Primož Kozmus: Kdor goljufa, naj odide

Primož Kozmus je še enkrat dokazal, da je človek za velika tekmovanja. Najboljše, kar premore, je vnovič prihranil za osrednjo tekmo sezone, hkrati pa tudi po težavah v pripravah na svoj četrti olimpijski nastop ostal miren, osredotočen in samozavesten. Nagrada? Srebrna olimpijska kolajna. ''Tokrat sem tudi znal uživati v igrah,'' pravi olimpijski podprvak, ki ima zdaj v svoji zbirki že pet kolajn z velikih tekmovanj, ob dveh olimpijskih še tri s svetovnih prvenstev. Zadnje besede še ni rekel.

Dvomov verjetno ni. Kljub občutku o premagljivosti zlatega Madžara Krisztiana Parsa, ki je edini presegel mejo 80 metrov, ste več kot zadovoljni s srebrom? Vsekakor. Ostati moram realen in rezultat postaviti v kontekst celotne sezone. Ko to storim, si moram priznati, da sem dosegel velik uspeh. Res pa je, da je bilo s pravim metom dosegljivo tudi zlato.

Se lahko še enkrat ''sprehodite'' skozi svoje mete? Prvi met je bil korekten. Tako je bilo tudi načrtovano. Sledili so poskusi s polno močjo, a se mi je zalomilo. Nizal sem napake. Tega sem se nekoliko bal, saj se mi to letos ni pripetilo prvič.

Kolajni se seveda ne gleda v zobe. A vseeno … Bi kaj spremenili, če bi imeli možnost še enkrat stopiti v krog? No, kolajno imam. Očitkov na svoj račun torej res ne gojim. Prav gotovo pa bi se ob novi priložnosti vsega skupaj lotil taktično nekoliko drugače. Morda bi bilo bolj modro, če se ne bi že v drugem metu lotil poskusov s polno močjo, temveč bi taktiziral in podaljševal mete. A človek pač ne more vedeti, kaj se bo na tekmi dogajalo. Če bi, bi se lahko prilagajal. Kljub vsemu ocenjujem, da sem se tekme dobro lotil.

Kako daleč bi lahko ob povsem posrečenem poskusu poletelo vaše kladivo? To je težko oceniti. Zase pravim, da sem pripravljen za met okrog 81 metrov. A vrgel sem 79,63 in prav toliko sem bil danes sposoben doseči. Ha, ha …

Zaradi enega od vaših ponesrečenih poskusov se je tekmovanje v metu kladiva krepko zavleklo. Zaradi tega so pred vašim zadnjim metom nastopili tudi šprinterji v nepozabnem finalu na 100 metrov. Stali ste skorajda ob ciljni črti. Ste vsaj z enim očesom spremljali tek? Malce sem že pogledal. Videl sem, kako je Usain Bolt pretekel ciljno črto. Pogledal sem tudi na ekran in videl, da je tekel v času olimpijskega rekorda. Ker pa me je do konca tekmovanja čakal še en met, se seveda tekmi nisem mogel prav posvetiti. V svojem zadnjem poskusu sem želel doseči daljavo dneva.

Pred vami so Slovenci v Londonu osvojili že tri kolajne. So izjave o tovrstni spodbudi zgolj puhlica ali pa vas uspehi rojakov resnično motivirajo? Ne bom tajil, da sem osredotočen predvsem na svoj nastop. Po drugi strani pa tudi rad priznam, da so dobri rezultati ali celo kolajne drugih slovenskih športnikov na olimpijskih igrah dobrodošli. Ko vidim rojake s kolajnami, se še nekoliko dvignem. Želim se jim približati ali skočiti v njihovo kožo.

Zavrtimo čas nekoliko nazaj. ''Vračam se,'' ste dejali. Ste se tedaj videli na olimpijskih stopničkah? Da! V nasprotnem primeru se ne bi znova pojavil na atletskem štadionu. Verjel sem, da sem lahko znova pri vrhu na OI. Ta misel se je še okrepila po lanskoletni kolajni na svetovnem prvenstvu. Imel sem željo, gojil sem pričakovanja. Ni pa šlo brez težav. Prav zato je ta kolajna še bolj sladka.

Po prvi kolajni ste napovedali odprt lov na svetovni rekord. Bi lahko še kdaj obudili ta projekt? Ne. Vidi se, da tega rezultata (86,74 m; op. p.) nisem sposoben doseči. Lahko se vrtim le okrog svoji 80 metrov, ob dobri sezoni pa to še nekoliko nadgradim. A moja maksimalni daljava se giblje med 82 in 83 m.

Med tekmeci tokrat ni bilo Ivana Tihona, ki je bil izključen iz reprezentance in iger. Kakšen je odnos drugih atletov do športnikov, pri katerih nad vsakim rezultatom lebdi dvom o poštenosti? Vse, kar se dogaja, ni dobro. Osebno sem Vadima Devjatovskega in Ivana Tihona vedno spoštoval. Oba sta kot osebi v redu. A ob goljufijah je težko ostati povsem brezbrižen. Nepoštenosti ne spadajo v šport. Kdor goljufa, naj odide. Glede tega je treba biti konkreten in dosleden. Poglejte, kako je bilo v Pekingu. Ve se, da sta Belorusa goljufala. Pars bi tedaj mora dobiti srebro, a je postopek padel. To je zame nesprejemljivo. A žal, tako je. Vem sicer, da naknadno dodeljena kolajna ni tako sladka, a vseeno …

Ste pri teh vprašanjih pristaš ničelne tolerance? Vsekakor. Kdo goljufa, naj odide! Ne za dve leti. Za vselej. Saj lahko poslušamo izgovore športnikov o tem, da niso vedeli, kaj so zaužili. A sam pravim, da moraš biti pozoren in pazljiv. Če nekaj vzameš, moraš paziti. Pravila bi morala biti jasna. Če bi bila, bi pazili prav vsi.

Rio 2016? Se vidite tam? Da. Če bom zdrav, zakaj ne. Vidi se, da lahko vztrajam pri stabilni ravni dosežkov. Po premoru sem se hitro vrnil. Tudi letos sem prebrodil težave in se vrnil v igro. Tudi ob težavah se vrtim okrog 80 metrov. Ob dobri sezoni sem lahko še boljši.

Naslednika pa ni na vidiku. Morda kdaj tudi na treningih pogrešate kakšnega rojaka? Za to je treba delati. Vem pa, da lahko le jaz zastavim takšen projekt. To je moja želja, a sam ne bom zmogel. Potrebujem podporo. Če bi na mojo stran stopili v domačem okolju, v panožni zvezi in pri Olimpijskem komiteju Slovenije, bi se lotil tega. Prav gotovo je izvedljivo, a le na pravi način. Imamo znanje, potrebujemo le deset let in imeli bomo šampiona. To mora biti povsem profesionalen projekt. Osebno ne bi delal tako kot Vladimir Kevo. On je klubski trener, ki po svoji službi brezplačno dela z atleti. Talentov ne išče, temveč jih čaka. Jaz bi delal drugače. Poiskal talente in jim ponudil program. Bomo videli.