Četrtek, 2. 6. 2016, 16.44
5 let, 2 meseca
POGLED S TRIBUNE
V Rusiji goljufajo, v Sloveniji imajo smolo, ker so jih dobili
Čeprav je čist šport brez dopinga tudi v splošnem slovenskem dojemanju športa eden od idealov, pa se zdi, da je etiketiranje kršiteljev pogosto abstrakten pojav.
Marija Savinova in Jekaterina Poistogova sta bili v Londonu 2012 ruski junakinji. Zdaj jima grozi diskvalifikacija.
Kaj je večinoma največja skrb vinjenih voznikov za volanom? Da jih ne bi ujeli policisti. Strah pred kaznijo je pač večji od misli o morebitni nesreči oziroma ogrožanju zdravja sebe in drugih udeležencev v prometu. Podobna je zgodba s športniki in dopingom.
Rusi
Peking 2008, London 2012 in Soči 2014 so osrednja poglavja v razvijajoči se zgodbi o ruskem dopingu, ki je skrb vzbujajoča predvsem zaradi vse bolj jasnih kazalcev o sistemskih kršitvah z državnim vedenjem, kar vse bolj spominja na nekdanji vzhodnonemški model. V središču pozornosti so predvsem atleti, tudi takšni, ki so navduševali na tisoče ruskih navijačev in z naslovnic časnikov in vstopnih točk spletnih medijev pozirali z olimpijskimi odličji.
Ker je ruska protidopinška agencija padla na izpitu verodostojnosti, je pozornost svetovne športne javnosti usmerjena v dve pomembni srečanji atletskih in olimpijskih veljakov, ki naj bi se ob sankcioniranju neposrednih kršiteljev dotaknili tudi morebitne rdeče luči za ruske športnike na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Že 17. junija se bo sestalo vodstvo Mednarodne atletske zveze, kmalu zatem pa naj bi za skupno mizo vnovič sedli vodilni možje krovne olimpijske organizacije.
V zgodbo o tresoči se gori, po kateri naj bi se rodila miš, tokrat ne gre verjeti. Afera je pač prevelika, da bi jo zgolj pometli pod preprogo. Težko pa bi pričakovali tudi najbolj radikalno mogočo kazen, to pa je izključitev Rusov z brazilskega olimpijskega vrtiljaka. Navsezadnje domnevno "čisti" ruski atleti že poudarjajo, da bi jim bile s kaznovanjem za grehe rojakov in sistema s tem kratene človekove pravice, kar ne bi bila zgolj tema za športno arbitražno sodišče, temveč tudi kakšen višji pravni organ.
O tujcih glasno, o Slovencih šepetaje
Skupni imenovalec spremljanja globalne dopinške afere bi v Sloveniji zlahka našli v zgražanju in obsojanju. Podobno je bilo tudi v primeru najbolj razvpitih svetovnih grešnikov. Kanadski šprinter Ben Johnson, ameriška atletinja Marion Jones, kolesarski skesanec Lance Armstrong in cela falanga njegovih tekmecev. Njihova pot od zvezd do obsojanja vrednih goljufov je bila tudi v slovenskem športnem diskurzu zelo predvidljiva in šablonska. Še več, mnogi "strokovnjaki" so celo nekaterim izstopajočim športnikom, ki se še niso ujeli v lovke lovcev na doping, pripravljeni pripisati jemanje nedovoljenih poživil.
Občutno manj poguma pa imamo v Sloveniji pri obsojanju domačih grešnikov ali kar športnih goljufov. Res je sicer, da lovci na doping niso slovenskega športnika nikoli zalotili pri nečednih poslih ob osvojeni kolajni na največjem tekmovanju. Na testiranjih so večinoma padli športniki v zatonu kariere ali tisti, ki se niso borili za najvišja mesta. Toda ob glavnini afer s(m)o se bolj kot s postavljanjem kršitev v kontekst (ne)čistega športa posvečali zgodbam o morebitnih postopkovnih nepravilnostih, čakanju na testiranje drugega vzorca, razpravam o stranskih učinkih določenih zdravil in nevednosti športnika.
Tudi športne zveze ali krovna olimpijska organizacija so le redko zavzele javno in odločno stališče do prestopkov, temveč so se zadovoljile zgolj s sprejemanjem javne kazni. Pri tem pa ne gre prezreti, da sta zaradi rezultatov testiranj uživanja nedovoljenih substanc s seznama potencialnih kandidatov za nastop v Riu odpadli že dve športnici (kolesarka Blaža Klemenčič in plavalka Tanja Šmid), v preteklosti pa se je na črnem seznamu znašlo tudi nekaj mednarodno znanih slovenskih športnikov (Jolanda Čeplak, Igor Majcen …).
Otroci, poglejte Petra Prevca …
Zgodbe o tem, kako marljiv in predan delu je skakalni šampion in eden od največjih športnih idolov v državi Peter Prevc, so že prerasle v svojevrstno športno legendo. Kot zgledni primer usklajevanja vrhunske športne kariere in opravljanja študijskih obveznosti je bila pogosto označena smučarska šampionka Tina Maze. Tudi nogometni vratar in udeleženec nedavnega finala nogometne lige prvakov Jan Oblak je bil v zadnjih tednih večkrat predstavljen kot skromen in do sokrajanov vljuden fant iz Škofje Loke, ki se je občasno kar s kolesom odpravil na trening ljubljanske Olimpije.
Sestavni del šolskih primerov za nove rodove in eden od tvorcev prave športne kulture pa bi morali biti tudi jasni negativni zgledi. Športniki, ki so padli na testiranju, četudi so naši sosedje, namreč niso nesrečniki, ki so jih v svetu, v katerem "tako ali tako vsi goljufajo", dobili. So ljudje, ki so iskali nedovoljene bližnjice, s čimer so izigrali temelje športa, ogrožali lastno zdravje in z vnašanjem nepoštenega boja škodovali tudi tekmecem.