"RAAM pomeni 22 ur na dan početi tisto, kar počneš najraje"

46-letni Marko Baloh je priprave na svoj sedmi RAAM začel že pred letom dni. Čeprav se je že v pripravljalnem obdobju okitil z naslovom svetovnega prvaka v 24-urnem kronometru, pa na tokratni ekstremni kolesarski preizkušnji v ZDA ne spada v ožji krog favoritov, kar, kot pravi, precej bolj godi njegovi psihi kot pretirano favoriziranje. Baloh se je dirke po Ameriki udeležil šestkrat, od tega petkrat v posamični konkurenci (2003, 2005, 2006, 2009 in 2011) in enkrat v ekipi s Tomažem Perčičem v konkurenci dvojic (2008). S Perčičem je dosegel svojo prvo zmago na RAAM-u, zdaj pa si želi še naslova v solo konkurenci. Najtežjega in najprestižnejšega.

Čez nekaj dni se že sedmič odpravljate na dirko po Ameriki (RAAM). Je glavnina opravil že pod streho?

Običajno pakiramo tik pred zdajci oziroma zadnjo noč pred odhodom. Treningi in služba mi tega prej preprosto ne omogočajo.

Vaše priprave na RAAM 2013 so stekle že pred letom dni. Kronali ste jih že z naslovom svetovnega prvaka v 24-urnem kronometru, kaj bi še izpostavili kot vrhunec letošnjih priprav?

Zagotovo Dirko okoli Slovenije (DOS). Tokrat sem jo za spremembo odpeljal v konkurenci dvojic, saj je bil glavni cilj sezone, RAAM, preprosto preblizu, da bi se po odpeljani posamični dirki na 1200 kilometrov uspel regenerirati. Za dirko sem si izbral odličnega partnerja, prijatelja iz dirkaških dni pri Kolesarskem klubu Merx Celje v zgodnjih devetdesetih letih, Iztoka Melanška. Odpeljal je odlično dirko in skupaj sva premagala kar 30 let mlajšo dvojico Bicikel.com, ki je v očeh mnogih veljala za nepremagljivo. Dvodnevni trening z zelo hitrimi distancami in vmesnimi počitki je bil zame idealna priprava za letošnji RAAM, na katerem bo v konkurenci treh nekdanjih zmagovalcev prav tako treba voziti na polno.

Kako ste zadovoljni z analizo obremenilnega testa (Marka Baloha je naša ekipa spremljala na testiranju v Diagnostičnem centru fakultete za šport, op. a.)? Rezultati sicer niso več takšni, kot so bili pred 20 leti, ko sem bil še aktiven član kolesarske reprezentance, sem pa kljub temu zadovoljen. Sicer pa je na samem RAAM-u bolj kot fiziološki rezultati pomembno, kako dolgo si sposoben zdržati brez spanja.

Se je na to sploh možno pripraviti?

Ne moreš se. Vsakokrat je sicer lažje, precej pa je odvisno od genetike. Jaz recimo potrebujem od dve do dve uri in pol spanca na dan, sicer začnem halucinirati in na kolesu postanem tako počasen, da je povsem enako, če spim dlje in nato kolesarim hitreje. Možgani mi v primeru pomanjkanja spanja ne pošiljajo več pravih impulzov in takrat to preraste v mučenje zame in za mojo ekipo.

Ste v glavi že preigrali vse mogoče scenarije, ste predvideli, kaj vse se vam lahko zgodi na poti, in poiskali rešitve?

Nemogoče se je pripraviti na vse mogoče situacije, ki se ti lahko zgodijo, zmeraj se lahko zgodi kaj novega. V preteklih letih smo doživeli že vse mogoče gumidefekte, tako na avtu kot tudi na kolesu. Letos imamo res zelo dobre gume, zato upam, da se to ne bo zgodilo (smeh).

Dejali ste, da je najtežje pomanjkanje spanca. Vas je že kdaj zmanjkalo sredi poti?

Tudi to mi je enkrat že uspelo, sicer ne v takšni meri, da bi padel, sem pa zapeljal na drug pas ceste in je bilo kar precej kritično. Na progi sem prek radijske zveze stalno povezan s svojo ekipo, njihova glavna naloga pa je, da te usmerjajo, hranijo in oskrbujejo s tekočino.

Kakšni so vaše prehrambne navade med tekmo?

Vsaki dve uri uživam gele in tekočino, vsako drugo uro pa razne energetske ploščice, sendviče, občasno pa sta na vrsti tudi pica ali hamburger Big Mac, samo da je dovolj kalorij. Ravno pred kratkim mi je nek ameriški zdravnik svetoval, da je treba po prvem dnevu, ko se iz mišic izčrpa ves glikogen, delovati tako, da je input enak outputu. Po tej teoriji torej lahko tisti, ki zaužije več, tudi bolje vrti pedala. Je pa seveda pomembno predvsem to, kako vzdržljiv si psihično.

Na RAAM-u ste si prikolesarili že eno drugo in dve tretji mesti, izkusili pa ste tudi slast zmage v paru s Tomažem Perčičem. Nobena skrivnost ni, da letos merite na zmago v razredu solo.

