. V večini republik nekdanje Jugoslavije je v zadnjih letih to stalna praksa. Jure Zdovc si želi v ekipi Bryanta Dunstona. Se takšna praksa križa v vašimi "srčnimi" pogledi na košarko, ki ste jih omenili? Se, absolutno. Za nekatere, tudi na zvezi, je največji uspeh to, da smo bili vrsto let med osmerico najboljših na velikih tekmovanjih. Ta kontinuiteta se je tudi meni zdela vredna več kot ena medalja in nato sivo povprečje.

Če na primer pogledamo Makedonijo. Po prvenstvu v Litvi in četrtem mestu je na naslednjem prvenstvu izpadla v predtekmovalni skupini. Bo McCalebb je Makedoncem omogočil enoletne sanje. Vprašanje pa je, ali je tovrstna politika dobra dolgoročno. Za nekatere države, ki ne morejo priti na prvenstvo in enkrat naredijo preboj … Morda je v tem primeru pozitivno.

Če iščemo tujce, to pomeni, da slabo delamo z našimi fanti. Raje bi videl, da smo mesto ali dve slabši brez Američana ali tujca. Načeloma me naturalizacija sicer ne moti. Moti pa me nakup igralca za reprezentanco.

Dunstona bi vzeli, ne da bi sploh igral za slovenski klub. Pred leti je v reprezentanci že igral Arriel McDonald, a tedaj nihče ni imel nič proti, saj smo ga vzeli za svojega. Igral je za Olimpijo. Za Dunstona bi bilo super, ker bi dobil evropski potni list, za Slovenijo pa … Jureta razumem, da si želi dobrega igralca, sam pa bi raje videl, da bi na tem mestu pol manj naredil na primer Miha Zupan. Navsezadnje je zelo pomembno tudi, kako se ujame ekipa.

Mislim, da je bolje, da bi dali priložnost mladim. Spomnite se, kako je bilo z Goranom Dragićem leta 2007 v Španiji. Po sili razmer je dobil priložnost, prevzel veliko več odgovornosti, kot bi jo sicer pripadalo tako mlademu fantu.

Poglejte, v kakšnega igralca se je razvil. Po mojem mnenju bi morali kdaj več investirati v mlade, tudi za ceno rezultata. Težko pa je trenerju, ki je bil vrhunski igralec, sprejeti neko povprečje. Ne gre na prvenstvo zato, da se bo sprijaznil z devetim mestom.

Že sami ste si ponudili iztočnico o slabšem delu oziroma produkciji igralcev … Meni pri razvoju igralcev ni nič jasno. Če pogledamo Blaža Mahkovica iz Olimpije. Namesto, da bi napredoval skozi sezono, ki jo je dobro začel, je nato ugasnil. O trenerskem delu ne vem nič, težko rečem, kje kdo greši, ali je motivacija slaba ali je potreben psiholog …

Dejstvo je, da se ne trenira tako dobro kot v preteklosti. In to ne le v Sloveniji. Litva je na primer obsedena s košarko. Pogovarjal sem se z Dinom Meneghinom iz Italije, ki je velikokrat obupal. V tako veliki državi 12 dobrih košarkarjev ne bi smelo biti problem. Kaj šele v "ubogi" Sloveniji z dvema milijonoma in ob kupu vrhunskih športov. Ne vidim hude tragike, kakovost se znižuje povsod.

Problem vidim drugje. Danes je mladina drugačna, ni veliko igralcev, ki bi po treningu še ostali v dvorani. Bližje jim je "žurerski" način življenja. Včasih je vrhunski šport pomenil veliko odrekanja, danes pa je za nekatere to privilegij, da so ti odprta vrata v vse diskoteke, kjer si lahko do štirih zjutraj. Žara ni toliko kot nekoč, to je prinesel kapitalizem.

Premalo je tistih, ki so v športu zaradi srca in veselja. Emocionalni vložek je drugačen, enako kot vrednote. Otrok je manj v športu tudi zato, ker selekcioniranje poteka zgodaj. Mnogo prezgodaj za moj okus. Šport bi moral biti zabava za vse športnike, samo za nekatere tudi zaslužek. Problem so tudi starši, ki so preveč ambiciozni.

Moja mama niti ni vedela, na katere vse športe hodim. Otrok, ki bi igrali z veseljem, je dovolj, a jih klubi ne znajo izkoristiti ali jih prehitro izločijo. Do konca osnovne šole je po mojem pomembno, da se otroci igrajo in delajo nekaj z veseljem.

Zamenjajva žogo. Kako ste prišli v rokometno Olimpijo, kjer delujete kot član uprave? Hči je prej trenirala v rokometnem krožku, nato smo morali izbrati klub. Olimpija je napravila dober vtis in odločili smo se zanjo. Od septembra sem v vodstvu kluba. Je pa rokomet eden redkih športov, ki ga nikoli nisem treniral.

