To je najstarejši še živeči slovenski olimpijec

Marko Račič, letnik 1920, je najstarejši še živeči slovenski olimpijec. Svojih prvih in v vlogi tekmovalca edinih olimpijskih iger se je udeležil daljnega leta 1948 v Londonu, ko so tam priredili prve igre po drugi svetovni vojni, 64 let pozneje se jih je kot častni gost udeležil znova. In to prav na dan, ko je Primož Kozmus kladivo zalučal do srebrne olimpijske medalje. Čeprav zase pravi, da kot atlet – bil je specialist za tek na 400 metrov ‒, ni dosegal odmevnejših mednarodnih rezultatov, pa bo s svojim prispevkom kot selektor jugoslovanske ženske atletske reprezentance, športni funkcionar, statistik in publicist v zgodovini slovenskega športa nedvomno ostal zapisan z velikimi sijočimi črkami. Račič je častni član Atletske zveze Slovenije, prejemnik Bloudkove nagrade, prvi Slovenec, ki je dobil zlato značko Evropske atletske zveze, in dobitnik mednarodnega olimpijskega priznanja za svoj prispevek v amaterskem športu. Ter strasten zbiralec statistike, ki jo bo nekoč podaril Muzeju športa. Kaj reči o gospodu Račiču osebno? Najmanj to, da je sila zanimiv gospod. Tak, ob pogledu na katerega si rečeš, no, takole bi pa tudi jaz dočakal(a) 95 let. Prav toliko jih namreč praznuje ravno danes.

Gospod Račič, pred vami je zabava za 95. rojstni dan. Se obeta kaj prav posebnega?

Rojstni dan bom z družino praznoval v Radovljici, kjer smo včasih preživljali poletne mesece. Radovljica mi je tudi sicer prirasla k srcu, pred leti pa sem postal tudi častni član Atletskega kluba Radovljica.

Pri 95 letih ste videti res odlično, spomin vam dela kot namazana ura, predvidevam, da ste v življenju precej aktivni, da se niste, kot radi rečemo, zasedeli. Pravite, da vrtnarite, pri časopisni hiši Delo so vam pred dnevi podarili sobno kolo, ki ga boste bržkone pogosto uporabljali … Kaj še počnete?

To me vsi sprašujejo (smeh), a vas moram razočarati: načrtno ne počnem skoraj nič!

To je pa kar težko verjeti.

To je resnica in nekateri so iskreno veseli, ko jo slišijo (smeh). Češ, da sem jih s tem kar lepo potolažil, saj tudi oni zase ne naredijo kaj dosti. Mislim, da mi niti ni treba početi kaj posebnega, saj se prav nič ne debelim in se prav dobro počutim.

Sicer pa kar naprej hitim sem in tja, po opravkih, danes sem bil na primer že dvakrat v trgovini, vnuk pride na kosilo, pa imava z ženo polne roke dela. Aja, sinoči sem prvič sedel tudi na svoje novo sobno kolo in tako dolgo obračal pedala, da me je zagrabil krč in sem moral odnehati.

V pogovorih vedno, kadar beseda nanese na vašo starost, opozorite na dobre gene in nasvet svojega predavatelja fiziologije, ki vam je svetoval, da morate vedno slediti načelu srednje obremenitve. Recept je torej vsega po malem?

Da, ta nasvet sem vse življenje upošteval. Da po eni strani ne smemo pretiravati, po drugi pa ne zabušavati. To se mi zdi kar dober nasvet.

Aktivno športno življenje ste živeli konec štiridesetih in začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Je primerjava vrhunskega športa takrat in danes sploh mogoča? Je sploh kakšna podobnost? Skoraj ne. Mi smo bili popolni amaterji.

Zakaj se je takrat splačalo biti športnik? Zato, da smo lahko odpotovali v tujino, da smo videli še kaj drugega kot Jugoslavijo. No, pa seveda zato, da si zmagoval. Kot otrok sem bil namreč precej zadržan in sramežljiv, v športu pa sem se našel. Zaradi uspehov so me častili in to mi je dajalo neko zadovoljstvo.

Bili ste specialist za šprint, menda ste se s tem občutkom že rodili. Da, že od rojstvu sem bil hiter. Mislim, da ima človek fizične sposobnosti že v genih. Vedno so govorili, da se šprinter rodiš, da mora to biti že v tebi.

