"Spontanost je odlična za petkov večer, za doseganje ciljev pa ne"

"Problem večine ljudi je, da pač preživijo dan. Brez cilja smo res spontani, smo pa tudi pasivni, kar pa zna biti nevarno."

1 / 3

2 / 3

3 / 3

Klemen Jakše je 30-letni profesor športne vzgoje in kondicijski trener najboljšega slovenskega deskarja Žana Koširja, teniškega igralca Blaža Kavčiča in osebni trener rekreativnih športnikov. Zanimajo ga številna področja, zaveda se, da za njegovo delo niso dovolj le športna znanja, temveč se je treba seznaniti tudi z mejnimi, kot so prehrana, psihologija, medosebni odnosi in drugo. Je oče treh otrok, med njimi je tudi par dvojčkov, mojster borilnih veščin in živi tako, kot predava. Organizirano, sistematično, dosledno in s pogledom, usmerjenim daleč v prihodnost. Pogovor je bil uvodoma namenjen vpogledu v delo kondicijskega trenerja, a se je razširil tudi na širše teme, ki zadevajo tudi zdravje in prihodnost Slovencev.

Se z eksistencialnimi vprašanji ukvarjate že od nekdaj ali ste se jih lotili predvsem v zadnjem času? V zadnjih petih letih se mi je življenje obrnilo na glavo. Prebral sem ogromno literature. Ljudje so zahtevni in imajo ogromno vprašanj. Želijo imeti vse, trenerja, ženske želijo poleg tega imeti še psihologa in terapevta in če hočeš biti uspešen, se moraš priučiti teh mejnih področij.

Eno je strokovno znanje, ki je osnova, drugo pa so mejna področja, kot so stili vodenja, način komunikacije z ljudmi, prehrana, kaj jesti pred tekmo, kaj po njej, osnove fizioterapije in podobno.

Seveda pa je nujno, da si v osnovi za nekaj specializiran, kajti danes brez tega ne moreš biti uspešen. Ne morem biti vrhunski kondicijski trener, zraven pa še prodajati prehrane, biti najboljši predavatelj na področju prehrane, to so preobsežna področja. In ne moreš jih obvladovati.

Težiti moram k temu, da sem strokovno močan na področju kondicijskega treniranja, prav tako pa je dobro, da se občasno seznanjam še s prehrano, fizioterapijo, medosebnimi odnosi, saj tam dobivaš veščine, ki ti pomagajo pri delu z ljudmi.

Veliko mojih sošolcev s fakultete je vložilo ogromno truda v pridobitev določenih strokovnih znanj na fakulteti, so pa hkrati s tem izgubili stik s prakso. Lahko si velik znanstvenik, ko pa delaš v praksi, delaš z ljudmi. In če tega znanja ne znaš preliti v prakso, kjer ga bo športnik kupil in izpeljal, potem nisi naredil ničesar.

Kako iz kupa literature izluščite tisto, ki je vredna pozornosti, ki je verodostojna? Zanašam se na tisto, kar so me naučili na fakulteti na področju kondicijskega treniranja, zanašam se le na neodvisne znanstvene raziskave. Obstaja namreč baza podatkov, kjer so zbrani članki neodvisnih znanstvenih raziskav. To pomeni, da je toliko in toliko ljudi zadevo proučevalo, da so imeli dve skupini, eno kontrolno in eno eksperimentalno, da so vključili samo eno spremenljivko in prišli do določenih sklepov. Niso jih financirali lobiji, ki bi od njih zahtevali določene rezultate. Ne, to so rezultati, ki jih lahko jaz kot trener implementiram v prakso.

Ko sem končal fakulteto za šport, sem bil prepričan, da bo delo predstavljalo vse moje življenje, da bom vse dneve samo študiral. Seveda ne more biti tako. Najti moraš ravnovesje med delom, ki te veseli in daje izzive, in zasebnim življenjem. V zadnjih letih to pomeni, da nadgrajujem znanje v vsakem trenutku, ko se pojavi vprašanje. Takrat poiščem odgovor nanj.

Na primer, Blaž Kavčič dobi določen izziv in moja naloga je, da poiščem odgovor na ta izziv. Le tako je mogoče napredovati. V roku enega leta se nabere okrog od 30 do 40 novih znanj in spoznanj. Tega je res ogromno.

Si ta spoznanja beležite? Da, tako kot za vsakega vrhunskega športnika vodim program vsake vadbe, enako delam za ta spoznanja. Prepričan sem namreč, da določeni izzivi do mene pridejo z določenimi nameni.

Sem se pa v življenju naučil, da te tisto, kar si storil narobe, vedno počaka. Česar se nisi naučil, to bo prav gotovo prej ko slej nekdo vprašal. In če poznaš odgovor, ti to dvigne kredibilnost.

Res je tudi, da skupino rekreativnih športnikov lažje pretentaš - govorim za tiste, ki to počnejo -, medtem ko na vrhunski ravni na individualni ravni to ni mogoče. Spet primer, Žan Košir je dal toliko skozi, da točno ve, kdaj, kdo ve, zakaj gre in kdaj ne. Enako velja za Kavčiča. Gre za inteligentne in izkušene ljudi, ki imajo za sabo ogromno različnih procesov treninga, ki vedo, kdaj kdo blefira in kdo ne.

