S .Vukmirovič: Vihrava, a samodisciplinirana

Peking, pravi prva slovenska princeska kraljice športa, je njen cilj kariere. Še zdaleč ne končni, a tudi zadnji ne. Snežana Vukmirovič namreč v troskoku želi prek državnega rekorda Anje Valant - 14.69. Za ta dosežek je pred 23-letno svetlolaso Primorko, ki vadi tudi skok v daljavo, še pol metra. Z atletiko se je v Kopru srečala že pri šestih letih. Njeni najbližji, še posebej partner in sestra, so zapisani športu. Da bi Snežka tekmovala v "zlatem" Berlinu, bi morala prej doseči osebni rekord 14,18.

Po tretjem mestu v Italiji, v Rietiju, so vas bralci Sportala postavili na vrh slovenskih športnikov minulega tedna. Vam to godi? Oboje mi veliko pomeni. Ker me obiskovalci vaših strani spremljajo in ker sem popravila osebni rekord. Trdo sem delala zanj in sem zelo dobro pripravljena. Škoda, da sem prepozno skočila tako daleč. Moj zastopnik Robert Wagner me je namreč obvestil, da sem zgolj rezerva na zadnjem mitingu sezone za Zlato ligo v Berlinu.

Pred petimi leti bi vas kmalu zaustavila poškodba prepone. So ostali samo slabi spomini? V tistem obdobju mi še zdaleč ni bilo prijetno. Okrepila sem si samozavest, nisem obupala, gledala sem v prihodnost in vztrajala. Trud se že obrestuje. Poškodovala sem se ob najbolj nepravem času, ob prehodu v člansko konkurenco. Kot strela z jasnega je udarilo - prisilni počitek. Leta 2002 sem se iz Kopra, kjer zame niso imeli posluha, preselila v novogoriški atletski klub. Selitev je bila, zato zahvala, najsvetlejša točka tistega časa.

Najpomembneje je, da ste se vrnili. In to še močnejši. Je za vas troskok daleč pred skokom v daljavo in šprintom? V zadnjem času skok v daljavo samo treniram. Bolj kot ne samo v pripravljalnem obdobju. Pozimi sem se mu zaradi poškodbe hrbta pred evropskim prvenstvom v Madridu še bolj posvetila. V šprintu sem članica reprezentančne štafeta, kar je dober trening za skakalne discipline. Troskok je zame prioriteta. Stalno želim skakati prek 14 metrov, dolgoročni cilj pa je preseči odličen državni rekord.

V Anglijo ste se preselili s partnerjem, nogometnim reprezentantom Aleksandrom Rodićem. Sodeč po rezultatih ste na Otoku napredovali ... Treniram pri Malcolmu Arnoldu, skupaj s svetovnim in evropskim prvakom na 60 metrov Jasonom Gardenerjem. Jasno, da je bolje, da napredujem. Učim se povsem profesionalne atletike. Tudi doma sem imela podporo, trenerja Vojka Orla, fizioterapevta Tomaža Šavnika, doktorja Vasjo Kruha in druge.

Se boste Rodiću pridružili v Turčiji? Po nogometnih tekmah z Norveško in Moldavijo se bova pogovorila. Preveriti moram, kakšni atletski pogoji so tam, kakšne so razmere za življenje. Kljub očitkom, da se preveč prilagajam mojemu nogometašu, gledam tudi nase. V vsakem primeru bom v Angliji trenirala vsaj teden na mesec.

Šli ste po stopinjah sestre Radmile, ki tekmuje na visokih ovirah. Kdaj ste začeli? Z atletiko sem se v domačem Kopru srečala že v mali šoli. Moj prvi trener je bil Rado Gregorič. Za skok v daljavo me je navdušil Jože Zadnik. Trenirala sem še pri Pekici, Sulčiču in v Novi Gorici s Hristom Gergovom.

Troskok ima svoje zakonitosti ... Tako kot pri skoku v daljavo je tudi pri troskoku pomemben prvi, glavni odriv z boljšo odrivno nogo. Drugi odskok je z isto nogo, pred tretjim pa je potrebno nogi povezati in ju zamenjati. Sliši se zapleteno, potrebno je malce misliti, predno vse postane avtomatizem. Tudi atletika je lahko miselni šport. (smeh)

Imate v podzavesti, da je vaša disciplina zaradi neaerobnih gibov škodljiva za ženske boke? Ne, to me ne obremenjuje in ne straši. Tolažim se, da skakalke običajno nimajo težav pri rojevanju. Vrhunski šport pa tako ali tako, če si nerazsoden, pušča posledice.

Govorite o energetskih napitkih, vitaminih, prehrani in nedovoljenih substancah? Da.

Je za vas trening daleč pred vsem naštetim? Brez dvoma. Treniram vsaj tri ure dnevno. Nedelja je prosta. Drugače je v času priprav. Potrebno je delati na moči in vaditi "distance".

Kaj vas sprošča? Kavica, posedanje, počivanje, klepet … Ravno zdaj hitim v družbo prijateljic.