Urška Žolnir: Madonca, saj sem olimpijska prvakinja!

Leden pogled judoistke Urške Žolnir se je po osvojeni zlati olimpijski kolajni v Londonu spremenil v širok in pristen nasmeh.

1 / 27

2 / 27

3 / 27

4 / 27

5 / 27

6 / 27

7 / 27

8 / 27

9 / 27

10 / 27

11 / 27

12 / 27

13 / 27

14 / 27

15 / 27

16 / 27

17 / 27

18 / 27

19 / 27

20 / 27

21 / 27

22 / 27

23 / 27

24 / 27

25 / 27

26 / 27

27 / 27

''Že ko sem jo danes prvič videl, sem vedel, da ji bo uspelo,'' je slabo uro po predvajanju Zdravljice v dvorani ExCel v Londonu, ki je zvenela na čast novi olimpijski prvakinji, dejal Marjan Fabjan, trener Urške Žolnir. V svoji oceni se ni zmotil. Tridesetletna šampionka iz Žalca je po nizu kolajn na evropskih in svetovnih prvenstvih ter olimpijskem bronu iz Aten osvojila še najbolj cenjeno odličje. ''Presrečna sem,'' je sprva dejala, a bila z mislimi več kot očitno še na blazini. Nato se je le sprostila in začela dojemati, kaj ji je uspelo.

So atenske solze žalosti po porazu, ki vam je preprečil boj za zlato, zdaj dokončno pozabljene? So! To je šport. Vedno se nato obrne drugače. Tudi v mojem primeru se je. In prav je tako.

''Nimam besed,'' ste dejali takoj po zmagi. Ko so se nato med novinarsko konferenco kitajski in japonski novinarji ukvarjali s svojima tekmovalkama, ste imeli prav gotovo čas za poglobljen razmislek. Ste zdaj ''našli'' kakšno besedo? Utrujena sem. Iz mene hlapi adrenalin. A ponoči verjetno ne bom kaj dosti spala. Ko se na nekaj osredotočim, sem lahko nato budna vse do naslednjega dne. Hvala bogu, da se je razpletlo, kot se je. Vesela sem, da se je ta resnično dolg dan končal. No, končal se je zelo pozitivno.

Nam zaupate prve besede, ki ste jih namenili trenerju in on vam? Spogledala sva se in se nasmehnila. Ko sem hodila do njega, sem se začenjala zavedati, kaj mi je uspelo. Madonca, olimpijska prvakinja sem!

Pred tekmo ste dejali, da razmišljate le o naslednji stopnici, torej o naslednji tekmici. Vseeno pa vam je pogled v nekem trenutku moral zbežati proti kolajni. Kdaj se je to zgodilo? Že po prvi borbi. Nisem bila prava, a sem čutila, da bi lahko šlo. Ko pa sem premagala Alice Schlesinger, ki je bila zame usodna v borbi za tretje mesto na evropskem prvenstvu, pa sem pomislila, da je bil morda tisti poraz dober. Tam me je tepla, danes sem jaz njo. Ko sem pozneje slišala za poraz Francozinje Emenejeve, sem čutila, da se dobro razpleta. Vedela sem, da moram ugnati Mongolko. To je bila moja priložnost za finale. No, ko pa so mi povedali, da me v finalu čaka Kitajka Xu Lili, sem si dejala, da je to lahko moj dan. Misel pred finalom? Zmagati ali gladko zgubiti. No, zmagala sem.

Se je v finalu poznalo, da ste v predhodnih borbah na tatamiju prebili manj kot deset minut, tekmica pa zaradi daljših borb skoraj 18? Da. Tudi to se pozna. Na začetku sem bila zaradi predhodnega zbijanja svoje teže nekoliko šibka. V dveh mesecih sem morala izgubiti šest kilogramov. Zadnjega sem ''zbila'' dan pred borbo, zato se mi je že kar malce vrtelo. Po zadnjem treningu je tehnica pokazala 63 kg, kar pomeni, da sem se lahko najedla še za 400 gramov. Na dan borbe sem imela 62,9 kg. Vse je bilo na svojem mestu. Dejala sem si: 'Pravo glavo na vrat, pa bo šlo?'

Malce močnejši bodo veseli nasveta. Kako izgubiti šest kilogramov v tako kratkem času? Ko je treba dan pred tekmo izgubiti en kilogram, si oblečem posebno šelestečo trenerko in v njej opravim kakovosten trening. Pravzaprav gre za zbijanje kilogramov. Voda gre iz telesa. Hujšati pa sem začela pred dvema mesecema in tako preprečila šok za organizem.

Kako pa uravnavate izgubljanje kilogramov in ohranjanje moči? To je zelo zahtevna naloga. Izgubim tudi nekaj moči. Prve borbe so zato nekoliko kritične, saj je drugače, ko treniraš z 68 kg, s tekmico pa se spopadeš, ko jih tehtaš krepko manj. Čutiš, da nisi stabilen in močan. Prav zato je treba borbo obogatiti z dinamiko.

Dotaknimo se nekoliko finalne borbe, ki se – za razliko od vseh predhodnih – ni končala z iponom. Imeli ste prednost. Kako zdržati do konca brez pretiranega tveganja, a vseeno z borbenim pristopom? Težko je. Tekmice v takšnih trenutkih napadajo na vso moč. Kitajka ni. Dobro sem se borila. Izjema je bila le drobna napaka tik pred koncem.

Kako naprej? So misli o upokojitvi resne? Ne vem. O tem se bomo odločali v prihodnjih tednih. Zdaj je treba najprej prespati to zlato kolajno in urediti misli.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Sorodne vsebine

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano
{{headline}}
{{display_url}}
{{description1}} {{description2}}