Ste lahko bolj konkretni? Da, imamo na primer cel kup fitnes trenerjev, ki so na fakulteti za šport opravili kratek tečaj za trenerje, kar pomeni, da so po le nekaj mesecih dela "konkurenčni" "difovcem", ki imajo za seboj štiri ali več let fakultete, in ti potem delijo nasvete rekreativnim športnikom.

Menite, da so lahko rezultati različni, če pridejo s strani diplomanta fakultete za šport ali fitnes trenerja, ki je opravil le nek krajši tečaj? Ponovno bom postregel s primerom. Vsaka gospa, ki se bo po dolgih letih premora spravila na trening, bo napredovala v vsakem primeru, ne glede na to, kaj ji bo trener predpisal in kdo ta trener je. Človeško telo zdrži marsikaj, tudi najbolj nevarne vaje. Dokler enkrat ne poči. Potem pa ne veš, ali je kriva napaka trenerja ali tvoje napačno zavezovanje čevljev.

Dejstvo je, da v praksi vlada zmeda, da ljudje ne ločijo boljših trenerjev od slabših.

Kako jih po vašem lahko ločimo? Tako, da se na koncu vprašamo, ali napredujemo. Zato pa potrebujemo cilje.

Bi zase rekli, da ste oseba, ki ne pozna odpustkov? Spomnim se vadbe, ki poteka v okviru Fan kluba Žan Košir, kjer ste sodelovali v poletnem obdobju. Tam ni bilo nobene popustljivosti, mižanja na eno oko, opozarjali ste vse, brez izjeme. Vem, da imajo ljudje radi, da jih vsake toliko kdo opozori na to, kaj in kako delajo. Dobronamerno, seveda. To ne pomeni, da ljudi kritiziram, češ, da je kdo len, le spodbujam jih.

Pri svojem delu sem se največ naučil prav pri delu z rekreativnimi športniki. Jemljem jih kot študijo primera. Za vsakega moram najti pot, kako ga zmotivirati, da bo garal in se pri tem dobro imel. Tako da bomo na koncu zadovoljni vsi.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delamo rekreativci? To, da vam gibanje in prehrana, ki vam v bistvu rešujeta življenje, nista življenjski slog, da je vse drugo bolj pomembno kot to.

Če bi gibanje in zdravo prehrano vnesli v svoj tedenski ritual, če bi se zavedali, da mora biti termin za trening obvezno na urniku, pa če je zunaj peklenska vročina ali mraz, in da je to minimum, od katerega ne boste odstopili, potem iz tega ne bo nič.

Še en primer, ljudje me pogosto sprašujejo za jedilnik. Seveda imam jedilnik, a je tak, da ga nek začetnik ne more izpeljati v praksi.

Ker? Ker je to prevelika sprememba zanj in za družino.

Kako se vi lotevate tega prehoda? Moj način spreminjanja prehrane gre skozi korake. Vsak teden dodam eno spremembo. Moji rekreativni športniki vodijo dnevnik prehrane in gibanja. In to zato, da na koncu določimo, kdo je storil napako. Če sledijo moji poti, potem jaz odgovarjam za rezultat, sicer pa ne.

Do spremembe prehrane lahko pridemo v obdobju treh mesecev. Težava pri tem je, da si ljudje želijo instantnih rešitev, jaz pa jim želim vcepiti življenjski slog. Nobenih diet, mi se gremo življenjski slog.

Seveda je pri tem nujno, da imaš pri sebi vse razčiščeno, da si motiviran, kar je težko, saj smo 30 let jedli prehrano, ki so nam jo vcepili naši starši, izvajali rituale, kot so kavice, kruh z medom ali drugim namazom, to ni v redu.

Kako pa vam to uspeva v praksi? Poleg treh otrok, številnih treningov? To je uspešnost, ki se je bolj ali manj učim vsak dan in sem pri tem bolj ali manj uspešen. Pomembno je, da si postavimo standarde, od katerih ne odstopamo. Vse je stvar organizacije.

Ne ponočujem in zgodaj vstajam. Marsikdo ne ve, da se hormoni obnove v največji meri sproščajo med 23. in 1. uro zjutraj, kar pomeni, da ljudje, ki pozno hodijo spat, to zamudijo. V vsakem primeru bodo utrujeni, in to ne glede na to, kako dolgo bodo zjutraj spali.

Stvari optimiziram, spim med 22. in 5. uro, to je moj ritual. Ne odstopam od količine dela. Če naredim dober trening z Žanom, mi to da toliko energije, da bom šel popoldne z največjim veseljem z otroki na igrala.

Pomembno je tudi to, da mi je že zjutraj jasno, kaj želim ta dan narediti, ker te to vodi k doseganju dolgoročnih ciljev. Problem večine ljudi je, da pač preživijo dan. Seveda, spontanost je odlična za petkov večer, za neko strukturo in doseganje ciljev pa ne. Brez cilja smo res spontani, smo pa tudi pasivni, kar pa zna biti nevarno.

Če ne gre drugače, si seznam ciljev nalepite tako, da bodo vsem na očeh, pa naj vas potem člani družine zbadajo, zakaj jih ne uresničujete.

Tistim pa, ki so res zelo pasivni, ki se ne gibajo in ne jejo zdravo, priporočam, da se za dve uri odpravijo na onkološki inštitut, na ortopedijo ali na oddelek za srčno-žilne bolezni in opazujejo, kaj lahko doleti ljudi, ki so bili dolga leta pasivni. Če to ni motivacija, potem pa res ne vem, kaj je.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano