Sreda, 15. 2. 2017, 19.00
6 let, 6 mesecev
Mamin pogled
Ste nervozni ob ogledu športnih dogodkov? Kako jih doživljajo mame vrhunskih športnikov?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,78
Suzano Radeka, Jelko Šiker in Cvetko Kranjec druži kar nekaj skupnih lastnosti. Vse tri so mame vrhunskih športnikov in vse tri se do potankosti spoznajo na športno panogo, ki se ji posveča njihov otrok. Kako spremljajo tekmovanja svojih sinov? Ali stres z leti postane rutina?
Starši so tisti, ki najbolj podrobno sledijo početju svojih otrok. Mame so, kar zadeva njihove sinove, pregovorno še bolj na tekočem.
Kako športno udejstvovanje svojih sinov doživljajo mama svetovnega prvaka v smučarskem krosu leta 2015 Filipa Flisarja, mama rokometaša Boruta Mačkovška, ki je zadel odločilni gol za bronasto kolajno Slovenije na svetovnem rokometnem prvenstvu v Parizu, in kako mama svetovnega prvaka iz Vikersunda, smučarskega skakalca Roberta Kranjca?
Jelka Šiker je mama najboljšega slovenskega tekmovalca v smučarskem krosu Filipa Flisarja.
Mama Filipa Flisarja: Tako kot se je Filip razvijal tekmovalno, sem se jaz "navijalno"
"Ali je stresno? Težko rečem. Tako kot se je namreč Filip razvijal tekmovalno, sem se jaz 'navijalno'," je vzporednice med sinovim razvojem v tekmovalnem in njenem v navijaškem smislu strnila Jelka Šiker, mama Filipa Flisarja, najboljšega slovenskega smučarja prostega sloga in svetovnega prvaka leta 2015.
"Filipa sem od malega vozila na tekmovanja, ga spodbujala in se tega postopoma privadila."
Filip Flisar je leta 2015 postal svetovni prvak v smučarskem krosu. Na prizorišču v Avstriji je bila tudi njegova mama Jelka.
"Dokler ne izvem, da je v redu, sem, kot bi imela Parkinsonovo bolezen"
Z vsemi termini tekmovanja je na tekočem, tekme pa najraje in najlažje spremlja v živo. "Najlažje je tekmo spremljati na prizorišču, najtežje pa je takrat, kadar tekme ni niti na televiziji in dogajanje spremljam prek livestreama. Kadar se zgodi, da Filip dlje časa potrebuje do cilja ali do tja sploh ne pride, me seveda zagrabi panika. Takoj pomislim na najhujše! Sprašujem se, kaj se je zgodilo. Dokler me ne pokliče ali dokler ne izvem novic, se počutim, kot bi me doletela Parkinsonova bolezen. Tresem se po vsem telesu," je bila iskrena gospa Šiker.
"Takrat je rezultat povsem drugotnega pomena. Zanima me samo, ali je živ," je dodala. V sina pred tekmo ne sili z radovednimi vprašanji. Običajno mu zjutraj pred tekmo pošlje sporočilo s spodbudnimi besedami, potem pa ga pusti pri miru.
Na Smučarski zvezi Slovenije so ga ob osvojitvi naslova svetovnega prvaka presenetili s torto v obliki brkov.
Ko spremlja tekmo, potrebuje popoln mir
Tekmo spremlja glasno, a najraje bolj na samem. "Najbolj nervozna sem, če mi sredi Filipove vožnje kdo nekaj govori. Tega ne maram. Takrat potrebujem svoj mir, le tako se lahko poglobim v dogajanje. Hočem gledati tekmo, ne pa se pogovarjati," namigne.
Leta 2015 v Kreischbergu, letos v Sierra Nevadi
Flisarja marca letos v Sierra Nevadi v Španiji na svetovnem prvenstvu, kjer bo branil naslov prvaka, čaka vrhunec sezone in na prizorišču bo tudi njegova mama. "Seveda bomo šli v Španijo. Več je navijačev, bolj je Filip motiviran. Kar ponese ga," pravi mama.
Tekme svetovnega prvenstva si je v živo ogledala že leta 2015 v Avstriji, kjer je Flisar prejel zlato snežinko, ki pritiče svetovnemu prvaku. "Za prvenstvo se nas je zbral celoten avtobus. Ne vem, če se spomnite, ampak vsi so nosili brke. Bili smo prava atrakcija," je spomnila na navijaško veselico v Kreischbergu.