Spomnim se, da sem na svoji prvi tekmi, takrat še za društvo Sokol, na sto metrov zmagal z rezultatom 12 sekund. To je bil za tiste čase, še posebej če nisi treniral, kar je veljalo tudi zame, zelo dober rezultat. Trenerji so poudarjali, da lahko svoj organizem natreniraš le za deset odstotkov, kar je popolnoma res. Moj poznejši rezultat 10,8 je to teorijo samo še potrdil.

Kar pa zadeva razlike med športom nekoč in danes, so te ogromne. Trenirali smo samo dvakrat na teden, zimskih treningov nismo poznali, tekli smo na stezah iz leša, kar pomeni, da smo bolj kopali kot tekli po njih.

Govorite zdaj že o Ljubljani? Da, iz Adlešičev, kjer sem preživel prva leta otroštva, smo se v Ljubljano preselili, ko sem bil star šest let. Tu sem opravil vse šole, tudi učiteljišče, ki sem ga končal tik pred začetkom druge svetovne vojne.

Šolanje bi morali končati junija 1941, a ker je takrat primanjkovalo učiteljev, so nam študij skrajšali. Šolo sem tako končal januarja 1941, že marca pa sem dobil svojo prvo zaposlitev. Preselil sem se v Zgornji Tuhinj, kjer sem 1. aprila leta 1941 začel poučevati, že nekaj dni pozneje, 6. aprila 1941, pa se je začela vojna. Takrat se še ni vedelo, kaj se bo zgodilo z nami, zato smo še dober mesec vztrajali pri poučevanju. Peli smo, še harmoniko sem igral.

Do usodnega opozorila, ki vam je bržkone rešilo življenje? Da, nekdo me je opozoril, da nameravajo pripadniki gestapa v nekaj dneh zapečatiti šolo in da naj svoje stvari čim prej odpeljemo od tam. In res, zapakiral sem prtljago, pohištvo odpeljal h gostilničarju v varstvo, v šolo pa se nisem več vračal. Od treh, kolikor nas je takrat poučevalo na šoli, sem jo najbolje odnesel. Ravnatelja so internirali v Dachau, kjer je umrl, učiteljico pa izkoristili za popisovanje prebivalstva, nato pa je tudi ona pristala v internaciji, saj so jo v Ljubljani aretirali, ko je prenašala sporočila za Osvobodilno fronto.

Kam vas je odnesla pot potem, ko ste zapustili šolo v Zg. Tuhinju? Železnica mi je ponudila mesto v športnem društvu Hermes, kjer sem treniral. Ko sem opravil že brzojavni in prometni tečaj, so me zaposlili na železnici, to me je rešilo pred aretacijami.

Med vojno sem dve leti služboval v Črnomlju, kjer sem se precej intenzivno družil z družino Polič, predvsem z mamo Vaska in Radka Poliča, bil sem celo njegova varuška, njihov oče pa je bil takrat v partizanih.

Vojno sem tako preživel na železnici, takoj po vojni pa zaprosil za učiteljsko službo in jo v Begunjah pri Cerknici tudi dobil. Junija 1945 sem v časopisu opazil razpis za vpis na šolo za telesno vzgojo v Beogradu. Prijavil sem se, uspešno opravil sprejemni izpit in bil sprejet. Spomnim se, da me je takrat neka ženska vprašala, ali sem v sorodu z aktualnim državnim prvakom Jugoslavije Račičem, pa sem ji ponosno potrdil, da sem to res jaz.

Državni prvak na 400 metrov? Ne, takrat na 200 metrov. Bil sem bil edini Slovenec, ki mu je uspelo zmagati, no, pa še trem Slovenkam. Zanimivo je, da med vojno nismo trenirali, saj smo se odločili za tako imenovani kulturno-prosvetni molk, s katerim smo bojkotirali okupatorje.

Pozneje ste študirali tudi na Fakulteti za telesno kulturo v Beogradu. Da, in ko sem šolanje končal, sem že naslednji dan moral na služenje vojaškega roka. Vojsko sem služil v športnem društvu Partizan, kjer so zbirali najboljše športnike Jugoslavije in kjer smo imeli res odlične pogoje za trening. Pušk sploh nismo imeli, samo trenirali smo. Bili smo kot profesionalci. Živeli smo v hotelu, jedli v častniški menzi, se z avtobusom vozili na trening, uniforme so nam izdelali po meri. Vsi so mislili, da smo udbovci brez čina (smeh).