Če ne bi verjel v zmago, sploh ne bi štartal. Osvojil sem že drugo in tretje mesto, manjka mi torej le še zmaga. Dejstvo pa je, da je konkurenca letos resnično zelo močna in priznam, da kar precej zaostajam za favoriti. Takšen položaj mi v bistvu ustreza, saj se zavedam, da sem si vedno, kadar sem se znašel v krogu favoritov, naložil pretežko breme, ki ni ravno pozitivno vplivalo na mojo psiho. Tokrat bom napadal bolj iz ozadja, a verjamem, da lahko zmagam, če se bo vse poklopilo. Računam, da bom prve tri četrtine dirke prevozil v svojem tempu, nato pa zadnja dva dneva iskal priložnosti za preboj. Zadnje dni namreč odločata le psiha in sreča.

Del vaše spremljevalne ekipe je tudi žena Irma. Vam je njena prisotnost v veliko oporo?

Ja, to mi zelo veliko pomeni. Tudi ko sta me spremljala starejša dva otroka, mi je bilo to v precejšnjo motivacijo, zavedam pa se, da bi bilo verjetno precej kaotično, če bi se nama pridružili vsi trije otroci. Sicer najmlajša hči pravi, da je letos ona na vrsti za RAAM, ampak tokrat bodo otroci ostali doma.

Predvidevam, da se sodelovanje v vaši ekipi na RAAM-u precej razlikuje od sodelovanja z večkratnim zmagovalcem dirke po Ameriki, pokojnim Juretom Robičem?

Značajsko sva povsem drugačna. Jure je bil precej impulziven, medtem ko sem sam bolj introvertiran in se v primeru težav načeloma raje zaprem vase, kot da bi izbruhnil navzven. Znano je, da bolehate za astmo, tudi na področju ozaveščanja o tej bolezni ste zelo dejavni. Kako težavo rešujete v tako ekstremnem športu? Lahko astma negativno vpliva na vašo izvedbo na RAAM-u? Lahko se zgodi karkoli. V preteklosti sem dvakrat že odstopil, enkrat zaradi krvnega strdka in drugič zaradi pljučnice. To sicer ne pomeni, da gre za povezavo z astmo, lahko preprosto pomeni le, da sem preobčutljiv. Na RAAM-u namreč vladajo ekstremni temperaturni pogoji. V puščavi se temperature dvignejo tudi do 50 stopinj Celzija, nato pa se v slabi polovici dneva na tri tisoč metrih nadmorske višine spustijo do ničle, kar pljučem gotovo ne koristi. Lahko rečem, da imam astmo pod nadzorom in je zaradi inhaliranja dokaj obvladljiva. Trenutno zaradi cvetenja in trave jemljem še zdravila proti alergiji, medtem ko v ZDA z alergijami ne bi smel imeti težav.

Ali se na RAAM-u izvajajo tudi dopinška testiranja?

Za prve tri tekmovalce zagotovo, potem pa glede na žreb, medtem ko smo bili včasih testirani vsi.

Poznate kak primer pozitivnega testa?

Ne, tega še ni bilo.

Vidim, da nosite zapestnico Livestrong. Kako gledate na odvzem sedmih naslovov z dirke po Franciji ustanovitelju Lifestronga, Lanceu Armstrongu?

Dejstvo je, da je bil Lance Armstrong v tistem času najboljši kolesar in če bi bili pošteni in bi preverili vse, bi si verjetno šele deveto- ali desetouvrščeni na Touru zaslužila zmago. Armstrong je nekomu očitno stopil na žulj.

Irma Baloh: Pa tudi sicer je zapestnica znak podpore fundaciji Livestrong in ne nekemu posamezniku.

Kako visoki so stroški udeležbe na RAAM-u? Kako ste uspeli kljub recesiji zbrati potrebno vsoto?

Stroški brez opreme in kolesa se vrtijo okrog 25 tisoč evrov. Najprej je res kazalo slabo, ampak moram potrkati, da smo bili pri zbiranju sredstev kar uspešni. Pri tem so nam precej pomagali prijatelji iz Švice, da bi znižali stroške letalskih vozovnic, pa smo v ekipo povabili tudi štiri Američane, ki že imajo izkušnje z RAAM-a. Bodisi kot tekmovalci bodisi kot del ekipe. Poleg mene bo v ekipi še devet ljudi, pet Slovencev in, kot že rečeno, štirje Američani. Med samo dirko bodo trije v avtodomu, dve ekipi s tremi člani pa se bosta menjavali v avtomobilu, ki bo vozil tik za menoj.

Štart dirke po Ameriki je 11. junija. Je dobra dva tedna pred štartom že čutiti tremo?

Za zdaj je še ne čutim, običajno se to zgodi zadnji dan, tik preden začnem pakirati. Je pa najlažje takrat, ko se končno znajdeš na štartu RAAM-a. Ko se zaveš, da boš lahko skoraj deset dni počel tisto, kar imaš najraje, torej kolesaril, je to čisti užitek! Nekateri mi ne verjamejo, ampak če rad kolesariš, potem RAAM pomeni 22 ur na dan početi tisto, kar počneš najraje.