Na olimpijskih igrah v Sočiju je Flisar končal na 6. mestu. "Prav videlo se je, kako ga boli, potem ko je izpadel iz igre za kolajno," je ocenila mama Jelka.
"Igre v Sočiju? Kot bi se mi ustavilo srce."
Tudi olimpijskih iger v Sočiju se dobro spomni. "Mislila sem, da se mi bo ustavilo srce," je slikovito ubesedila občutke ob spremljanju sinovega olimpijskega nastopa, ki se je končal s šestim mestom.
"Takrat sem bila zelo, res zelo ponosna nanj. Zakaj? Ker se je zmogel po tem, ko je izpadel iz igre za kolajno, dostojno kosati v malem finalu. Prav videla sem, kako ga boli," je o smučarskokrosističnem boju, v katerem je brkati Mariborčan zasedel 2. mesto (na koncu šesto), spregovorila njegova mama.
Mama Boruta Mačkovška: Še dobro, da imamo funkcijo ogled nazaj
Tudi Suzana Radeka zelo podrobno spremlja športno kariero svojega sina Boruta Mačkovška, rokometaša, ki je na rokometnem obračunu za tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Franciji zabil odločilni gol za Slovenijo (30:31).
Borut Mačkovšek, v ozadju pa njegova mama Suzana in življenjska sopotnica Lana. (Po celjski osvojitvi pokalnega naslova leta 2014).
"Spremljam ves šport, seveda pa še najbolj poglobljeno sledim rokometu. Na Facebooku ima všečkane vse rokometne strani, vsak Borutov zadetek pa si pogledam tudi 30-krat. Še dobro, da imamo na televiziji funkcijo ogled nazaj," je povedala gospa Suzana, v mladosti tudi sama zagrizena rokometašica.
Takšna je še danes. Če je treba, se v službi dogovori tudi za predčasni odhod domov, tako kot je bilo to na primer potrebno v času tekme med Slovenijo in Angolo na SP, ki se je začela že ob 14. uri na delovni dan, tako da si lahko v miru ogleda tekmo.
"Z leti se človek navadi"
Je biti mama vrhunskega športnika naporno? "Niti ne, saj se tega z leti človek navadi," je povedala gospa, ki spremlja vsako rokometno tekmo, v kateri nastopa njen sin.
"Bila so sicer leta, ko je bilo to bolj naporno, ko je bil najstnik in še ni tako zrelo razmišljal kot danes, zdaj pa je lepo. No, pa seveda stresno," je namignila in spomnila na razburljivo končnico obračuna s Hrvati, ki smo ji mediji pripisali kar pridevnik infarktna.
"Saj je samo šport, se tolažim"
Je bila res? "Prav zares. Srce mi je tako razbijalo, da težko opišem," je prikimala. "V takih trenutkih se tolažim s tem, da si rečem: To je samo šport. Ko bo tekma končana, bo življenje potekalo po istih tirnicah kot prej. Pa ne pomaga vedno."
Borut Mačkovšek v preteklosti: na praznovanju 4. rojstnega dne
Bitka za tretje mesto je bila res bitka v pravem pomenu besede. A tako kot selektor Veselin Vujović je tudi sama verjela v zmagovalni izplen slovenske ekipe.
Med odločilno tekmo ni preklapljala kanalov
"Nisem preklapljala kanalov, vztrajala sem do konca tekme. A moram priznati, vmes sem bila že kar malce razočarana, saj Borutu igra ni in ni stekla. Spraševala sem se, zakaj mu ravno danes ne gre. Ušla mi je tudi kakšna kletvica," je priznala.
"No, potem pa tisti zadnji gol. Neverjetno! Borut me je tako presenetil. Mislim, da v 50 podobnih situacijah ne bi streljal na gol, ampak bi žogo podal soigralcu, takrat pa je tvegal in tveganje se mu je obrestovalo. Izkazal je res pravi pogum. Tako sem bila ponosna."
Želel si je odločiti tekmo
Ob tem se je spomnila na Borutovo izjavo iz mladosti, ko je dejal, da si želi, da bi tudi on nekoč odločil pomembnejšo tekmo. In jo je, eno največjih v slovenski rokometni zgodovini. "Seveda pa so za to zaslužni vsi fantje. Brez 30 zadetkov, ki so padli prej, medalje ne bi bilo," je opozorila.
Bronasto medaljo, ki ji je tudi njen sin vtisnil svoj pečat, je doživela že leta 2012, ko je slovenska mladinska reprezentanca na evropskem mladinskem prvenstvu v Turčiji osvojila bron, gospa Suzana pa si je tekmovanje ogledala v družbi starejšega sina.