Ko smo urjenje, ki v resnici sploh ni bilo pravo urjenje, končali, so nas poslali v službo. Dobil sem dekret, da bom poučeval na vojaških šolah. Takrat sem treniral – sam, saj trenerjev takrat še nismo imeli – in hkrati hodil v službo. Živeli smo v hiši blizu Crvene zvezde v nekakšnem internatu, dobivali plačo in trenirali. Za nič drugega nam ni bilo treba skrbeti.

To je trajalo približno pet let, nato pa so leta 1952 društvo Partizan odprli tudi za civiliste in takrat je bilo vsega lepega kar naenkrat konec.

Premestili so nas iz doma, ki je bil zdaj namenjen samo še častnikom, ki so obiskovali raznorazna usposabljanja, in novim vojakom, ki so prihajali na služenje vojaškega roka in kot dobri športniki tekmovali za Partizan.

Takrat sva se z ženo, s katero se poznava že od otroštva, dogovorila, da je čas za vrnitev v Ljubljano. To je bilo leta 1965.

Je bil razkorak med življenjem v Beogradu in Ljubljano ogromen? Ogromen! Žena je bila vseskozi prepričana, da v Beogradu nismo dobro živeli, a jaz mislim, da se nam ni godilo slabo. Kot "vojna lica" smo imeli raznorazne privilegije, kupovali smo v vojaški zadrugi, Franjo Tuđman, nekdanji hrvaški predsednik nam je uredil, da smo dobili stanovanje in da sem končno napredoval, potem ko so nekoliko pozabili name. Pa še ves dan sem bil lahko v trenerki (smeh).

Zadnjih pet let sem kot vojaški uslužbenec služboval v Ljubljani, v kasarni, kjer je danes Etnografski muzej in kjer je zaposlena moja hči. Zaradi pomlajevanja kadra sem se upokojil že pri 48 letih.

Nato sem za dve leti odšel na visoko šolo za telesno kulturo, kjer so iskali referenta, ki bi vodil uveljavitev telesne vzgoje na višjih in visokih šole. To delo mi ni preveč ustrezalo – iskati sem moral ustrezne dvorane in izbirati ljudi – po dveh letih so me začeli nagovarjati, naj se pridružim današnjemu Olimpijskemu komiteju. Tam sem najprej delal kot sekretar, nato pa kot strokovni sodelavec. Kot pomočnik se mi je kmalu pridružil Tomo Levovnik, ki je bil pred tem trener slovenske ženske smučarske reprezentance, danes pa sva zelo dobra prijatelja. Celo tikava se, pa čeprav me je dolga leta vztrajno vikal. Menda iz spoštovanja.

Delal sem tudi kot trener, a mi ni bilo preveč všeč. To namreč pomeni, da delaš tudi vse konce tedna in da si stalno vsem na voljo. Potem sem pot pripeljala na Odbor za vrhunski šport, 16 let sem bil tudi predsednik atletskih sodnikov Slovenije.

Tudi selektor jugoslovanske ženske atletske reprezentance ste bili. Da, med letoma 1960 in 1968, a sem potem odstopil.

Zakaj? Ker tega dela nisem mogel opravljati iz Ljubljane. Ženske nad mojo odločitvijo niso bile preveč navdušene, menda so celo predlagale, da bodo sklicale referendum, da me zadržijo.

V kateri od vlog, ki ste jih prej opisali, ste se najbolje znašli? Največ sem naredil in se najbolj znašel v vlogi selektorja. Imel sem to srečo, da sem lahko kjerkoli in kadarkoli, ko je reprezentanca imela tekmovanje, v službi dobil proste dneve.

Veliko časa, dela in energije sem vložil tudi v organizacijo velikih športnih tekmovanj. Evropsko atletsko prvenstvo v Splitu je bilo ogromen zalogaj, celo tak, da sem skoraj doživel infarkt. Tako srčno in fizično sem bil vpleten v projekt, da sem za tri dni moral v bolnišnico. Takrat sem rekel, da se tega ne bom nikoli več lotil, no, pa tega nisem prav dolgo upošteval.

Kako ste se znašli v svetu statističnih podatkov? Vaše delo na tem področju je zgodovinskega pomena.

V Splitu so mi naročili, naj pripravim podatke o rezultatih najboljših na atletskem delu mediteranskih iger. Dodelili so mi tri pomočnike in dva velika fotokopirna stroja. Delali smo cele dneve, vsak dan po 16 ur. To sem ponovil v Varaždinu na mladinskem prvenstvu, v Splitu na EP, kjer je bilo rečeno, da moramo takoj po koncu tekmovanja najpomembnejšim gostom na tribuni razdeliti prvih 50 izvodov rezultatov. Tudi to mi je uspelo izpeljati, podobno tudi leta 1984 na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu.