So vzorci delovanja v rokometni in košarkarski sferi podobni? Ta dva športa sta si podobna. Ligaška tekmovanja, moški in ženske, licenciranje, boj večjih in manjših …

Lahko licenciranje v rokometu naredi red? V košarki so se mu zelo upirali, a ko smo ga uvedli, je marsikdo rekel: hvala bogu. S tem smo jih prisilili k redu in jim olajšali vodenje kluba. A če to orodje preveč priviješ, lahko nekateri počepnejo in bremena ne zmorejo. Regulativo je treba delati zelo pazljivo in jo uvajati tam, kjer je nujna. Zakaj bi na primer imeli v mladinskih pogonih nujno profesionalne trenerje, če so ti na primer profesorji športne vzgoje? Treba je biti dovolj pameten, da zaradi višjih ciljev ne onesposobiš manjših klubov na nekaterih področjih.

Olimpija dolgoročno? Dolgove smo oklestili na 80 tisoč evrov, še nekoliko manj, poplačljivi so v štirih letih. Lani smo poravnali 20 tisoč evrov, letos moramo enako vsoto, ne dvomimo, da bo tako. To je ves denar od javnih sredstev. Redno delo se financira prek vadnin in članarin. Prevoze opravljajo starši, klub zelo temelji na njihovi podpori. Naša vizija je dokazati, da lahko klub obstaja tudi le iz ljubezni do rokometa, ne pa nekih višjih ciljev.

Dokler tako razmišlja vodstvo, potem morajo tudi igralke. Naš cilj je vzgoja igralk. Člansko ekipo bomo imeli tedaj, ko bodo naše mladinke dovolj stare zanjo. Dolgoročna usmeritev je z domačimi igralkami narediti rezultat, kakršen koli ta že bo. Za zdaj nobenega kupovanja in zapravljanja.

Nihče od nas ni ego, ki bi želel rezultat za vsako ceno. Svojih ciljev ne prilagajamo mislim in delu drugih. Želimo si postati soliden prvoligaš in si obenem narediti dovolj promocije, da bomo finančno lažje shajali. V Ljubljani bo vedno en klub favoriziran, čeprav govorijo, da so merila za vse enaka. Zanesti se moramo na lastne moči in sredstva. Naši sponzorji so trenutno naši upniki. Tisti, ki smo jim dolžni denar in dekleta njihove logotipe nosijo na hlačkah. Privolili so v znižanje zneska in odplačevanje na daljši rok, da sploh lahko živimo.

So bili naporni pogovori z upniki? Ne. Opravljala sta jih sicer Jure in Aleš, ampak upam si reči, da niso bili. Ne vem, kakšna je bila prejšnja izkušnja, ampak veliko pozitivno sporočilo je bilo že, da je nekdo prišel do upnikov in jim pošteno, korektno in odkrito povedal realno stanje. To je bil pozitiven šok, sploh ni bilo težko najti skupnega jezika. Verjetno niso bili vajeni takšnega odnosa. Tako se stvari odvijajo malo počasneje. A kar se gradi počasi, je veliko bolj trdno kot tisto, kar nastane na hitro. Mi nimamo mecenov, ki bi po dveh klicih zagotovili nekaj deset tisoč evrov.

Kdaj boste prišli na zeleno vejo? Olimpija je gotovo rešena. Naslednjo sezono bomo še v minusu, čez dve leti pa bomo že lahko normalno delali. A tudi letos smo s podporo staršev dekletom kupili tri komplete dresov. Dvakrat na leto gremo na turnir. Bolj kot kakšni hudi rezultati je pomembno to, da dekleta igrajo.

Evropa, regija? Mislim, da je za slovenski rokomet bolj smiselna regionalna liga kot liga prvakov, v kateri s proračunom pod milijon evrov ne moreš priti skozi. Ambicije imamo tudi na tem področju. Vsi se osredotočijo na moški rokomet z ligo Seha. V ženskem rokometu bomo počasi naredili nekaj, kar bo všeč tudi klubom. Tudi na primer Avstrijci imajo probleme. Ena njihovih ekip prosi, če bi lahko igrala v slovenski 1.B-ligi. Mislim, da bo Olimpija tudi na tem področju naredila korak naprej. A korak za korakom.

Kako dvigniti ženski rokomet? Ženski rokomet, z izjemo Krima in Zagorja, je zapostavljen tudi v medijih. V mislih imam tudi mlajše kategorije. Saj imajo vendar mladinske in kadetske tekme včasih več gledalcev kot članske! Na tem je treba graditi. Na PR-ju in marketingu ženskega rokometa imamo veliko prostora za napredek.