Mačkovšek je bil član mladinske reprezentance, ki je leta 2012 na evropskem prvenstvu v Turčiji osvojila tretje mesto.
Vsaka tekma je poseben dogodek
Zanjo je vsaka Borutova tekma še danes poseben dogodek. "Vedno sem nervozna, tudi kadar spremljam ligo prvakov ali ligo SEHA," je priznala.
"Spremljam res vsako njegovo tekmo brez izjeme in že zjutraj čutim nervozo. Vsaka Borutova tekma je zame poseben dogodek," je povedala mama Boruta Mačkovška, ki je sinu v spomin na uspeh na zadnjem svetovnem prvenstvu podarila srebrno ogrlico z obeskom.
"Na eni strani ima vgraviran datum 28. 1. 2017 Pariz, ki ga bo spominjal na dan, ko so fantje osvojili bron na svetovnem prvenstvu, na drugi strani pa Montpellier in Kiara, v spomin na kraj v Franciji, kjer je igral, a na to obdobje zaradi bolezni in poškodbe nima lepih spominov, in hkrati kraj, kjer se mu je rodila hči," je pojasnila Radeka.
Obračun s Hrvaško, kjer je Mačkovšek prispeval odločilni gol za zmago in tretje mesto na svetovnem prvenstvu.
Od nekdaj navija za Celje
Logično, gospa vedno navija za klub, v katerem igra njen sin, posebno mesto v njenem navijaškem srcu pa ima od nekdaj rokometni klub Celje.
"Že od nekdaj spremljam vse njihove tekme in to, da je Borut zdaj njihov član, mi pomeni toliko, da z besedami težko opišem. Igrati in zmagati pred svojimi navijači, pred svojimi ljudmi je vredno največ, o tem ni dvoma. Tudi če igraš v največjem klubu na svetu, to čustev ne odtehta. Doma je pač najlepše."
Ko navija, jo ponesejo čustva
Ko navija, tudi njo ponesejo čustva. "Nekdo mi je rekel, da navijam kot mama Michaela Phelpsa, to pomeni zelo glasno, zato se zdaj pri tem skušam brzdati. Priznam, včasih sem bila res preglasna, Borutu pa seveda ne želim delati sramote," je priznala gospa, ki ne skriva, da ob velikih uspehih slovenskih športnikov potoči tudi solze. Nazadnje se je to zgodilo prejšnjo nedeljo, ko je Ilka Štuhec v St. Moritzu postala svetovna prvakinja v smuku.
Mama Robija Kranjca: Letošnja sezona bo manj stresna
Tudi Cvetka Kranjec, mama Roberta Kranjca, je redna gledalka športne panoge, v kateri nastopa njen sin.
"A letošnja sezona bo zame manj stresna kot običajno," je priznala mama enega najuspešnejših slovenskih smučarskih skakalcev vseh časov, ki bo letošnjo sezono zaradi rehabilitacije po poškodbi križnih vezi izpustil.
"Z leti se človek navadi na stres tekmovanj, a povsem preprosto ni nikoli," priznava energična Kranjčanka, ki je v času našega pogovora v dopoldanskih urah že nestrpno pričakovala sina, ki se ravno danes vrača z družinskega potovanja po Aziji.
"Vedno sem govorila, ko bom starejša, bom njegove nastope gledala povsem sproščeno, ampak seveda ni tako. Srce mi razbija, kot je le mogoče."
Osvojitev naslova svetovnega prvaka ji je najbolj ostala v spominu.
Če ni na nacionalki, je na Eurosportu
Spremlja vse njegove tekme, vključno s kvalifikacijami. V času tekem v Planici tam preživi vseh pet dni, sicer pa jih spremlja po televiziji. Če jih nacionalna televizija ne prenaša, prenos poišče na Eurosportu. Obvlada tudi vsa pravila, spozna se na vzgonski veter in na ocenjevanje komisije.
Zvonček za srečo in stisk pesti
Med spremljanjem ima poseben običaj. "Pred Robijevim nastopom vedno z zvončkom, ki mi ga je nekoč nekdo podaril v Planici, pozvonim za srečo, stiskam pesti in ga na glas spodbujam."
V najlepšem spominu hrani Robertov naslov svetovnega prvaka v poletih leta 2012 (Vikersund), vse, kar o njem zapišejo mediji, pa skrbno shrani za spomin.