Tekaško kariero ste končali leta 1953. Zakaj ste se tako odločili? Ker se nisem uvrstil v reprezentanco.

Poleg vsega naštetega se lahko pohvalite še z eno zanimivostjo iz svojega življenja, in sicer s tem, da ste tudi udeleženec olimpijskih iger, prvih povojnih leta 1948 v Londonu. Vam naziv olimpijec še danes odpira vrata?

Še vedno. Zanimivo, pa sploh nisem dosegel nobenega odmevnejšega rezultata. Nikoli nisem rekel, da sem bil s štafeto 4 x 400 metrov 12. na svetu. S tem se ne hvalim, saj nas je tekmovalo le 16. Res pa je, da sem se v posamični konkurenci uvrstil v četrtfinale, to je bil takrat velik uspeh.

Konkurenca je bila verjetno brutalna in preboj v tekaških disciplinah je bil praktično nemogoč. Ste se kdaj poigravali z idejo, da bi morda poskusili v kakem drugem športu? Ne, nikoli. Glede na telesno konstitucijo in višino mi ne bi uspelo v nobenem drugem športu. Poskusil sem tek z ovirami, a nisem bil preveč uspešen.

Ste bil tip tekmovalca, ki je na tekmi blestel ali pogorel? Največ sem iz sebe znal iztisniti na tekmi, medtem ko se na treningu niti nisem preveč trudil. Leta 1948 sem na primer zmagal na državnem prvenstvu v Zagrebu v teku na 100 in 200 metrov, na 400 metrov pa bil drugi.

Ampak na olimpijskih igrah v Londonu ste tekli le na 400 metrov. Je bila konkurenca na 100 in 200 metrov povsem nedosegljiva?

Res je, temnopolti tekači so bili preveč superiorni. Še danes vsakomur brez kančka sramu povem, da je bil moj rezultat v teh dveh disciplinah za nastop na olimpijskih igrah preprosto preslab.

Še tista zmaga na 100 metrov v Zagrebu se mi je posrečila, saj sem na blatni stezi – bilo je, kot bi tekli po njivi – kot najlažji od tekmovalcev, skoraj lebdel nad tlemi in tako hitreje kot drugi pritekel do cilja.

Ste z uvrstitvijo v olimpijski četrtfinale zadovoljili svoje apetite? Sem. Je pa res, da je bil drugi Jugoslovan Zvonko Sabolovič na tej tekmi boljši od mene.

Po čem bi radi, da se vas ljudje spomnijo? Po nastopu na olimpijskih igrah. Vedno rad izkoristim priložnost, da ko debata nanese na leta, povem, da sem bil leta 1948 jugoslovanski olimpijec.

Ravno pred nekaj leti, ko sem bil na zdravniškem pregledu in ko sem zdravnici omenil, da se kot nekdanji olimpijec odpravljam na olimpijske igre v London, je nemudoma poklicala medicinsko sestro, češ, poglej, olimpijca imamo (smeh).

To torej pomeni, da že nastop na igrah odpira vrata, in ne samo medalja? Pa še kako!

Danes vas čakajo še razrez rojstnodnevne torte, svečke, treba si bo tudi kaj zaželeti. Kaj si boste vi? O, ste me pa presenetili z vprašanjem. (vzame si dalj časa za premislek, op. p.) Največ mi pomeni to, da bi bili vsi zdravi in "normalni", da ne bi imeli posebnih težav in pretresov v življenju. Vem, da sem v življenju večkrat imel ogromno srečo in da sem bolj po naključju ostal živ in zdrav, za to sem izredno hvaležen.

Katero obdobje v teh 95 letih vam bo najbolj ostalo v spominu? Najlepše obdobje je bilo na Švedskem, kjer sem bil leta 1965 na specializaciji. Trajalo je samo tri mesece, a je bilo neverjetno lepo. Joj, ko sem videl njihov standard in kaj vse počnejo in imajo, saj nisem mogel verjeti!

Se pri 95 letih človek še vedno lahko druži z vrstniki? Ne, ker jih več ni. Družim se z mlajšimi in tudi to me ohranja svežega. (smeh). Moji prijatelji, ki so za nekatere tudi že v letih, stari so med 60 in 70 let, so namreč zame še vedno mladi.